Jedro

Okoliščina, da je po vložitvi tožbe zaradi ugotovitve služnosti, hči prvo toženca vpisana v zemljiško knjigo kot solastnica služečega zemljišča, ni ovira, da se pravda dokonča med istimi pravdnimi strankami.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pripada tožnikoma kot zemljiškoknjižnima lastnikoma za potrebe njunega zemljišča parc. št. ... (ID 000) k. o. X, to je stanovanjske stavbe kot gospodujočega zemljišča, stvarna služnostna pravica uporabe in prehajanja skozi levi prehod (gledano iz C.(1)), uporabe prehoda za vnašanje stvari in stanovanjske opreme v hišo, ki stoji na zahodnem delu nepremičnine parc. št. ... (ID 000), k. o. X, last tožencev, kot služečega zemljišča, pri čemer dimenzije prehoda znašajo 1,16 m v širini 5,68 m v dolžini, to je v skupni površini 6,59 m², kot to prikazuje skica pod prilogo C1, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje. V presežku do celotne površine prehoda je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1) in odredilo, da se vknjižba stvarne pravice v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... (ID 000), k. o. X ter v korist vsakokratnega lastnika parc. št. … (ID 000) k. o. X in to v obsegu, kot je opisan v prvem odstavku 1. točki tožbenega zahtevka(2) (točka 2). Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna opustiti vsakršna poseganja v stvarno služnostno pravico tožečih strank v prehodu, ki se nahaja na zahodnem delu nepremičnine parc. št. ... (ID 000) k. o. X (točka 4) ter še odločilo, da sta tožnika dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v višini 494,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe, in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sta tožnika vložila primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki sta ga uveljavljala z eno tožbo. Toženca sta pravdo izgubila, kar ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno šele podrejenemu tožbenemu zahtevku. Sodba je bila za tožnika ugodilna, zato sta upravičena do povračila pravdnih stroškov, enako stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2761/2009. 3. Toženca v pritožbi, ki je bila sestavljena s strani pooblaščenca, kateri je priložena tudi pritožba prvo toženca, izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in v nadaljevanju v pritožbi navajata, da je stvarna služnost prehajanja skozi levi del prehoda v izreku sodbe opisana premalo določno. Iz sodbe ni razvidno, na kakšen način je sodišče določilo obseg stvarne služnosti v širini 116 cm, čeprav je širina vhoda le 96 cm in v dolžini 568 cm, čeprav znaša razdalja od pločnika do vhodnih vrat tožnikov zgolj 535 cm. Iz gradbenega načrta je razvidno, da je prehod med hišama širok 425 cm. Meja med parcelama št. 67/2 in 68/1 poteka tako, da je prehod merjen po širini približno 120 cm na parc. št. ... in 300 cm na parc. št. .... Sodišče je s sodbo P 186/2010 dodelilo nepremičnino parc. št. ... k. o. X tožnikoma. Na ta način so tožniki dobili v last nepremičnino, ki jim omogoča dostop z javne površine do njihovih vhodnih vrat. Tožnikoma je bila priznana služnost v obsegu, v katerem jo do sedaj nista izvrševala. Iz izreka sodbe tudi ne izhaja, na kakšen način lahko tožnika dostopata po prehodu, saj sta do sedaj dostopala le peš. Prvo toženec je dovoljeval dostop do vhodnih vrat hiše tožnikov do leta 2006, ko sta tožnika vložila tožbo za pridobitev lastništva parc. št. .... Gre za dovoljenje do preklica, zato tožnika služnostne pravice nista mogla priposestvovati. Služnost se ne daje v primeru, ko je iz parcele možen dostop do javne površine. Od leta 2006 je Z. solastnica parc. št. ..., ki je formalno postala solastnica leta 2013. Prvo tožnik ima prijavljeno stalno bivališče od 11. 12. 2002, do tega leta pa nihče od solastnikov ni živel v hiši C.. Iz sodbe P 186/2010 izhaja, da v kolikor bi bilo zemljišče s parc. št. ... večje, potem očitno ne bi bila že s kupno pogodbo priznana služnostna pravica dostopa do hiše po preostanku parc. št. ..., ki je ostala v lasti in uporabi pravnega prednika tožene stranke. Na tej podlagi je bila parcela ... dodeljena tožnikoma, z isto izjavo pa se je utemeljevala dodelitev služnosti na parc. št. .... Nedopustna je obrazložitev istega dokumenta na diametralno nasproten način. Nepravilna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je že neuspeh s primarnim zahtevkom pomeni, da sta toženca uspela s 50%. Prvo sodišče je zato uspeh tožnikov v višini 25% ocenilo previsoko. Tožnika sta zahtevala služnost na celotnem prehodu, glede na prisojen obseg pa bi tožnika uspela zgolj s 17%. Zahtevala sta tudi uporabo prehoda za parkiranje koles in shranjevanje drv, v tem delu z zahtevkom nista uspela, zato je njun uspeh znaša le 5%.

