Jedro

Tudi oporoka je lahko navidezna; ker ZD o tem nima določb, se ta vprašanja presojajo po določbah OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da sta dogovor o razveljavitvi prodajne pogodbe z dne 10.4.2007 in istega dne napisana oporoka zapustnice Z. V. V. navidezna posla, ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev njune navideznosti, neobstoja, neučinkovitosti in ničnosti (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 2.786,00 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka II. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 26.7.2012).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je izhodišče sodišča prve stopnje o enotnosti in upravičenosti do enotne skupne presoje veljavnosti obeh, po vsebini, obliki in namenu zelo različnih pravnih poslov, materialnopravno zmotno. Po eni strani gre za dvostransko obvezen dogovor, po drugi strani pa enostransko izjavo volje, ki se presoja po določbah Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Opozarja, da je bilo v pravdni zadevi P 497/2005, ki jo je sodišče vpogledalo, ugotovljeno, da je dogovor o razveljavitvi prodajne pogodbe z dne 10.4.2007 pomenil odpravo kršitve predkupne pravice. Nadalje opozarja, da iz zapuščinskega spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu D 664/2008 izhaja, da je tožnica na zapuščinski obravnavi 15.11.2010 priznala veljavnost oporoke, na tej podlagi pa je bil izdan tudi delni sklep o dedovanju, ki je pravnomočen. Do tako izpostavljenih okoliščin se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo. Varstvo predkupne pravice je predpisano z namenom in zaradi varstva interesov predkupnega upravičenca, vendar pa to varstvo ne pomeni, da bi se predkupnemu upravičencu v vsakem primeru zagotovila vzpostavitev solastninske pravice v njegovo korist. Iz tega razloga je tudi dogovor o razveljavitvi prodajne pogodbe potrebno šteti za izpodbojen, ne pa ničen pravni posel. Za uveljavljanje izpodbojnosti pa je tožnica zamudila zakonske roke. Oporoki pokojne V. V. Z. ni mogoče očitati nobenega razloga neveljavnosti. Tudi tožnica je oporoko priznala kot veljavno. Logično je, da sta se o sklenitvi dogovora medsebojno dogovorila toženec in pokojna V. V. Z. in da je bilo po tako sklenjenem ustnem dogovoru potrebno poskrbeti za sestavo le-tega v pisni obliki. Logično je tudi, da se zaradi poteka časa toženec ob zaslišanju ni mogel več natančno spomniti vseh okoliščin. V zvezi s slednjimi pa sodišče predloženih listinskih dokazov sploh ni presojalo. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bistvenega pomena bančno neizkazano vračilo kupnine. Iz same prodajne pogodbe z dne 13. 7. 2005 izhaja, da je toženec kupnino že plačal, prav tako pa je iz dogovora razvidno, da je toženec s podpisom potrdil opravljeno vračilo celotnega zneska kupnine. Oba pogodbena zapisa kažeta na gotovinsko opravljeni plačili, kar je dopustno in zaradi česar je neizvedba medsebojnih bančnih nakazil popolnoma brezpredmetna. Meni, da izpovedbi toženca in priče L.A. v bistvenih elementih nista neusklajeni in neprepričljivi. Sodišče ni upoštevalo poteka časa in se tudi ni ustrezno opredelilo do predložene lastnoročne oporoke z dne 28. 6. 2006. Slednja kaže na to, da je pokojna V. V. Z. oporočno voljo v korist toženca izoblikovala sama že davno prej kot je bilo potem to pravno formalno pravilno zapisano v oporoki pred pričami z dne 10. 4. 2007. Niti prostovoljna odprava kršitve predkupne pravice v korist tožnice s sklenitvijo dogovora o razveljavitvi, niti izključitev tožnice od dedovanja po pokojni sestri, nista nemoralna, nedopustna in zato nična, pač pa predstavljata udejanjanje zakonsko izrecno dopustnega predvidenega ravnanja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku zatrjevala, da sta dogovor o razveljavitvi prodajne pogodbe z dne 13. 7. 2005, sestavljen dne 10. 4. 2007 (v nadaljevanju dogovor) in oporoka Z. V. V. z dne 10. 4. 2007 v delu, s katerim svojo polovico nepremičnine parc. št. 1040 k.o. x. zapušča tožencu, navidezna pravna posla in kot taka neobstoječa, brez pravnih učinkov in nična. Sodišče prve stopnje je oba posla presojalo na podlagi 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Ker je oporoka enostranski pravni posel, se pravila o pogojih za veljavnost, ki veljajo za pravne posle nasploh, uporabljajo tudi za oporoko, vendar samo, če Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) glede teh vprašanj ne vsebuje specialne ureditve, upoštevaje poseben značaj oporoke kot pravnega posla za primer smrti. ZD vsebuje določila o oporočni sposobnosti, o oporočiteljevi volji in napakah volje ter o zahtevah v pogledu obličnosti. Nima pa posebnih določb o možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke, dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja, pa tudi ne glede navideznosti oporoke. Za ta vprašanja se zato uporablja splošna pravno poslovna ureditev, ki jo vsebuje OZ. Gre za določila OZ, ki sicer veljajo za pogodbe, torej dvostranske pravne posle, se pa smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle, če zanje ni posebnih predpisov (primerjaj 14. člen OZ). Nobene ovire torej ni bilo, da je tožnica poleg navideznosti dogovora uveljavlja tudi navideznost oporoke in posledično ničnost oziroma delno ničnost. Sodišče prve stopnje je presojo zahtevka, tudi v pogledu oporoke, zato pravilno opravilo na podlagi 50. člena OZ. Drugačno materialnopravno stališče pritožnika je zmotno. Tudi ničnost (enako kot izpodbojnost) je lahko samo delna. Nična oporoka je neučinkovita sama po sebi, nanjo se lahko sklicuje vsakdo, ki ima pravni interes. Ker učinkuje ex lege pa pravica do njenega uveljavljanja tudi ne ugasne (primerjaj 92. in 93. člen OZ).

