Jedro

Pomrznjene rebraste vdolbine in grudasti ostanki teptanja snega na smučišču nikakor ne predstavljajo nevarnosti, ki bi jo morala prva toženka odstraniti ali nanjo uporabnike smučišča posebej opozoriti. Gre za razumljivo pogost pojav, s katerim morajo smučarji računati in temu prilagoditi svoje smučanje.

Ko gre za upravljavčevo dolžnost postavitve varnostne ograje ali mreže, še toliko bolj velja, da se drugo nevarno mesto, ki bi terjalo enako ravnanje, ne more nanašati na druge, sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki 2.600.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2001 dalje do plačila in ji povrniti 980.840 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 19.11.1999 poškodoval pri smučanju na ..., ko je zapeljal prek rebrastih vdolbin gosenic teptača in pomrznjenih grud snega, ki so na progi ostale po teptanju smučišča. Zavzelo je stališče, da grude pomrznjenega snega na smučišču niso običajen pojav, zato ne predstavljajo nevarnosti, s katero bi moral smučar računati in takim razmeram prilagoditi svoje ravnanje. Ker upravljavec smučišča ni ustrezno pripravil, prav tako pa je opustil dolžni nadzor nad stanjem smučišča, nosi izključno odgovornost za nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da rebrasti ostanki gosenic teptača in pomrznjene grude snega, ki lahko ostanejo na progi po urejanju, ne predstavljajo nevarnega mesta v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. l. RS, št. 16/77 in 42/86; v nadaljevanju ZVJS), zato prvi toženki ni mogoče očitati krivde za tožnikov padec. Tovrstne razmere same po sebi niso nevarne in gotovo ne predstavljajo nečesa, česar povprečen smučar ne bi mogel pričakovati na urejenem smučišču. Zahteva, da bi moral vzdrževalec smučišča posebej poskrbeti, da bi grude in rebraste sledi povsem izginile, pa presega mero njegove dolžne skrbnosti.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Slednjo kršitev vidi v stališču drugostopenjskega sodišča, da grudast sneg in rebrasti ostanki gosenic teptača ne predstavljajo nevarnega mesta v smislu določb ZVJS, prvo pa v pomanjkanju obrazložitve v tej smeri. Meni, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi malomarno urejenega oziroma neustrezno pripravljenega smučišča. Grude snega in sledovi gosenic niso nekaj običajnega, saj jih je vselej mogoče zravnati. Glede na stanje tehnike v današnjem času, glede na današnje standarde urejenosti smučišč in glede na visoke cene smučarskih vozovnic je nesprejemljivo, da se z izpodbijano sodbo standardi urejenosti smučišč dejansko znižujejo. Razlaga pojma običajnega tveganja oziroma običajne nevarnosti, ki jo je smučar na urejenem smučišču dolžan pričakovati in z njo računati, bi se morala ožiti, ne širiti. Pojasnjuje, da, kdor smuča po urejenem smučišču, smuča tam zato, ker želi pri smučanju čim manj tvegati, pri tem pa se zanese na upravljavca smučišča, da bodo takšna pričakovanja uresničena. Trdi, da je prva toženka opustila ne samo skrbno pripravo proge, ampak tudi potrebni nadzor nad smučiščem, saj nevarnega mesta ni niti opazila, kaj šele ustrezno označila ali zgladila. Pri tem je ravnala tudi v nasprotju z več določbami obratovalnega dovoljenja. Sodišče druge stopnje je nadalje spregledalo dejstvo, da smučišče ni bilo steptano v širini, kot bi moralo biti, prav tako vzdolž nesteptanega dela smučišča ni bilo nameščene zaščitne mreže. To opustitev je prva toženka po škodnem dogodku odpravila in zaščitno mrežo postavila tudi vzdolž dela smučišča, na katerem se je poškodoval tožnik, sneg pa je odtlej vselej teptala vse do zaščitne mreže Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija se v uvodu sicer sklicuje na bistveno kršitev določb postopka, vendar v nadaljevanju ne navede določb postopka, ki naj bi bile prekršene, v zvezi z domnevnimi kršitvami pa zapiše le, da je obrazložitev sodbe sodišče druge stopnje skopa, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tako pavšalno navrženih in nekonkretiziranih očitkov ne more upoštevati.

Glede ostalega dela revizije, v katerem je pritožbenemu sodišču očitana zmotna uporaba materialnega prava, pa se revizijsko sodišče ne strinja s stališči revidenta.

