Jedro

Sprememba dopolnilne norme ne more vplivati na določenost kaznivega dejanja pod pogojem, da to ni povezano s spremenjeno družbeno nevarnostjo kaznivega dejanja. Zato sama sprememba blanketnih določb ne pomeni, da je kazenski zakon zaradi tega milejši. Netilke kot sestavni del naboja se štejejo za strelivo, katerega promet je prepovedan oziroma omejen.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 12.11.2002 obs. J.P. in J.E. spoznalo za kriva vsakega po enega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ ter jima po 50. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih je določilo kazni, prvemu šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, drugemu pa tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obsojenima je po 69. členu KZ odvzelo zasežene predmete, in sicer 1000 komadov netilk in 150 komadov nabojev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak po 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.9.2003 zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati vsak po 100.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik obs. J.P., odvetnik J.I. iz L., je dne 9.12.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo utemeljena, pri čemer ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Na kratko povzema navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in poudarja, da je med postopkom bilo ugotovljeno, da pištolskega streliva ni bilo mogoče uporabljati za streljanje iz orožja, ki ga poseduje obsojenec in za katerega ima orožni list in da bi bile te netilke uporabne le za ponovno polnjenje pištole, ki jo je sicer posedoval soobsojeni E. Za ostalo orožje netilke niso uporabne. Zato kršitev kazenskega zakona v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ni podana. Ni tudi mogoče primerjati posameznih primerov. Če je državni tožilec v nekem drugem primeru zavrgel kazensko ovadbo, to v ničemer ne vpliva na odločitev, da se je v primeru obsojenega P. odločil za vložitev obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve, v kateri zavzema stališče, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, sledi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Poudarja, da določbe 1. odstavka 310. člena KZ vežejo obstoj kaznivega dejanja na promet z orožjem ali razstrelilnih snovi, ki ni dovoljen ali je omejen. Promet streliva za lovsko in strelno orožje ni prost, dopusten pa je za imetnike orožnih listov. Posest orožnega lista dopušča njegovemu imetniku nabavo streliva. Ker ima obsojenec veljavni orožni list za lovsko puško M 48, kal. 8,57, se mora upoštevati 11. člen Zakona o orožju, ki dovoljuje nabavo streliva brez dovoljenja, ker zadostuje, da je kupec imetnik orožnega lista. Po drugi strani vložnik zahteve trdi, da je treba uporabiti sedaj veljavni Zakon o orožju (Ur. l. RS, št. 61/2000) in opozarja na določbe 8. točke 1. odstavka 4. člena, 13. člena in prvega odstavka 47. člena tega zakona. Meni, da ob upoštevanju Zakona o orožju iz leta 1981 obsojenec ni storil kaznivega dejanja, sedaj veljavni zakon je milejši, ker nima omejitev glede nabave sestavnih delov za strelivo. Ker je ta zakon milejši, njegovo uporabo narekuje določba 2. odstavka 3. člena KZ. V nadaljevanju graja razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče utemeljilo zaključek, da veljavni Zakon o orožju ni za obsojenca kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja milejši od Zakona o orožju, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Obenem se sklicuje na odločitev Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 11.6.2001 in na kopijo oglasa gospodarske družbe L. d.o.o. R.T., s katero prikazuje, da so predmetne netilke v prosti prodaji.

Obs. J.P.-ju se očita, da je obravnavano kaznivo dejanje storil, ker je brez dovoljenja pristojnega organa vnesel 1000 komadov netilk, kar je po 9. točki 3. člena Zakona o orožju (Ur. l. SRS, št. 17/81) določeno kot strelivo, pri tem pa je promet po 1. odstavku 9. člena tega zakona z navedenim strelivom na območju Slovenije omejen.

Določbe 9. točke 3. člena omenjenega Zakona o orožju vsebujejo opredelitev streliva. Določajo, da so strelivo strelno, posebno in plinsko orožje, naboji (patrone), krogle, šibre, signalni, anestezijski in plinski naboji, tulci z netilkami (vžigalnimi kapicami) ter netilke in smodnik. Prvi odstavek 9. člena istega zakona določa, da se vse orožje in strelivo za puške, samokrese in revolverje sme nabavljati ob pogojih zakona z dovoljenjem pristojnega organa, 11. člen pa, da lahko strelivo za lovsko in športno orožje občani nabavljajo na podlagi orožnega lista, strelske organizacije, organizacije Zveze rezervnih vojaških starešin in lovske družine pa na podlagi dovoljenja za posest orožja.

