Jedro

Tožniku sta bila invalidska pokojnina in letni dodatek v določenem obdobju preveč izplačana, zato je nastalo preplačilo. S tem, ko je bila odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi), odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri sta temeljili odločbi o ugotovljenem preplačilu. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o nastalem preplačilu, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo, ali obstaja druga pravna podlaga ter ali je tožnik na drugi pravni podlagi določen znesek dolžan vrniti toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.174,12 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2013 in št. ... z dne 7. 1. 2013. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.252,92 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bilo z odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2012, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 5. 2012 odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe „A. d.o.o.“, v kateri je poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 3. 2005 dalje. Taka odločitev je bila potrjena tudi s prvostopenjsko sodbo opr. št. II Ps 1421/2012 z dne 25. 10. 2013 in drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 563/2013 z dne 13. 3. 2014. Tožena stranka je nadalje z odločbo št. ... z dne 27. 9. 2012, ki je bila delno spremenjena z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2012 odločila, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v obdobju od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012, od 10. 4. 2012 pa se mu pokojnina ponovno izplačuje po odločbi z dne 26. 4. 1992. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015 navedeni odločbi o ustavitvi izplačevanja pokojnine odpravilo, je pa že v obrazložitvi navedlo, da v primerih, ko zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in bi povzročila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačila pokojnine, ima zavod možnost izterjati preveč izplačane zneske na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) oziroma 194. člena ZPIZ-2. Vrhovno sodišče je zato zaradi instituta pravnomočnosti odpravilo odločbi o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj, vendar kljub temu ostaja nesporno dejstvo, da tožnik v obdobju od 26. 3. 2005 do 10. 12. 2012, ko je imel pravnomočno ugotovljeno lastnost zavarovanca, po samem zakonu ni imel pravice do izplačila pokojnine. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je z odpravo odločb o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine odpadla tudi pravna podlaga, na podlagi katere sta bili izdani izpodbijani odločbi o povrnitvi preplačila. Tožnik je imel namreč pravno podlago za prejemanje invalidske pokojnine v odločbi z dne 26. 4. 1992. Tožena stranka pa se s takim razlogovanjem ne strinja. Sklicuje se na določbo 178. člena ZPIZ-1, po kateri tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do izplačila pokojnine. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12) bi takšen uživalec invalidske pokojnine celo izgubil pravico do invalidske pokojnine (5. odstavek 116. člena ZPIZ-2). Pravna podlaga za izdajo odločbe o preplačilu z dne 7. 1. 2013 je podana v določbi 194. člena ZPIZ-2 (prej 275. člen ZPIZ-1), ki ureja povrnitev preplačil toženi stranki. Tožena stranka poudarja, da tožnik že po samem zakonu, torej po določbi 178. člena ZPIZ-1, ni bil upravičen do izplačila invalidske pokojnine v obdobju, ko je imel dvojni status, zato se mu pokojnina v tem času ne bi smela izplačevati. Tožnik je namreč toženi stranki zamolčal dejstvo, da opravlja dejavnost, na podlagi katere bi moral biti vključen v obvezno zavarovanje. Za to dejstvo tožena stranka ni vedela, sicer mu ne bi izplačevala invalidske pokojnine in letnega dodatka. Zaradi izplačevanja teh dajatev je bil tožnik neupravičeno obogaten, tožena stranka pa neupravičeno prikrajšana. Ustavitveni odločbi ne predstavljata pravne podlage za izdajo odločbe o preplačilu (ne glede na to, da je odločba o ustavitvi navedena v izreku odločbe z dne 7. 1. 2013). Podlaga za vračilo preveč izplačanih zneskov invalidske pokojnine je podana že v zakonu. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah že zavzelo stališče, da odločba o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka za povrnitev škode oziroma odločbe o neupravičeni obogatitvi. Tožena stranka ima v določbi 194. člena ZPIZ-2 (oziroma prej 275. člena ZPIZ-1) izrecno pravno podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo povrnjeno (sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2014 in št. VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015). Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava neutemeljeno odpravilo izpodbijani preplačilni odločbi, se v sodbi glede obdobja in posledično višine preplačila sploh ni opredelilo, kar pomeni, da je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2015 delno sprejela ugovor zastaranja tako, da uveljavlja vračilo nezastaranega dela terjatve v obdobju od 1. 