Smučanje je šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija (hitrost, posebna, težka oprema, večja verjetnost nepredvidenih situacij, v katerih se smučar lahko znajde), že v svojem bistvu zvezan s tveganjem oziroma nevarnostjo. To nevarnost, tveganje, ki je za smučarsko aktivnost normalno, mora zato prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja(1). Na urejenem smučišču je obseg običajnih nevarnosti, ki zadevajo smučarja samega, zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu smučišča v zvezi z urejanjem oziroma pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi. V skladu z ZVJS je upravljavec dolžan poskrbeti, da so proge tehnično urejene, dovolj široke in pregledne ter pripravljene tako, da za smučarje na njih ni posebnih nevarnosti - globeli, vrtač, skalnatih kompleksov, previsov ali drugih nevarnih mest (3. člen in prvi odstavek 9. člena). Če se tako mesto na progi pojavi med obratovanjem smučišča, mora upravljavec v okviru dolžnosti rednega vzdrževanja uporabnike nanj opozoriti z namestitvijo dobro vidnega opozorilnega znaka (5. člen v povezavi s tretjim odstavkom 9. člena ZVJS). Ali neka dejanska okoliščina predstavlja drugo nevarno mesto v smislu 9. člena ZVJS, pa presodi sodišče v vsakem posameznem primeru posebej.

Glede tega, ali je grude pomrznjenega snega in rebraste sledi gosenic teptača po ZVJS pojmovno mogoče šteti za drugo nevarno mesto, ki bi terjalo upravljavčevo posebno pozornost, se revizijsko sodišče v celoti strinja z odklonilnim stališčem sodišča druge stopnje. Res je, da se standardi urejenosti smučišč iz leta v leto povečujejo, kot trdi revident. K temu nedvomno prispeva nenehni tehnološki razvoj, ki se odraža v vse zmogljivejših napravah in tehničnih pripomočkih, ki upravljavcu smučišča omogočajo oziroma olajšujejo pripravo smučarskih površin. Vendar že zaradi dejstva, da je smučanje aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum, od upravljavca smučišča ni mogoče ne pričakovati ne zahtevati. Posameznik, ki se poda na smučišče, mora računati s tem, da se smučarske proge tudi s skrajno skrbno pripravo ne da preoblikovati v umeten poligon(2) z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila povrh vsega pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali manjše grbine. Prav takšna mesta so na smučarskih progah, zlasti na težavnejših, kjer je zaradi večje strmine pri smučanju oddrsavanje snega še intenzivnejše kot sicer, nekaj povsem običajnega. Pomrznjene rebraste vdolbine in grudasti ostanki teptanja snega na smučišču torej nikakor ne predstavljajo nevarnosti, ki bi jo morala prva toženka odstraniti ali nanjo uporabnike smučišča posebej opozoriti. Gre za razumljivo pogost pojav, s katerim morajo smučarji računati in temu prilagoditi svoje smučanje(3).

Nadalje tudi z navedbami, da je prva toženka opustila dolžno ravnanje tudi s tem, ko med progo in nesteptanim delom smučišča (kjer je tožnik po drsenju in prevračanju naposled obstal) ni namestila zaščitne mreže in da je to storila šele po predmetnem škodnem dogodku oziroma prav zaradi njega, revident ne more uspeti. Pas nesteptanega snega ob progi namreč ne predstavljala nevarnega mesta, ki bi v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 3. člena ZVJS narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo ali mrežo. Navedena zakonska določba za razliko od že omenjenega 9. člena zakona pojem drugega nevarnega mesta opredeljuje v povezavi z okoliščino (npr. prepad), ki za smučarja predstavlja zelo veliko, celo življenjsko nevarnost, zato so kriteriji za presojo vsebine tega pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru še strožji od tistih iz 9. člena. Zatorej, ko gre za upravljavčevo dolžnost postavitve varnostne ograje ali mreže, še toliko bolj velja, da se drugo nevarno mesto, ki bi terjalo enako ravnanje, ne more nanašati na druge, sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča. Varnostni pas nesteptanega snega, ki rob smučarske proge ločuje od preloma terena (pred katerim pa je bila nameščena markacijska mreža) in na katerega je prva toženka v skladu z obratovalnim dovoljenjem namestila opozorilne markacijske količke, vsebinsko ne more predstavljati takšnega nevarnega mesta, kot ga ima v mislih določba 2. alineje prvega odstavka 3. člena ZVJS.

Ker toženi stranki ni mogoče pripisati krivde za nastalo škodo, je bilo neutemeljeno revizijo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Sklep II Ips 489/87. Op. št. (2): Glej Sodbo in sklep II Ips 267/05. Op. št. (3): Primerjaj Sodbo II Ips 346/98.