Jedro

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2013 in št. ... (pravilno: ...) z dne 16. 1. 2013 in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 8. 10. 2012 dalje. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Nesporno je dejstvo, da je tožnica zelo slabega zdravstvenega stanja in da je sedaj zaradi bolezni nezmožna za delo in je trajno brezposelna oseba. Ta dejstva izhajajo iz sedanje nezaposlenosti in iz njenih zdravstvenih težav. Vse bolezni, ki so bile ugotovljene v tem postopku, izhajajo iz zdravstvene dokumentacije. Gre za to, da je tožnica povsem nezmožna za delo in da ji pripada pravica do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti oziroma pravica do invalidske pokojnine, pri čemer bi sodišče moralo v tej zvezi izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 7. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 1. 2013, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in I. kategorije invalidnosti.

6. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v zvezi s 390. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Glede na 71. člen ZPIZ-1 pridobi nove pravic iz invalidskega zavarovanja zavarovanec, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, pa se je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali je nastal nov primer invalidnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica že delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 28. 12. 2010, s katero ji je priznal tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica za delo, na katero je bila razporejena, to je delavka za preprosta dela v proizvodnji, ni zmožna, s polnim delovnim časom pa je zmožna za drugo delo z omejitvami: v ugodnem toplotnem okolju, fizično lažja dela z bremeni do 10 kilogramov, brez stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice in pogostega globokega pripogibanja. Na podlagi dokumentacije je bilo ugotovljeno, da se tožnica zdravi zaradi sladkorne bolezni tip II s peroralno terapijo, da so glikemije relativno zadovoljive in tudi niso navedeni kasni zapleti. Tožnica se zdravi tudi zaradi arterijske hipertenzije z večtirno terapijo. Utrpela je hipertenzivno krizo, vendar so z zdravili ponovno dosegli urejenost krvnega tlaka in tudi 24 urno merjenje pritiska ni pokazalo neurejenosti. Razen tega so pri tožnici ugotovili, da ima bolečinski vratni sindrom in da so ji svetovali konservativno terapijo.

8. V novem postopku, ki ga je na zahtevo tožnice dne 6. 2. 2012 začela njena lečeča zdravnica, je v predlogu navajala, da se tožnica 8 let zdravi zaradi visokega krvnega tlaka, pet let zaradi sladkorne bolezni, da jo stalno vse boli, zlasti glava, vrat, zgornji del hrbta, ramena, najbolj pa jo teži negotovost zaradi slabe finančne situacije. Ni pa osebna zdravnica podala posebnega predloga.

9. Iz izvidov predloženih v novem postopku izhaja, da so glikemije relativno zadovoljive, tožnica je kardiovaskularno kompenzirana, ima pa še vedno zvišan krvni pritisk, medtem ko je internistični status v mejah normale in ni abnormnosti. V zadnjem izvidu ortoped po opravljeni fizioterapiji in EMG preiskavi desnega zgornjega uda, kjer ugotavljajo kronično radikulopatijo C7-Th1, v statusu ne ugotavlja odstopanj od prejšnjega pregleda, indicirano pa je konservativno zdravljenje. Pri psihiatru je tožnica vodena zaradi prilagoditvene motnje.

10. Tožnico je v novem postopku invalidska komisija prve stopnje osebno pregledala in smiselno ugotovila enako, da je tožnica kardiovaskularno kompenzirana, da je hrbtenica na poklep boleča in v skrajnih legah boleč ramenski obroč ter kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost postavila sindrom kronične razširjene bolečine, ter med boleznimi, ki vplivajo na delovno zmožnost navedla inzulinsko neodvisno sladkorno bolezen, arterijsko hipertenzijo ter prilagoditveno motnjo.

11. Glede na takšne izvide in ugotovitve specialistov pri tožnici objektivno ni izkazano trajno poslabšanje zdravstvenega in tudi funkcioanlni deficiti pri pregledih tožnice ne kažejo poslabšanja glede na izvide v letu 2010, niti popolne nezmožnosti za delo. Pri tožnici specialisti ugotavljajo določene zdravstvene težave, predvsem kljub zdravljenju, še vedno ugotavljajo zvišan krvni tlak, kronično radikulopatijo C7-Th1 (izvid EMG zgornjega uda), bolečo hrbtenico in da je indicirano konservativno zdravljenje. Iz izvida specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine z dne 9. 11. 2012 izhaja, da priporoča redno izvajanje vaj za vrat in ramenski obroč s priporočilom, da se izogiba delu v prisilnih položajih. Takšna omejitev pri delu pa je že vsebovana pri oceni tožničine delazmožnosti v prejšnjem postopku. Tudi sicer specialisti ugotavljajo, da v statusu pri tožnici ni odstopanj od prejšnjega pregleda, da ni abnormnosti v nevrološkem pogledu in da so glikemije relativno zadovoljive. Prav tako pa psihiater ugotavlja, da je tožnica psihomotorno ustrezno razgibana ter formalno in miselno urejena.

12. Na podlagi takšnega stanja, izkazanega s predloženo novejšo medicinsko dokumentacijo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožnici ne gre za dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, niti za stanje, določeno v 71. členu ZPIZ-1 in podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma pravice do invalidske pokojnine. Glede na definicijo invalidnosti je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja edino izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja, ne pa drugi razlogi, kot je npr. socialno in finančno stanje. V obravnavanem primeru glede na ugotovljeno stanje tudi ni bilo nobene podlage, da bi sodišče izvajalo dodatne dokaze, za kar se zavzema pritožba.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.