Jedro

V konkretnem primeru je glede na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dovoljena revizija, težko popravljiva škoda lahko povezana le z morebitno neposredno grozečo prodajo revidentovih premičnin. Vendar je predpostavka zanjo, da jih je davčni organ zarubil. Ker je bil v konkretnem primeru opravljeni rubež neuspešen, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, saj prodaja glede na tako dejansko stanje ni mogoča (je neverjetna).

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške predlagane začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-536800/2015-1 06-720-02 z dne 2. 9. 2015, s katero je prvostopenjski organ nad tožnikom začel davčno izvršbo obveznosti, ki skupaj z glavnico, zamudnimi obrestmi, stroški davčne izvršbe in stroški za pot izterjevalca znaša 211.046,41 EUR (1. točka izreka). Obveznosti so razvidne iz izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli, v kateri je razviden datum izvršljivosti, znesek obveznosti in obračun obresti (2. točka izreka). Odločil je, da se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v tožnikovi lasti oziroma posesti. Davčni organ druge stopnje je pritožbi tožnika z odločbo, št. DT-499-29-792/2015-2 z dne 12. 4. 2016, ugodil v delu, ki se nanaša na izvršilne naslove, navedene v tabeli 2. točke izreka pod zaporednimi številkami 2, 5, 6 in 7, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 29/2017-3 z dne 11. 4. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, zaradi česar v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, pritožba ne ovira prodaje zarubljenih premičnin. V tem okviru je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. 3. V zahtevi za izdajo začasne odredbe predlaga, naj sodišče do odločitve o reviziji odloži izvršitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine oziroma podrejeno, naj odloži izvršitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine na način, da do pravnomočnosti posamičnih izvršilnih naslovov davčnemu organu oziroma izvršitelju prepove prodajati zarubljene in ocenjene nepremičnine. Navaja, da bi mu z izvršbo nastala težko popravljiva škoda. Pri tehtanju sorazmernosti je po revidentovem mnenju treba upoštevati njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva, učinkovitega pravnega sredstva ter pravico do zasebne lastnine, ki naj bi pretehtale nad interesom takojšnjega pobiranja davkov.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe med drugim navedla, da je bil postopek izvršbe na premičnine zaključen z izdajo ničnega rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 12. 4. 2016. Ker revidentu v obravnavanem postopku ni bilo zarubljeno nobeno premično premoženje, tudi ni podana nevarnost, da bi mu z domnevno prodajo nastala težko popravljiva škoda, zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

5. Revident je glede na take navedbe na poziv Vrhovnega sodišča v zvezi s pravnim interesom za odločanje v revizijskem postopku pojasnil, da meni, da ta interes za revizijo in za izdajo začasne odredbe še vedno obstaja. Neuspešna izvršitev sklepa o izvršbi še ne pomeni, da je izvršilni postopek kot celota zaključen. Pravica do izterjave davčne obveznosti po odločbi z dne 1. 6. 2015, na katero se nanaša sporni sklep o izvršbi, na dan vložitve revizije in predloga za izdajo začasne odredbe ni zastarala, niti ni bila izvršba ustavljena, zadržana ali odložena. Stališče, kot ga zastopa tožena stranka, bi onemogočalo izvršitelju, da ponovi rubež, če dolžnik razpolaga s premoženjem, ki ga ob rubežu ni imel, ali ga je hranil drugje.

**K I. točki izreka:**

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se strinja z revidentom, da zaradi neuspešnega rubeža premičnin njegov pravni interes za odločanje v revizijskem postopku samo zaradi te okoliščine ni prenehal. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče odločilo o predlagani začasni odredbi.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 84. člena ZUS-1 vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Vrhovno sodišče pa lahko na revidentovo zahtevo izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona (drugi odstavek 84. člena ZUS-1). Po navedeni določbi sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo tožniku (revidentu) prizadela težko popravljiva škoda.

9. Da bi s predlagano začasno odredbo uspel, bi moral revident izkazati temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki mu bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej moral konkretno škodo in tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Namen začasne odredbe je namreč preprečiti, da morebitni strankin kasnejši uspeh v revizijskem postopku zaradi že nastale škode zanjo ne bo brez pomena. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave postopka, še zlasti pa je tak pristop utemeljen v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno. Zato mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost nastanka in obseg škode ter njeno težko popravljivost, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa, da se prepreči nastanek težko popravljive škode (enako Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 7/2018-36 z dne 18. 4. 2018).

10. Revident nastanek težko popravljive škode utemeljuje z navedbami, da pomeni prodaja premičnin v postopku davčne izvršbe ireverzibilni ukrep, saj tisti, ki kupi premičnine, teh ni dolžan vrniti, če se izkaže, da je bila izvršba neutemeljena. Še posebej problematične so po njegovem mnenju premičnine, ki imajo zanj posebno vrednost _(pretium affectionis_) in ki so nenadomestne (_species_), ker njihova prodaja pomeni nepopravljivo škodo. Meni, da mu bo nastala tudi škoda na čistem premoženjskem stanju, saj se zaradi čim hitrejše prodaje v postopku izvršbe premičnine prodajo veliko pod realno tržno vrednostjo.

11. Revident s temi navedbami konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, ni izkazal. Res je v konkretnem primeru glede na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dovoljena revizija, težko popravljiva škoda lahko povezana le z morebitno neposredno grozečo prodajo revidentovih premičnin. Vendar je predpostavka zanjo, da jih je davčni organ zarubil. Ker je bil v konkretnem primeru opravljeni rubež neuspešen, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, saj prodaja glede na tako dejansko stanje ni mogoča (je neverjetna). Ker nastanek težko popravljive škode ni izkazan, je Vrhovno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

12. Revident s svojim predlogom ni uspel, zato sam nosi svoje stroške predlagane začasne odredbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).