Odgovor na vprašanje, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, je glede na navedene zakonske določbe odvisen od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v tej zadevi. Sodišče je ugotovilo, da obsojenec ni imel dovoljenja pristojnega upravnega organa za vnos netilk v državo, da je posedoval dovoljenje za nošenje orožja oziroma orožno listino za lovsko puško ter da so inkriminirane netilke uporabne za ponovno polnjenje pištolskega streliva do kalibra vključno 9 mm. Na podlagi teh dejstev je presodilo, da je obsojenec na protipraven način vnesel v državo strelivo, katerega promet je bil posameznikom omejen. Ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je treba 11. člen Zakona o orožju iz leta 1981 razlagati tako, da omogoča imetniku orožnega lista nabavo streliva, v konkretnem primeru netilk, za katerokoli orožje. Glede na določno opredelitev, ki jo vsebuje določba 11. člena tega zakona, jo je treba razlagati tako, da se z orožno listino, ki je posameznikom izdana za lovsko in športno orožje, sme nabavljati le strelivo za to orožje in ne za druge vrste orožja ter da je potrebno za vnos takega streliva v državo pridobiti dovoljenje pristojnega upravnega organa. Dejanje, kot je opisano v izreku napadene pravnomočne sodbe, ima glede na obrazloženo vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ in zato ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Utemeljeno tudi ni stališče zahteve, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker v zvezi z zakonskim znakom, ki zadeva strelivo, katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ni uporabilo določbe 2. odstavka 3. člena KZ, po kateri se uporablja zakon, ki je milejši za storilca, če se zakon po storitvi kaznivega dejanja enkrat ali večkrat spremeni. Navedeni zakonski znak se presoja po dopolnilni normi oziroma blanketni dispoziciji, ki jo v obravnavanem primeru predstavlja Zakon o orožju. V pravni teoriji sta se v zvezi z vprašanjem uporabe milejšega zakona v primerih, ko dopolnilna norma ni prenehala veljati, temveč se je v določenem obsegu le spremenila, oblikovali dve stališči. Po enem stališču je treba dopolnilno normo vselej šteti kot sestavni del kazenskopravne norme in ima zato njena sprememba vedno enak učinek kot sprememba same kazenskopravne norme. Po drugem stališču, ki ga je sprejela tudi sodna praksa, sprememba dopolnilne norme ne more vplivati na določenost kaznivega dejanja pod pogojem, da to ni povezano s spremenjeno družbeno nevarnostjo kaznivega dejanja. V pogledu stopnje nevarnosti kot kriterija, zaradi katerega je obravnavano kaznivo dejanje uvrščeno med kazniva dejanja (7. člen KZ), se v ničemer ni spremenilo. Že zato sama sprememba blanketnih določb ne pomeni, da je kazenski zakon zaradi tega milejši. Sedaj veljavni Zakon o orožju (Ur. l. RS, št. 61/2000) določa v 2. odstavku 3. člena, da se za orožje šteje tudi strelivo in deli orožja, če s tem zakonom ni drugače določeno. V določbi 8. točke 4. člena opredeljuje strelivo kot stvar, ki se uporablja za polnjenje orožja in streljanje. Po določbi 13. točke istega člena enovit naboj sestavlja netilka, pogonski smodnik in izstrelek, ki jih združuje tulec. Te določbe je v medsebojni povezavi treba razlagati tako, da se netilke kot sestavni del naboja štejejo za strelivo, katerega promet je prepovedan oziroma omejen. Pri tem je treba upoštevati, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, tudi 6. člen tega zakona, ki določa, da za naprave, predmete in strelivo iz 4. člena, ki vsebujejo nevarne snovi (med njimi so naštete tudi netilke), veljajo poleg določb Zakona o orožju tudi predpisi, ki urejajo nevarne snovi. Med takšne nevarne snovi se uvrščajo tudi eksplozivne snovi oziroma eksplozivi. Promet z njimi je urejal Zakon o prometu eksplozivnih snovi (Ur. l. SFRJ, št. 30/85 in 6/89). Ta zakon (3. člen) je določal, da so eksplozivne snovi med drugim tudi sredstva za vžiganje, ognjemetni in podobni predmeti. Predpisoval je tudi (1. odstavek 15. člena), da se smejo eksplozivne snovi prodajati le tistim organizacijam združenega dela in posameznikom, ki imajo dovoljenje za njihov nakup. Zakon o prometu eksplozivnih snovi je prenehal veljati z dnem začetka uporabe Zakona o eksplozivih (Ur. l. RS, št. 96/2002), ki prav tako uvršča med eksplozive inicialna in vžigalna sredstva (4. alinea 1. odstavka 3. člena). Kot inicialna in vžigalna sredstva šteje sredstva, ki so namenjena za aktiviranje ali iniciranje eksploziva (5. odstavek 3. člena). V 1. odstavku 28. člena tega zakona je predpisano, da lahko med ostalim fizična oseba dobi dovoljenje za nakup netilk za lastne potrebe, če ima orožni list, v 1. odstavku 29. člena pa, da je za uvoz, izvoz in tranzit eksplozivov, torej tudi inicialnih in vžigalnih sredstev, med katere sodijo prav tako netilke, potrebno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za notranje zadeve (1. odstavek 5. člena).

Prikazane spremembe zakonske ureditve prometa z orožjem, ki predstavljajo dopolnilno normo pri kaznivem dejanju po 310. členu KZ, po eni strani nasprotujejo trditvi, da so netilke v prosti prodaji, po drugi strani pa zaključku, da narekujejo uporabo milejšega zakona, za kar se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J. P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP, višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).