Jedro

Zakon o javnih uslužbencih določa postopek predhodnega varstva pravic pri delodajalcu tako v primeru, če delodajalec izda javnemu uslužbencu sklep o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja (3. odstavek 24. člena ZJU) kot v primeru, če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izvršuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši njegove pravice iz delovnega razmerja (2. odstavek 24. člena ZJU). Če javni uslužbenec ne uveljavla notranje pravne poti pri delodajalcu, tožba (razen glede denarnih zahtevkov) ni dopustna (24/4 člen ZJU v zvezi z 25/2 člen ZJU). V takem primeru tudi terjatev, ki jo javni uslužnenec v tej tožbi uveljavlja, ni verjetno izkazana (272/1 člen ZIZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna takoj sprejeti plan izrabe rekreacijskega dopusta, ki pripada tožnikom za leto 2005. Sodišče prve stopnje je navedeno začasno odredbo izdalo ob ugotovitvi, da so tožniki verjetno izkazali obstoj svoje terjatve, da je bila tožena stranka na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in nadalj.) in Pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti ter sprememb in dopolnitev tega pravilnika (A 1, A 2) dolžna tožnikom nuditi rekreacijski dopust in sicer na podlagi plana izrabe rekreacijskega dopusta, ki ga določi načelnik Generalštaba Slovenske vojske za vsako koledarsko leto posebej na predlog poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske. Po 6. čl. sprememb in dopolnitev citiranega pravilnika je bilo potrebno plan izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 določiti do 30.4.2005 (A 1).

Ker je bilo v citiranem pravilniku določeno tudi, da se mora ta dopust izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Tožena stranka je v ugovoru navajala, da sta bila plana izrabe dodatnega dopusta za leto 2004 in za leto 2005 podpisana, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožnikov v tem delu neutemeljen. V ugovoru je še navedla, da se je tožnikom tudi omogočilo koriščenje dopusta, vendar pa nekateri pripadniki niso hoteli izpolniti prijavnic in tako niso izrabili možnosti, ki jo imajo po zakonu. Tožena stranka je ugovoru priložila tudi ukaza za organizacijo in izvedbo 7-dnevnega oz. 5-dnevnega rekreacijskega dopusta ter poročilo z dne 20.7.2005 (B 1, B 2, B 3). Sodišče prve stopnje je ta ugovor tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da iz predloženih listin ni razvidno, da gre za plan, ki bi se nanašal na tožnike.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora navaja, da je plan izrabe rekreacijskega dopusta št. 186-03-01/2004-11 (pravilno 186-03-1/2004-112) izdala 12.7.2005, plan izrabe dodatnega dopusta za leto 2005 - dopolnilo št. 804-14-2/2005-87 pa dne 7.10.2005. Pritožbi je priložila oba navedena plana izrabe, ukaz za organizacijo in izvedbo 5-dnevnega dodatnega dopusta z dne 4.8.2005 ter dopis generalštaba Slovenske vojske (B 4 - B 11) z obrazložitvijo, da iz priloženih listin izhaja, da so pripadniki Slovenske vojske, ki jim na podlagi zakona in pravilnika pripada rekreacijski dopust, v planu poimensko navedeni, prav tako kot so navedeni tudi termini za koriščenje rekreacijskega dopusta. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi smiselno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. v zvezi z 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razbrati, da so imeli tožniki delovno razmerje sklenjeno pri toženi stranki, kar pomeni, da je zanje veljal Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). 24. in 25. čl. citiranega zakona je opredeljeval način in postopek uveljavljanja pravnega varstva javnih uslužbencev tako v primeru, če je delodajalec javnemu uslužbencu izdal sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja kot tudi v primeru, če je javni uslužbenec menil, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja oz. krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi citiranih določb (še posebej določbe 3. odst. 24. čl. ZJU in 2. odst. 25. čl. ZJU) je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu. Če javni uslužbenec tega pravnega varstva pri delodajalcu ne uveljavlja, sodno varstvo ni dovoljeno (z izjemo uveljavljanja denarnih terjatev). To pomeni, da je predhodno varstvo pri delodajalcu procesna predpostavka za vložitev tožbe. Če te procesne predpostavke ni podane, tožba ni dopustna. V takšnem primeru tudi ni mogoče ugotoviti, da je terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v okviru takšne tožbe, verjetno izkazana. Iz spisovnih podatkov bi bilo mogoče zaključiti, da tožniki predhodnega varstva pri toženi stranki v zvezi z planom izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 niso uveljavljali.

Ker sodišče prve stopnje v postopku izdaje začasne odredbe navedenega ni preizkusilo, je vsaj preuranjeno ugotovilo, da so tožniki verjetno izkazali obstoj njihove terjatve, ki jo uveljavljajo v tem individualnem delovnem sporu. Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so podane vse procesne predpostavke za vodenje tega individualnega delovnega spora ter nato ponovno odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi. K temu sicer pritožbeno sodišče dodaja, da niti predlagana začasna odredba niti sklep, s katerim je bilo temu predlogu delno ugodeno, ne vsebujeta vseh sestavin, kot jih za predlog za izvršbo oz. za sklep o izvršbi določata 40. oz. 44. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Ob upoštevanju določbe 268. čl. ZIZ ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, kar pomeni, da mora imeti vse elemente sklepa o izvršbi, ki jih sicer opredeljuje določba 44. čl. ZIZ. Razen tega je iz prilog, ki jih je tožena stranka vložila v spis skupaj s pritožbo (B 4 - B 11) razvidno, da je tožena stranka plan izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 sprejela, da so v tem planu poimensko navedeni tudi tožniki in da je v tem planu določen tudi termin izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 in sicer tako v okviru organiziranega programa (SV - 5 delovnih dni) kot tudi v okviru termina 10 delovnih dni po lastni izbiri. Ob upoštevanju navedenega bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka svojo obveznost v zvezi z določitvijo plana izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 (sicer z zamudo) izpolnila.