7. Glede na to, da tožnica s tožbo v zvezi z obema pravnima posloma ni uveljavljala izpodbojnosti, niti ni v tej smeri postavila tožbenega zahtevka, so neutemeljeni nadalje tudi vsi pritožbeni očitki, da bi bilo potrebno oba posla šteti za izpodbojna, posledično pa presojati tudi pravočasnost vložene tožbe.

8. Dejstvo, da je tožnica v teku zapuščinskega postopka sprva priznala veljavnost oporoke, ne pomeni, da je njena tožba na ugotovitev delne ničnosti zato nedopustna. Kot izhaja iz podatkov zapuščinskega spisa, ki ga je sodišče vpogledalo, je bil v tej zadevi res izdan delni sklep o dedovanju, vendar pa se le-ta nanaša zgolj na zapustničino premično premoženje, pri čemer ne obseg zapuščinskega premoženja, ne veljavnost oporoke v tem delu nista bila sporna. O dedovanju (sporne) nepremičnine zapuščinsko sodišče še ni odločalo, postopek je prekinjen (1). Sodišče prve stopnje dejstev o poteku zapuščinskega postopka res ni posebej ugotavljalo in se do njih opredelilo, vendar pa s tem ni storilo nobene kršitve, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Gre namreč za dejstva, ki za presojo zahtevka niso odločilna. Da bi bila storjena katera od ostalih kršitev, pa pritožnik ne trdi.

9. Res je, da sta pritožnik in prodajalka s sklenitvijo dogovora kršitev predkupne pravice odpravila. To je bil tudi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v zadevi P 497/2005, ki je tekla pred istim sodiščem. Vendar pa zapisano velja le ob predpostavki, da ne gre za neveljaven oziroma ničen dogovor. Tožnica pa v tem postopku zatrjuje in dokazuje ravno to. Dejstvo, da je bilo v pravdnem postopku P 497/2005 ugotovljeno, da je bila s sklenitvijo dogovora kršitev predkupne pravice odpravljena, to pa je bil tudi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice, zato v tem postopku, kjer se zatrjuje in ugotavlja navideznost tega dogovora, na odločitev ne more vplivati.

10. Pri navidezni (simulirani pogodbi) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, npr. pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju sami. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Pravnoposlovna volja je le zaigrana (2). Trditveno in dokazno breme, da je šlo pri sklenjenem dogovoru in oporoki (v delu, ki se nanaša na nepremičnino) za navidezna posla, je bilo na tožeči stranki.

11. Slednja je v teku postopka navideznost utemeljevala s trditvami, da sta bila tako dogovor kot oporoka zapisana istega dne, pri čemer je bil toženec z oporoko seznanjen. Imela sta voljo, da kupna pogodba ostane v veljavi in da dogovor in oporoka veljata le v očeh drugih. Tožnica tožencu na podlagi dogovora o razveljavitvi kupne pogodbe kupnine ni vrnila.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je šlo pri obeh poslih za navidezna posla.

13. Tak zaključek je utemeljilo na sledečih dejanskih ugotovitvah: - tožnica in pok. Z. V. V. sta bili sestri, vendar v zelo slabih medsebojnih odnosih. To se je odražalo tudi v več sodnih postopkih med njima ter dejstvu, da se je tožničina sestra preselila k prijatelju v B. in da pod nobenim pogojem ni želela, da tožnica dobi njeno premoženje; - da so bili slabi odnosi razlog, da je prišlo do sklenitve kupne pogodbe s tožencem in kršenja predkupne pravice tožnice; - da je v teku pravde zaradi varstva tožničine predkupne pravice, ki je tekel pred istim sodiščem pod Opr. št. P 497/2005, prišlo dne 10. 4. 2007 do sklenitve dogovora o razveljavitvi kupne pogodbe in zapisa oporoke s katero je tožničina sestra za dediča vsega svojega premoženja določila toženca; - da je bil zaradi sklenitve dogovora o razveljavitvi kupne pogodbe tožbeni zahtevek tožnice v pravdi P 497/2005 zavrnjen; - da sta oba posla, to je dogovor in oporoka zasledovala namen, da tožnica ne postane lastnica sestrinega solastnega deleža in je bila prava volja toženca in prodajalke, da kupna pogodba ostane v veljavi in torej obe stranki še naprej zavezuje; - da ni dokazano, da toženec za oporoko tožničine sestre ni vedel, prav tako ni dokazano vračilo kupnine

