Jedro

Ker je bila vročitev zamudne sodbe pravilno opravljena, je klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti na tej sodbi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, vložen dne 21. 4. 2011, zavrnilo, pritožbo tožene stranke vloženo dne 21. 4. 2011 je zavrglo kot prepozno in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka (sicer zmotno navaja, da gre za sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, namesto pravilno Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, kot je pravilno navedeno v naslovu pritožbe) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za razveljavite klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ter pritožbi ugodi, podrejeno, da sklep v delu, kjer je predlog zavrnjen in pritožba zavržena razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožnik meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je ocenilo, da so navedbe tožene stranke, da obvestila ni dobila same s seboj v nasprotju. Dejstvo je, da tožena stranka obvestila ni dobila, kljub temu da vedno pregleduje prejeto pošto, zato je sklepala, da je nekdo obvestilo strgal z vrat. Navedba, da sta pravdni stranki praktično sosedi drži, saj se ulice, kjer imata sedež oziroma bivališče križata v črti T. Ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka predmetno vlogo vložila zgolj zato, ker naj bi se izmikala naloženemu v sodbi, saj bi drugače normalno izkoristila prava sredstva, v kolikor bi sodbo, tožbo ali karkoli drugega sploh prejela. Celoten postopek je bil izveden brez vednosti tožene stranke. Sodišče ni omogočilo zaslišanja predlaganih prič direktorjev dolžnika, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. S pomočjo prič bi lahko razčistili resnično dejansko stanje. Stranki mora biti omogočeno, da se pred izdajo sklepa izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Sodišče tudi ni opravilo predlagane poizvedbe na Pošti A., s katerim bi bilo razčiščeno, da ima tožnik pri njej odprt poštni predal, na katerega prejema vse pošiljke. Tožnik, ki je sosed tožene stranke, je imel pregled nad dogajanjem na naslovu toženca in je vedel, da se fizično v prostorih ne nahaja noben delavec. Ob vložitvi svojih tožb, predlogov in izvršb je enostavno predvideval približen prihod sodnih pošiljk na dolžnikov naslov ter obvestila o prejetih pošiljkah iz vrat enostavno potrgal. O dejstvu, da na vratih ni nikoli ni bilo nobenega obvestila bi lahko izpovedala predlagana priča B.B.. Tožena stranka poudarja, da do predmetnega dogodka ni imela nikoli težav z vročanjem sodne pošte.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi tako opravljenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in kršitev, na katere se sklicuje pritožba.

Tožena stranka je zahtevala razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je bila klavzula izdana zakonito, ker je bila vročitev sodne odločbe opravljena skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku. Z odločitvijo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša in pri tem pojasnjuje, da se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, kot to izhaja iz določbe 133. člena ZPP. Subjektom vpisa v sodni register se vroča na naslovu, ki je vpisan v register, kot to izhaja iz tretjega odstavka 139. člena ZPP. Sodna pisanja navedena v prvem odstavku 142. člena ZPP, med katera spada tudi sodna odločba se vročajo osebno. Če vročitev ni možna osebno, vročevalec pisanje izroči sodišču, če gre za vročitev po pošti, pa pošti, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz 142. člena ZPP, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo. Glede na navedeno zakonsko podlago je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vročitev sodne odločbe, to je zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 3/2010 z dne 1. 12. 2010, pravilno opravljena in zato je tudi zakonita klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti na tej sodbi.

Iz ugotovitev sodišča, katerim tožena stranka ne oporeka, izhaja, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, zato je vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki prilepil na vrata tožene stranke. Tožena stranka sama navaja, da naj bi bilo obvestilo nalepljeno, vendar trdi, da naj bi to obvestilo odlepil tožnik.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni zaslišalo predlaganih prič, s katerimi bi lahko dokazala, da je obvestilo o prispeli pošiljki tožnik strgal z njenih vrat. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne zasliši predlaganih prič je pravilna, saj tudi, če bi tožena stranka dokazala, da naj bi ji tožnik strgal obvestila z njenih vrat, s tem ne bi dokazala, da ni bila opravljena vročitev skladno z določbami ZPP. Za pravilnost vročitve po določbah ZPP je namreč potrebno, da se obvestilo o prispeli pošiljki pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Tožena stranka ni nikoli trdila, da obvestila vročevalec na vratih ni pustil. Glede na navedeno tako niti ni pomembno, kje tožnik stanuje, ker to za rešitev predmetnega pravnega vprašanja ni pomembno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe tožene stranka kot prepozne, saj v zvezi s to odločitvijo pritožba nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno pritožbo zavrglo, potem ko je ugotovilo, da se je pritožbeni rok iztekel 3. 1. 2011, tožena stranka pa je pritožbo vložila dne 21. 4. 2011, kar je po poteku zakonskega 15-dnevnega roka. Po določbi prvega odstavka 343. člena ZPP prepozno pritožbo s sklepom zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi druge točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka in sicer je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (155. člen ZPP).