4. Tožnika in prvo toženec so vložili odgovora na pritožbi, v katerem predlagajo, da se pritožba nasprotne stranke zavrne kot neutemeljena.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožencev, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz priložene skice izhajajo izmere, ki jih pritožba opredeljeno ne izpodbija na način, da izmere prvega sodišča, ki so bile napravljene na ogledu, ne ustrezajo dejanskim okoliščinam. Pritožbene trditve, kakšne so bile izmere v preteklosti in kakšne so izmere v drugih dokumentih (npr. v gradbenem načrtu) niso relevantne, ker so odločilne današnje razmere (sedaj je npr. hodnik razdeljen na dva dela). Kljub skopi obrazložitvi prvega sodišča v navedenem delu, je mogoče sodbo preizkusiti v okviru pritožbenih razlogov. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je v sodbi premalo določno opisano, kje poteka stvarna služnost. Iz skice in izreka sodbe je razviden obseg priznane stvarne služnosti v natančnih izmerah; stvarna služnost pa je opredeljena tudi prostorsko (levi del prehoda, gledano iz C.). Iz skice izhaja, da je širina prehoda 116 cm (do roba stebra, ki loči levi in desni del prehoda), dolžina je 568 cm, iz skice pa izhajajo tudi določene krajše izmere (npr. izmera od začetka hodnika do stopnic, do poštenega nabiralnika, od poštnega nabiralnika do stopnic, itd), teh izmer in izračuna pa pritožba opredeljeno ne izpodbija. Toženca v pritožbi zatrjujeta, da tožnika nista izvrševala stvarne služnosti v obsegu, kot jima je priznana s sodbo, vendar v pritožbi opredeljeno ne pojasnita, v kakšnem drugačnem obsegu sta tožnika po mnenju tožencev izvrševala služnost. Iz skice izhaja, da je prvo sodišče pri določitvi obsega služnostne pravice na služečem zemljišču upoštevalo, kje se nahaja vhod v hišo oziroma stopnišče, poštni nabiralnik in glede na izpovedbi tožnikov in prič določilo obseg služnostne pravice, ki pripada lastnikoma gospodujočega zemljišča. 7. Iz izreka sodbe tudi izhaja, v kakšnem obsegu tožnika lahko uporabljata sporni del parc. št. ... in sicer le za dostop do svoje nepremičnine ter za vnašanje stvari in stanovanjske opreme v hišo. Tožnika v navedenem obsegu nista omejena glede prevoznega sredstva (npr, motorno kolo, kolo, samokolnica), nimata pa nobene pravice, da bi na navedenem delu parkirala ali puščala motorna ali druga vozila, odlagala stvari ali na kakšen drugačen način uporabljala (ovirala) levi del prehoda.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta tožnika na podlagi drugega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem, ker sta izvrševala služnost na spornem delu zemljišča 20 let, toženec oziroma njegovi pravni predniki pa temu niso nasprotovali (4). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnika nista mogla priposestvovati spornega dela zemljišča, ker sta ima posebno dovoljenje lastnikov služečega zemljišča, saj to ne izhaja iz trditvene podlage, ki sta jo toženca navajala pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi ne iz dokazov. Iz odgovora na tožbo in drugih pripravljalnih vlog tožencev izhaja, da sta tožnika in njuni pravni predniki vseskozi uporabljali hodnik za dostop do svoje hiše, ker gre dejansko za edini dostop, te pravice pa jima toženca nista nikoli odrekla (5). Takšne trditve tožencev le dodatno potrjujejo pravilne ugotovitve prvega sodišča, da sta tožnika vseskozi uporabljala sporni del parcele za dostop do svoje hiše ter za vnašanje stvari in stanovanjske opreme v hišo, na enak način pa so prehod uporabljali tudi drugi stanovalci in uporabniki poslovnih prostorov na naslovu C., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnika spornega dela zemljišča nista uporabljala na način in v trajanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženca v postopku tudi nista zatrjevala in dokazala, da bi tožnika lahko dostopala do svoje hiše po drugi poti, oziroma, da sta si sami z gradbenimi posegi onemogočili dostop po parc. št. ..., ki sta jo pridobila v last na podlagi sodbe P 186/2010 ter da bi si po svoji nepremičnini lahko uredili dostop do svoje nepremičnine. Okoliščina, da je po vložitvi tožbe hči prvo toženca vpisana v zemljiško knjigo kot solastnica služečega zemljišča, ni ovira, da se pravda dokonča med istimi pravdnimi strankami (190. člen ZPP).

