Jedro

Tožnika niti v upravnem postopku niti v tožbi nista imela možnosti navajati dejstev in okoliščin, ki bi izpričevale lojalnost njune prednice; prvostopno sodišče, ki je bilo seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, bi ju moralo zato pozvati, da jih v določenem roku navedeta, ter jih presoditi na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 223/98-12 z dne 14.3.2000, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 19.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Upravne enote P. z dne 4.11.1997. Z njo je bilo ugotovljeno, da se M.A.W., roj. S., rojena 26.7.1904 na P., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se je v upravnem postopku ugotavljalo jugoslovansko državljanstvo M.A.W. v zvezi s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se, v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen, uporablja za ugotavljanje državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž). Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji po navedeni zakonski določbi, ker je bila M.A.W. članica Kulturbunda od leta 1931 dalje in Štajerske domovinske zveze, evidentirana pod št. 20.025 ter je imela rdečo člansko izkaznico, kar izhaja iz arhivskega gradiva, ki ga hranita Ministrstvo za notranje zadeve (dopis z dne 2.6.1994) in Muzej narodne osvoboditve v M. (dopis z dne 18.4.1994) in torej oseba nemške narodnosti. Iz zgodovinskih virov je znano, da sta bila Kulturbund in Štajerska domovinska zveza politični organizaciji, ki sta izvajali nemško raznarodovalno politiko, njuni člani, pa so bili pripadniki nemške narodnosti oziroma tisti, ki so se zanjo opredelili. Pogoj odsotnosti na dan 4.12.1948 je podan, ker iz spisne dokumentacije izhaja, da se je imenovana konec leta 1945 izselila v Avstrijo. Sicer pa tožnika ne oporekata ugotovitvam, da je bila njuna pravna prednica članica Kulturbunda in Štajerske domovinske zveze, kot tudi ne, da se je po vojni izselila iz Republike Slovenije. Nelojalnost pa se pri osebah nemške narodnosti domneva. Tožnika bi lahko to domnevo izpodbijala, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin, ki pa jih nista navedla niti v pritožbi v upravnem postopku in ne v tožbi. Le pavšalno navajanje, da se imenovana pred in med vojno s svojim ravnanjem v ničemer ni pregrešila zoper državljanske dolžnosti in da se med okupacijo ni vedla sovražno, te domneve ne more izpodbiti.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ponavljata tožbene navedbe, da je bila njuna prednica slovenske narodnosti in da je govorila le slovensko. Med vojno je živela v V. pri P. in pomagala nečakom, zavednim Slovencem in partizanom, ki so bili po vojni funkcionarji zveze komunistov. Ujemala se je z okoljem, v katerem je med vojno živela in nikomur ni bilo znano, da je bila članica kakšnih nemških organizacij in da bi v njih aktivno sodelovala. Ugotovitev upravnega organa, da je bila nemške narodnosti, temelji na nekih arhivskih dokumentih in je zato napačna. Prvi tožnik je v upravnem postopku predlagal zaslišanje priče G.S., ki nikoli ni bila zaslišana, drugotožniku pa možnost udeležbe v postopku sploh ni bila dana. Prav tako jima ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti, saj je bil upravni postopek na prvi stopnji končan, še predno je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93. Sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave, zato je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž zakonsko domnevo, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba, ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Čeprav tožnika v tožbi nista jasno navedla, na kakšni dejanski podlagi uveljavljata lojalnost, to možnost pa sta imela (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da sta imela dejansko šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost njune prednice M.A.W. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena ZDrž te možnosti nista imela v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 4.11.1997, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost M.A.W., temveč le pavšalno navedbo, da dejansko stanje glede lojalnosti ni bilo dovolj razjasnjeno, sodišče o lojalnosti niti ni moglo presoditi. Upravno sodišče, ki je bilo seznanjeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, bi moralo, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu z 44. členom ZUS ter tožnika pozvati, da v določenem roku navedeta dejstva in dokaze v zvezi z lojalnostjo svoje prednice. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnika v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (50. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Obstoj ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini) je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato zavrača pritožbeni ugovor, da se dejstev in okoliščin, na katere opirata svojo odločitev upravna organa, ne more dokazovati z listinami, ki so arhivsko gradivo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.