Jedro

Zagovornik obs. A.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobene kršitve zakona, temveč je navedel le zakonske razloge, zaradi katerih je mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo. Ker zahteve ni dopolnil, vrhovno sodišče pa se omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, jo je Vrhovno sodišče RS kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 19.8.1947 je bil obs. A.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. in 5. točki 3. člena ZKLD in obsojen na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic, razen roditeljskih pravic, za dobo 3 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor od 2.4.1946 dalje. Iz fotokopije potrdila Tajništva za notranje zadeve OLO Ljubljana z dne 27.5.1958, priložene zahtevi za varstvo zakonitosti, je razvidno, da je bil obs. A.K. z odlokom Izvršnega sveta FLRJ z dne 28.11.1954 pomiloščen tako, da mu je bilo odpuščeno nadaljnje prestajanje kazni zapora.

Zagovornik obs. A.K., odvetnik M.K. iz L., je dne 30.12.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po l., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obs. A.K. ni navedel nobene kršitve zakona v pravnomočni sodbi in tudi nobene kršitve zakona v postopku, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, saj je v obrazložitvi navedel le naslednje: " Okrožno sodišče v Celju je dne 19.8.1947 izdalo sodbo zaradi kaznivega dejanja po 3. in 5. točki 3. člena ZKLD, na podlagi katere mu je bila izrečena kazen 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 leta odvzema državljanskih pravic.

Z ukazom z dne 28.11.1954 IS FLRJ je bil pomiloščen od nadaljnjega prestajanja kazni odvzema prostosti, stranska kazen izgube državljanskih pravic pa mu je potekla 28.11.1957. Na Državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 19.11.1996 naslovil pobudo za varstvo zakonitosti. Z dopisom z dne 18.12.1996 ga je le-to obvestilo, da se pri Okrajnem in Okrožnem sodišču v Ljubljani ne vodi njegova zadeva.

Glede na zgoraj navedeno z namenom varovanja zakonsko določenega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, določenega v 559. členu ZKP, obsojenec predlaga kot zgoraj navedeno." Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zagovornik obs. A.K. pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobene kršitve zakona, temveč je - kot je že navedeno - navedel le zakonske razloge, zaradi katerih je mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo, ne da bi obrazložil, na kakšen način naj bi bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon oziroma na kakšen način naj bi bile kršene določbe kazenskega postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopolnil niti potem, ko je zanj odvetniška kandidatka dne 18.2.1997 pregledala kazenski spis, za pregled katerega je odvetnik zaprosil z dopisom z dne 24.12.1996. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).