2. 2010 do 9. 4. 2012 v višini 30.806,20 EUR. Višina posamičnih neupravičeno izplačanih dajatev pa je razvidna iz specifikacije, priložene k pripravljalni vlogi. Sodišče bi tako moralo odločiti, da je zaradi ugotovljenega dvojnega statusa tožnika dajatev, invalidska pokojnina in letni dodatek, v obdobju od 1. 2. 2010 do 9. 4. 2012 v višini 30.806,20 EUR preveč izplačana in jo je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Ker odločitev sodišča ni pravilna, posledično tudi ni pravilna stroškovna odločitev. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, kot to v pritožbi predlaga tožena stranka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik opozarja, da tožena stranka v pritožbi postavlja zahtevek, saj pritožbenemu sodišču predlaga, kako naj v tej zadevi razsodi. Takemu zahtevku pa pritožbeno sodišče glede na določbe 81. in 82. člena ZDSS-1 ne more ugoditi, predvsem pa ne more in ne sme odločiti na škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. V kolikor pa pritožbeno sodišče ta zahtevek tožene stranke šteje za nasprotno tožbo, ga je potrebno zavreči, saj ga je tožena stranka podala po koncu glavne obravnave, torej prepozno. Predmet presoje v predmetni zadevi je bila zakonitost odločbe št. ... z dne 7. 1. 2013. Tožena stranka v omenjeni odločbi, pa tudi v odgovoru na tožbo z dne 13. 5. 2013 kot edini temelj preplačila v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 navaja odločbo Območne enote B. št. ... z dne 27. 9. 2012, ki pa je bila dne 13. 7. 2015 odpravljena. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita, sodišče pa take nezakonitosti ne more sanirati s spremembo odločbe, ampak mora le-to odpraviti, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Z odpravo odločbe z dne 27. 9. 2012 je namreč postal izrek izpodbijane odločbe neizvršljiv in nesklepčen, enako pa tudi obrazložitev izpodbijane odločbe povsem neobrazložena. Tudi specifikacija preplačila z dne 27. 12. 2012 je bila pripravljena na podlagi odločbe z dne 27. 9. 2012 (ki jo je odpravilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015), zaradi česar je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je z odpravo prej omenjene odločbe odpadla pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba z dne 7. 1. 2013. Posledično namreč to pomeni, da je tudi omenjena odločba, ki temelji na odpravljeni odločbi, nezakonita. 194. člena ZPIZ-2 (oziroma 275. člen ZPIZ-1), na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, v konkretnem primeru tudi sicer ni mogoče uporabiti, saj tožniku ni bil izplačan znesek, do katerega ne bi imel pravice. Pravico do invalidske pokojnine je namreč imel na podlagi odločbe tožene stranke z dne 26. 4. 1992. Tožnik torej ni bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Podlaga, po kateri je izplačilo pokojnine in letnega dodatka v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 prejel, pa tudi ni odpadla. Kot tudi ni mogoče uporabiti 190. člena Obligacijskega zakonika. Podrejeno pa tožnik še izpostavlja, da je na prvem naroku dne 28. 1. 2015 navedel, da je tožena stranka vedela, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna, hkrati pa si ni pridržala pravice zahtevati nazaj, pa tudi ni plačevala nekaj, da bi se izognila sili (191. člen Obligacijskega zakonika). Tožena stranka teh navedb ni prerekala. Skladno z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana. Tožnik še opozarja, da mu v času, ko je bil direktor in družbenik družbe A. d.o.o. ni bil izplačan noben osebni dohodek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ upoštevaje odločbo Območne enote B. št. ... z dne 27. 9. 2012 odločil, da je dajatev, invalidska pokojnina ter letni dodatek v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 35.314,83 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zakonske zamudne obresti.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 26. 4. 1992 priznana pravica do invalidske pokojnine od 8. 1. 1991 dalje. Z odločbo z dne 27. 3. 2012, ki je bila potrjena z odločbo z dne 17. 5. 2012, je bilo odločeno, da ima tožnik v času od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Navedena odločitev je postala pravnomočna. Tožena stranka je nato z odločbo z dne 27. 9. 2012 v zvezi z odločbo z dne 27. 11. 2012 odločila, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015 obe odločbi odpravilo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Z izdajo izpodbijanih odločb za nazaj je tožena stranka dejansko posegla v pravnomočno urejeno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonite podlage. Takšen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in zanj tožena stranka tudi v določbah 178. in 257. člena ZPIZ-1 ni imela podlage.