14. Pritožnik neutemeljeno graja dokazno oceno svoje izpovedbe in izpovedbe priče L.. Sodišče prve stopnje je namreč obe skrbno in kritično ocenilo. Oceno verodostojnosti je gradilo na njuni (ne)skladnosti, ovrednotilo pa je tudi dejstvo, da so v nasprotju z obema izpovedbama tudi trditve toženca. Ob tem ne drži, da pri presoji verodostojnosti ne bi upoštevalo poteka časa, saj iz razlogov izhaja nasprotno (primerjaj prvi odstavek obrazložitve na strani 6 sodbe). Očitek, da je zaradi neustrezne dokazne ocene dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zato ne vzdrži kritične presoje. Da se sodišče v svoji dokazni oceni ni opredelilo do dveh listin, ki jih je pritožnik priložil svoji vlogi z dne 10. 4. 2012 (priloga B5 in B6), na to ne more vplivati. Gre namreč za uradni zaznamek z dne 28. 2. 2007 in osnutek dogovora, ki naj bi dokazovala, da je bil slednji s strani odvetnice pripravljen po razgovoru s strankami dne 2. 3. 2007 in z datumom 9. 3., ta datum pa kasneje korigiran na datum 10. 4. 2007. Kako naj bi vsebina teh dveh listin oziroma dejstva, ki iz njiju izhajajo, vplivala na dokazno oceno glede odločilnih dejstev, pritožnik ne pojasni, pritožbeno sodišče pa povezave ne vidi. Njuna vsebina tudi ne odpravlja neskladja med obema izpovedbama in neskladja tožnikove izpovedbe z njegovimi lastnimi trditvami. Poleg tega dejstvo, da je bil morebiti dogovor o razveljavitvi kupne pogodbe v pisni obliki pripravljen prej, ni relevantno, saj to ne izključuje sporazuma strank, da bo naknadno pripravljena tudi oporoka in njune volje, da gre le za navidezna posla. Enako velja za v spis predloženo lastnoročno oporoko z dne 28. 6. 2006. To, da je s tem potrjena verodostojnost priče v delu, ko je govorila o dveh oporokah, še ne pomeni, da je dokazna ocena sodišča glede odločilnih dejstev napačna. Posamezne dele izpovedbe namreč ni mogoče upoštevati iztrgane iz konteksta, ampak je treba izvedene dokaze presojati v povezavi z ostalimi. Pri trditvi, da ta oporoka dokazuje, da je tožničina sestra oporočno voljo v korist toženca oblikovala že davno prej, pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožnik ne opraviči (337. člen ZPP). V pritožbenem postopku je zato neupoštevna.

15. Pritožnik je v teku postopka trdil, da mu je bila kupnina s strani tožničine sestre vrnjena v gotovini (tako naj bi bila tudi plačana) in je tako tudi izpovedal. Menil je, in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da posledično ni pomembno, da prometa na bančnem računu pokojne Z.V. V. ni bilo. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi o vračilu kupnine tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo. Poleg že zgoraj opisanih neskladij je tako pravilno upoštevalo, da se toženec ob zaslišanju ni spomnil niti zneska, ki naj bi mu bil vrnjen ter dejstvo, da na računu tožničine sestre v spornem času ni bilo nobenega prometa. Res je sicer, da ob gotovinskem plačilu v bančnih podatkih ni (in tudi ne more biti) vidno nakazilo, je pa iz njih razvidno finančno stanje tistega, ki je bil dolžan nekaj plačati ter morebitni pologi ali dvigi. Neživljenjsko je namreč, da bi nekdo tako velike vsote gotovine hranil doma. Iz bančnih podatkov za prodajalko ni viden ne morebiten dvig, pa tudi to ne, da je s sredstvi za vračilo kupnine sploh razpolagala. To pa, vsaj posredno, potrjuje, da prodajalka tožencu kupnine ni vrnila.

16. Pritožbeno sodišče na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin tega primera soglaša z materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, da sta oba posla, ki sta med seboj neločljivo povezana, bila po volji obeh navidezna, sklenjena le navzven. Njuna prava volja je bila, da kupna pogodba ostane v veljavi in torej obe stranki še naprej zavezuje: kupnina se ne vrne, posest zaradi dosmrtne služnosti stanovanja obdrži prodajalka, vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi pa se tožencu (ponovno) omogoči preko izvedenega dedovanja.

17. Odločitev, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, je zato, upoštevajoč 50. člen OZ, pravilna. V presojo obstoja pravnega interesa v smislu 181. člena ZPP se pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj tožena stranka tega s pritožbo ni uveljavljala.

18. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Poleg spora glede veljavnosti oporoke, ki je bil razlog za prekinitev, je zaradi te tožbe, s katero se zahteva ugotovitev ničnosti dogovora o razveljavitvi kupne pogodbe, sporno tudi, ali je nepremičnina sploh last zapustnice ali pa je na podlagi kupne pogodbe z dne 13. 7. 2005 last toženca.

(2) Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 360.