Jedro

Pogodba med strankama je bila po krivdi tožene stranke razveljavljena (razdrta). Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da račun še ni zapadel zato, ker pogoj črpanja kredita tožene stranke pri banki po 6. členu Pogodbe, ni izpolnjen. Dejstvo je, da tožena stranka ne more nikoli več izpolniti pogodbenih obveznosti, torej niti ne v skladu s 6. členom Pogodbe, ker je Pogodba nehala veljati. Zato (odložni) pogoj nikoli ne bo nastopil in Pogodba med strankama nima več nobenih učinkov (argumentum a contrario, drugi odstavek 59. člena OZ). Sodišče druge stopnje torej zaključuje, da je verjetnost terjatve tožeče stranke po navedenem računu, ki ga je tožena stranka priznala in se ga je zavezala plačati, verjetno utemeljena.

Iz povzetih dopolnjenih trditev iz odgovora na odgovor na predlagano začasno odredbo izhaja, da tožeča stranka ni zatrjevala dejstev na podlagi katerih bi lahko sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, to je, da dolžnik (aktivno) odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da bi lahko bila uveljavitev terjatve zato onemogočena ali precej otežena. Tudi bilančno stanje ne daje podlage za sklepanje, da bi bila otežena uveljavitev terjatve tožeče stranke v višini 34.160,00 EUR, niti ne morebitna možnost začetka stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se II. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 2.225,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v znesku 437.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.160,00 EUR od 13. 10. 2018 dalje in od zneska 405.040,00 EUR od 15. 3. 2019 dalje z naslednjo vsebino: "1. Toženi stranki D. d. o. o. se prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine vpisane v zemljiški knjigi ID znak: parcela 0000 04, ID znak: parcela 0000 03, ID znak: parcela 0000 05 in ID znak: parcela 0000 06, vse k. o. 0000. 2. Prepoved v točki 1 te začasne odredbe se vpiše v zemljiško knjigo pri nepremičninah ID znak: parcela 0000 04, ID znak: parcela 0000 03, ID znak: parcela 0000 05 in ID znak: parcela 0000 06 vse k. o. 0000. 3. Ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe izdane v tem pravdnem postopku (II. točka izreka)." Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (III. točka izreka).

Bistveno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je naslednje. Pravdni stranki sta 2. 7. 2018 sklenili Pogodbo o svetovalnem inženiringu in izvajanju strokovnega nadzora ter aneks št.1 k tej pogodbi glede nadaljevanje in končanja objekta D. (v nadaljevanju Pogodba, objekt D., A2, A3). Tožena stranka se je zavezala tožeči stranki, na podlagi Pogodbe za opravljene storitve, plačati skupaj 360.000,00 EUR + DDV. Tožeča stranka je v skladu s Pogodbo dela opravljala, tožena stranka, ki na njeno delo ni imela pripomb pa ni zagotovila ustreznega financiranja. Glavni izvajalec je zapustil objekt, projekt pa je zastal. 14. 3. 2019 je tožena stranka brez razloga odstopila od Pogodbe. Tožeča stranka je zato za že opravljeno delo zahtevala plačilo prvega obroka po Pogodbi, v znesku 34.160,00 EUR po računu št. 548/2018 (A7).

Znesek 405.040,00 EUR pa je škoda zaradi izgubljenega dobička. Tožeča stranka jo uveljavlja po odstopu od Pogodbe tožene stranke iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je projektna družba brez premoženja, ima zgolj nepremičnine, ki so obremenjene s hipotekami, edini družbenik in direktor tožene stranke A. A. pa je napovedal, da bo premoženje porabil za delovanje N. oziroma ga bo prenesel v Ameriko.

2. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med strankama ni sporno, da so se gradbena dela pričela šele v januarju 2019. Račun št. 548/2019, s katerim je tožeča stranka zaračunala 10 % pogodbeno vrednost je z dne 1. do 28. 9. 2018. Ta se nanaša le na plačilo prvega obroka, ki bi po 6. členu Pogodbe zapadel v plačilo v roku 60-tih po podpisu Pogodbe, če bi bil izpolnjen pogoj, da je takrat že možno črpanje posojila. Ker do črpanja posojila še ni prišlo, račun še ni zapadel v plačilo. Tožeča stranka torej ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena (212. člen v zvezi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) o verjetnosti terjatve.

3. Odškodninski zahtevek tožeče stranke v znesku 405.040,00 EUR je nesklepčen. Razen trditev tožeče stranke o prihodkih, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, bi tožeča stranka morala zatrjevati še odhodke, ki bi ji nastali v zvezi z opravljanjem dejavnosti v relevantnem obdobju. Tožena stranka je v postopku na te pomanjkljivosti opozorila, tožeča stranka svojih trditev ni dopolnila. Tožeča stranka v odškodninskem zahtevku materialno pravno ne more uveljavljati davka na dodano vrednost. Po 13. členu veljavnega Pravilnika o izvajanju zakona na dodano vrednost velja, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni izkazala tudi odškodninske terjatve. Zato se z obstojem nevarnosti po drugem, tretjem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ, ni ukvarjalo.

4. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, kršitve temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih z Ustavo in Evropske konvencije za človekove pravice. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa da samo ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo predlagane začasne odredbe. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da račun za plačilo prvega obroka za opravljeno delo tožeče stranke po Pogodbi še ni zapadel v plačilo, ker naj bi se gradnja D. začela šele v mesecu januarju 2019. Tožeča stranka je namreč trdila, da je delo opravljala v skladu z naročilom tožene stranke in je v zvezi s potekom aktivnosti izdelala izčrpni Povzetek opravljenih storitev svetovanja in angažiranja na D. z dne 5. 3. 2019 (A6). Navedeni povzetek sodišče druge stopnje šteje kot del trditvene podlage tožeče stranke. Storitve svetovanja so torej potekale pred začetkom dejanske gradnje v januarju 2019, pri čemer tožeča stranka ugotovitvi sodišča prve stopnje o začetku dejanske gradnje, ne nasprotuje.

8. Drži tudi pritožbeno stališče, da tožena stranka vsebine računa za prvi obrok opravljenih del tožeče stranke, ni prerekala (dopis tožene stranke tožeči stranki 13. 3. 2019, A4, točka A). Res je tožena stranka v tem dopisu sama zapisala, da bo navedeni račun plačan z začetkom črpanja kredita odobrenega s strani banke po Pogodbi. Vendar pa je hkrati tožečo stranko obvestila, da je navedena Pogodba prekinjena z dnem, ko bo tožeča stranka ta dopis prejela in da so s plačilom navedenega računa vse medsebojne obveznosti med njima zaključene.

9. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je bila Pogodba med strankama po krivdi tožene stranke razveljavljena (razdrta). Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da račun še ni zapadel zato, ker pogoj črpanja kredita tožene stranke pri banki po 6. členu Pogodbe, ni izpolnjen. Dejstvo je, da tožena stranka ne more nikoli več izpolniti pogodbenih obveznosti, torej niti ne v skladu s 6. členom Pogodbe, ker je Pogodba nehala veljati. Zato (odložni) pogoj nikoli ne bo nastopil in Pogodba med strankama nima več nobenih učinkov (argumentum a contrario, drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče druge stopnje torej zaključuje, da je verjetnost terjatve tožeče stranke po navedenem računu, ki ga je tožena stranka priznala in se ga je zavezala plačati, verjetno utemeljena.

10. Glede odškodninske terjatve zaradi izgubljenega dobička v višini 405.040,00 EUR pa tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev v razlogih izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ni zatrjevala odhodkov, ki bi ji nastali v zvezi z opravljanjem dejavnosti v relevantnem obdobju. Tudi v pritožbi namreč ponavlja koliko dela je opravila, da je bilo mišljeno, da se bo projekt izvajal 16 mesecev vključno z vsemi pripravljalnimi in nato gradbenimi deli. Zato pritožbeni očitek, da je z verjetnostjo izkazana odškodninska terjatev tožeče stranke, ni utemeljen.

11. Sodišče druge stopnje je, ker je ocenilo verjetnost terjatve po računu v višini 34.160,00 EUR presojalo še ali je morda podan pogoj nevarnosti. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora namreč upnik (tožeča stranka) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega (tožene stranke) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

12. Sodna praksa je enotna, da mora iz trditev tožeče stranke izhajati aktivno in konkretno delovanje tožene stranke v smeri onemogočenja ali oteževanja uveljavitve terjatve.1 Tožeča stranka je v trditveni podlagi predlagane začasne odredbe glede nevarnosti trdila, da je izpolnjen tudi ta pogoj. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo z minimalnimi ustanovitvenim kapitalom 7.500,00 EUR katere edini ustanovitelj je ameriški poslovnež znan tudi v Sloveniji g. A. A. Tožena stranka je nelikvidna, ker svojim upnikom dolguje večje vsote denarja, le družbi K. d. d. več kot 400.000,00 EUR, B., projektantom in drugimi izvajalcem pa še nekaj 100.000,00 EUR. Izvedba projekta D. je v celoti obstala in se ne bo nadaljevala. Obremenjen je poslovni delež g. A. A. kot edinega ustanovitelja tožene stranke, ki znaša več kot 300.000,00 EUR. Družba ne deluje na trgu in nima prihodkov. A. A. pa je v časopisu Delo z dne 16. 9. 2019 objavil, da bo vse nepremičnine prodal in izkupiček porabil za delovanje N., potem pa bo zapustil Slovenijo in koncem leta premoženje prenesel v ZDA. Kupnina za prodane nepremičnine bi morala zadostovati za financiranje N. do konca leta.