8. Omenjeno stališče pa je odločilno tudi za rešitev sporne zadeve, torej za odgovor na vprašanje, ali je na podlagi takih odločb tožena stranka imela pravno podlago za izdajo odločbe o povrniti preplačila.

9. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje se tožena stranka v izreku odločbe z dne 7. 1. 2013 izrecno sklicuje na odločbo št. ... z dne 27. 9. 2012, iz katere izhaja, da je bila invalidska pokojnina in pa letni dodatek v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 tožniku preveč izplačan ter da je nastalo preplačilo v znesku 35.314,83 EUR. S tem ko je bila odločba z dne 27. 9. 2012 odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri je temeljila odločba z dne 7. 1. 2013 in pa tudi dokončna odločba z dne 27. 11. 2012. Zoper odločbi o preplačilu je tožnik vložil tožbo na sodišče. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Nikakor pa sodišče v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo, kot je to v postopku tudi predlagala tožena stranka, ugotavljalo ali obstaja druga pravna podlaga ter na podlagi te druge pravne podlage (glede na določbe o preplačilu ali glede na določbe o odškodninski obveznosti) samo ugotavljalo, ali je tožnik določen znesek dolžan vrniti oziroma plačati toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.

10. Glede sklicevanja tožene stranke na sodno prakso pritožbenega in vrhovnega sodišča, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za različne primere. V sporni zadevi je bila odločba, ki je bila izrecno citirana kot podlaga za izdajo obeh odločb tožene stranke, navedena v izreku odločbe. Odločba pa je bila kasneje odpravljena, kar pomeni, da ne more več predstavljati podlage, na kateri je temeljila odločitev tožene stranke. Ima pa tožena stranka možnost, da uveljavlja povrnitev preplačila oziroma plačilo odškodnine od tožnika v novem postopku. Že vrhovno sodišče je v prej omenjeni sodbi(1) poudarilo, da če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenost do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. S tem v zvezi tudi tožnik pravilno v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka ne more v tem postopku postavljati zahtevka glede povrnitve določenega zneska, kajti to je lahko le predmet novega postopka, ali pri toženi stranki, ali pa, če gre za odškodninsko tožbo, pred sodiščem. Glede na vloženo tožbo je bilo namreč sodišče prve stopnje dolžno zgolj presoditi, ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Ker je tožnik uspel z zahtevkom, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Pri odmeri je pritožbeno sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) upoštevalo vrednost spornega predmeta po tarifni št. 3210 in priznalo nagrado v višini 942,40 EUR ter po tarifni št. 6002 20,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev, vse povečano za 22 % DDV. Tožena stranka je tako dolžna tožniku skupaj povrniti 1.174,12 EUR. Znesek za takso in za izdelavo ter izročitev dokumentov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj tožnik ni dokazal, da je takso tudi dejansko plačal, prav tako ni dokazal, da so nastali stroški po tarifni št. 6000. (1) VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015