Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov padec plod nesrečnega slučaja oz. njegove premajhne pazljivosti, saj ni pogledal, kam je stopil, očitno pa je kljub sicer suhim pohodnim površinam stopil ravno na jašek, ki je bil po svoji naravi, in ne da bi toženki to morali preprečiti, spolzek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prva toženka sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe zoper tretjo toženko ustavilo postopek zoper njo, sicer pa zavrnilo zahtevek tožnika, da mu preostali dve toženki plačata odškodnino zaradi padca v Prehodu X. 31. 12. 2016, ker je presodilo, da površina, na kateri je tožnik padel, sama po sebi ni nevarna, ni pa tudi ugotovilo kakšnega protipravnega ravnanja obeh toženk. O stroških je odločeno le po temelju, da jih v celoti nosi tožnik.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil, nominalno iz vseh razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oz. razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je škoda nastala, ko je 31. 12. 2016 padel pred lokalom Y. v Prehodu X., ker mu je spodrsnilo na spolzki površini ob kovinskem delu jaška. Poudarja, da bi morala prva toženka kot lastnica oz. kot lokalna skupnost poskrbeti za ustrezno čiščenje površin in kot napačno graja stališče sodišča, da ni ne krivdne ne objektivne odgovornosti. Trdi, da ne drži, da je prva toženka svojo dolžnost v redu opravila. Opozarja na izpoved vodje vzdrževanja pri drugi toženi, da v centru mesta solijo, ko je poledica, tistega dne pa niso, češ da je bilo suho. Kritizira, da se sodišče ni opredelilo do izpisa ARSO, od koder izhaja, da je bila še 29. 12. 2016 snežna odeja, 31. 12. 2016 pa povprečna temperatura - 3,5 stopinj C. Graja tudi zavrnitev predlagane postavitve izvedenca „fizikalne, gradbene stroke“ ter iz varstva pri delu. Trdi, da je poledenel, spolzek jašek nevarna stvar. Tožnik je bil „obložen“, imel je polne roke, kar naenkrat mu je spodrsnilo. Toženka bi morala take stvari preprečiti, saj se v centru mesta sprehajajo tudi stari, poudarja pritožnik. Nasprotuje zaključku, da naj bi iz izpovedi A. A. izhajalo, da kritičnega dne v Prehodu ni bilo potrebe po soljenju. Tak zaključek graja kot protispisen. Končno graja tudi odločitev o stroških, češ da nosi vse tožnik. V najslabšem primeru nosi le potrebne, ne pa vseh.

3. Prva toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje nadaljnje stroške, druga toženka pa odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je tožnik padel in se poškodoval 31. 12. 2016, ko je padel pred lokalom ob Y. v Prehodu X., ker mu je spodrsnilo na spolzki površini na kovinskem delu jaška. Nobenega dvoma ni, da taka pot, pohodna površina, na kateri se sem in tja nahajajo tudi jaški, sama po sebi ne predstavlja povečanega vira nevarnosti za uporabnike, zato objektivna odgovornost njenega imetnika oz. vzdrževalca (149. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) glede na enotno in ustaljeno sodno prakso ne pride v poštev, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

7. Tudi glede zatrjevane krivdne odgovornosti je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Pravilno je pravno izhodišče, da je opustitev nekega ravnanja protipravna, tj. nedopustna (le) tedaj, ko stranki dejanje, ki ga je opustila, nalagajo posebni predpisi, ali pa če to izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode (10. čl. OZ), odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.1

8. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da protipravnega ravnanja toženk ni bilo, saj običajni riziki ne sodijo v kategorijo tiste objektivno predvidljive škodne nevarnosti, ki bi jo bilo treba preprečiti. Cestni jaški na pohodnih površinah so nekaj povsem običajnega in nikakor ne nepričakovanega. Tudi to je običajno in pričakovano, da so kovinski jaški lahko bolj zdrsljivi, in zato je splošno znano, da se je jašku na pločniku oz. pohodni površini vedno bolje izogniti. Vsak mora biti pri hoji pozoren, kam in kako stopi, in mora najprej sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela „nikomur ne škoduj“ (10. čl. OZ - _neminem laedere_). Jašek je torej povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo - da stopiš nanj previdno oz. da se mu ogneš, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnika, ni prihajalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in to na podlagi tega, kar je tožnik sam izpovedal, da slednji ni gledal, kam stopa (tako niti natančno ni znal povedati, kje je bilo mesto padca, kjer mu je spodrsnilo).