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov. Toženca še v pritožbi nasprotujeta temelju tožbenega zahtevka, ob upoštevanju višine uspeha s podrejenim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na priznanje stvarne služnosti, pa sta tožnika uspela sicer le deloma, vendar je sodišče prve stopnje pravilno določilo višino uspeha, tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil njun zahtevek na prepoved posegov v njuno služnostno pravico zavrnjen. Tožnika sta v tem pravdnem postopku vložila primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki materialnopravno nista povezana na način, ki bi utemeljeval enako odločanje o stroških postopka, kot v zadevi I Cp 761/2009, ki jo je obravnavalo Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje pritožba tožnikov. Tožnika sta neutemeljeno zahtevala priznanje lastninske pravice s primarnim tožbenim zahtevkom, podrejeni tožbeni zahtevek pa ni bil povezan s priznanjem lastninske pravice oziroma s plačilom ustreznega obligacijskega zahtevka, nanašal se je na drugačno stvarnopravno upravičenje, saj sta tožnika zahtevala priznanje stvarne služnosti. Glede na opisane konkretne okoliščine primera, je odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov pravilna(6).

10. Pritožbeni razlogi pravdnih strank niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pravdne stranke s pritožbama niso uspele, odgovori na pritožbo niso bili potrebni, zato pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko sta bili pritožbi zavrnjeni, je bil zavrnjen tudi predlog pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1) V nadaljevanju CKŽ.

(2) Pravilno v 1. točki izreka sodbe.

(3) V nadaljevanju ZPP.

(4) Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 2431/2013 z dne 22. 1. 2014 (tč. 5 stran 60 sodnega spisa) predstavilo materialnopravna izhodišča, ki so lahko podlaga za pridobitev stvarne služnosti tožnikov, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v navedenem delu sklicuje na citirani sklep in na enake razloge, kot jih je navedlo prvo sodišče v izpodbijani sodbi.

(5) Podrobneje glej npr. navedbe v odgovoru na tožbo str. 2, 4 in 5, v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2013 stran 3. (6) Podrobnejši podatki o priznanih stroških pravdnima strankama in delitvi, glede na uspeh, so razvidni iz sodbe sodišča prve stopnje na strani 5, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje pritožbeno sodišče.