13. Tožena stranka je v odgovoru na predlagano začasno odredbo zanikala trditve tožeče stranke, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Vse trditve tožeče stranke o tem, koliko naj bi dolgovala upnikom je konkretizirano in dokazano zanikala (l. št. 31 do 33, priloge B5 do B8, B13 do B18).

14. Pri sodišču teče zemljiškoknjižni postopek Dn 199662/2019 na podlagi izbrisnih pobotnic, 23. 9.2019 in 24. 10. 2019 za izbris zastavne pravice v korist upnikov Banke C., d. d. in Banke D. d. d. v skupnem znesku 7.425.000,00 EUR. Vrednost njenih nepremičnin je 10 krat višja od terjatve tožeče stranke, ki jo ta uveljavlja v tem postopku. Čisti poslovni izid poslovnega leta 2018 po bilanci stanja znaša 1.235.840,33 EUR. Poravnan je dolg do FURS v znesku 93.229,03 EUR. Poudarila je še, da so neresnične trditve tožeče stranke, da naj bi družbenik in zakoniti zastopnik tožene stranke premoženje tožene stranke porabil za delovanje N. oziroma, da naj bi premoženje prenesel v ZDA.

15. Tožeča stranka je v odgovoru na odgovor na predlagano začasno odredbo svoje trditve glede nevarnosti spremenila (prim. točko 6, list. št. 40, na 5. strani). Trdila je, da je iz bilance tožene stranke za leto 2018 razvidno, da je povečala svoj kapital iz 7.311,02 EUR na 1,244.090,33 EUR iz naslova domnevne odprodaje poslovne terjatve za 1,530.293,12 EUR. Čisti dobiček/izguba je še vedno negativen in znaša – 3.377,58 EUR, fiktivno so se zvišale zaloge v letu 2019, na kar 5,075.261,71 EUR. Tožena stranka je imela po stanju na dan 31. 10. 2019 denarnih sredstev v znesku 8.871,70 EUR. Za hipotekarne kredite pa ima še vedno dolgoročne finančne obveznosti za 3,467.789,44 EUR, kratkoročnih poslovnih obveznosti znotraj enega leta pa 393.705,5 EUR. A. A. je jasno izrazil svojo voljo in namen glede prodaje D. in da bo kupnina zadostovala za pokritje stroškov N. do konca februarja 2020. Prišlo bo do odliva kupnine in likvidacije tožene stranke bodisi tako, da tožena stranka ne bo več poslovala ali pa tako, da bo po odlivu kupnine za pokritje poslovanja N. zaključila v stečajnem postopku.

16. Iz povzetih dopolnjenih trditev iz odgovora na odgovor na predlagano začasno odredbo izhaja, da tožeča stranka ni zatrjevala dejstev na podlagi katerih bi lahko sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, to je, da dolžnik (aktivno) odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da bi lahko bila uveljavitev terjatve zato onemogočena ali precej otežena. Tudi bilančno stanje ne daje podlage za sklepanje, da bi bila otežena uveljavitev terjatve tožeče stranke v višini 34.160,00 EUR, niti ne morebitna možnost začetka stečajnega postopka. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala nobenega od abstraktnih dejanskih stanov iz 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tožena stranka je družba, kar samo po sebi ne pomeni, da bi lahko to premoženje kar tako dobil njen zakoniti zastopnik in edini družbenik A. A. Sodišče druge stopnje torej zaključuje, da trditve tožeče stranke o subjektivni nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, niso sklepčne.2

17. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

18. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člen, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Zato ji je sodišče druge stopnje priznalo po Odvetniški tarifi (OdvT) za sestavo odgovora na pritožbo po 6 točki tarifne številke 27, 3000 točk, po drugem odstavku 11. člena 40 točk, povečano za 22 procentni davek na dodano vrednost 668,80 točk, skupaj 3708,80 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znašajo stroški tožene stranke 2.225,28 EUR. Če bo tožena stranka po izteku osem dnevnega izpolnitvenega roka zamujala s plačilom stroškov bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen, 299. člen Obligacijskega zakonika in 313. člen ZPP).

1 VSL sklep I Cpg 485/2019 z dne 7. 8. 2019, VSL sklep II Cp 1781/2018 z dne 27. 3. 2019, VSL sklep I Cpg 116/2019 z dne 6. 3. 2019. 2 Enako sodna praksa: VSL sklep I Cpg 722/2017, I Cpg 1134/2015, I Cpg 606/2016 in drugi.