9. Dokazni postopek je bil v celoti korekten, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je prepričljiva. Izpoved vodje vzdrževanja pri drugi toženi, da v centru mesta solijo, ko je poledica, tistega dne pa niso, češ da je bilo suho, na kar opozarja pritožba, v ničemer ne nasprotuje ugotovitvam sodišča. Implicite očitana kršitev postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nasprotje med izpovedjo in tem, kar sodišče povzema kot izpoved, tim. protispisnost) ni v ničemer podana (primerjaj prepis izpovedbe priče A. A. na l. 152 - 154 ter 19 tč. obrazložitev sodbe), nasprotni očitek pa je navržen le na splošno, kot graja dokazne ocene. Izpis ARSO, do katerega naj se sodišče ne bi opredelilo, in iz katerega izhaja, da je bila še 29. 12. 2016 snežna odeja, 31. 12. 2016 pa povprečna temperatura - 3,5 stopinj C, je samo posreden dokaz, ki tudi sam po sebi in vključno z drugimi ne potrjuje poledice oz. razmer, zaradi katerih bi naj morala toženka pohodne površine posipati oz. soliti. Zavrnitev dokaza z izvedencem „fizikalne, gradbene stroke“ ter iz varstva pri delu, je bila pravilna in zakonita, racionalna, v skladu z načelom ekonomičnosti. Nobenega dejstva, za katerega bi bilo potrebno posebno strokovno znanje, v tej zadev ni bilo treba ugotavljati, in zakaj bi bila potrebna izvedenca takih strok, pritožba niti ne pojasni (razen pavšalno, da bi povedal, kakšne so bile razmere oz. kako je treba zavarovati jašek).

10. Nobenega dvoma torej ni, da so bile splošne pohodne površine kritičnega dne suhe in v normalnem, običajnem stanju, saj to nenazadnje jasno in izrecno izhaja iz izpovedbe samega tožnika (da je bilo suho, sončno in da mu še na misel ni prišlo, da bi kje lahko drselo). Poledice, ki bi jo bilo treba sanirati oz. preprečiti s strani toženk, torej ni bilo. Spolzek je bil očitno le kovinski rob jaška, kamor je očitno tožnik, obložen z silvestrskimi paketi, stopil, ne da bi sploh pogledal, kam stopa. V obravnavanem primeru je ključna ocena, da je nerealno, nerazumno oz. neživljenjsko, da bi bili vsi jaški v mestih posebej zaščiteni, saj jih je preveč, smisel jaška pa je ravno v tem, da ima odprtine, kamor voda odteka, kar pa pomeni, da je jašek vedno lahko tudi vlažen, zdrsljiv. Pri zdrsu na takem jašku gre torej za plod lastne premajhne pozornosti, zato mora naključje („smolo“), da je nevede (ne da bi gledal) stopil na jašek in padel, trpeti tožnik sam.2

11. Toženkama torej ni mogoče očitati, da bi opustili kaj, kar bi bili dolžni storiti, zato je bil tožbeni zahtevek proti njima pravilno zavrnjen.

12. Tudi graja stroškovne odločitve je neutemeljena. Stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje bodo odmerjeni s posebnim sklepom po današnji odločitvi in bo imel tožnik možnost, da morebitni neutemeljeno visoki odmeri oz. nepotrebnosti posameznih stroškov nasprotuje (4. odst. 163. čl. ZPP). Zaradi neuspeha s tožbo pa je pravilna odločitev, da stroške nosi tožnik (1. odst. 154. čl. ZPP).

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. 155 čl. v zvezi s 1. odst. 11. čl. ZPP; Pritožnik ni uspel s pritožbo, zato sam trpi svoje stroške v zvezi z njo, glede na ustaljeno sodno prakso, obrazložitev izpodbijane sodbe ter pritožbe pa odgovor nanjo ni bil potreben in stroške zanj nosi tudi prva toženka sama.

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, zlasti 8. točko obrazložitve. 2 Prim. odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v podobnih primerih: II Cp 3559/2009, II Cp 732/2013, II Cp 2883/2013, II Cp 2999/2013, I Cp 1284/2015, II Cp 1177/2022 in mnoge druge.