Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo oziroma zavzelo naslednja stališča, da relevantni tehnični predpisi ne podajajo posebnih zahtev za sestop delavca z višine 50 cm, da pa je pri sestopu s te višine z 10–11-kilogramskim pnevmatskim kladivom v roki povečano tveganje za varnost pri delu, da bi zaradi tega morala prvotožena stranka pisno oceniti tveganja, ki so jim delavci (vključno s tožnikom) izpostavljeni,... Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tako opredeljene opustitve prvotožene stranke niso vsebinsko opredeljene, in da iz njih ni mogoče ugotoviti, kako konkretno bi morala prvotožena stranka organizirati opravilo sestopa tožnika z okvirja na njegovem delovnem mestu formar ročni ter s čim bi ga morala seznaniti oziroma ga poučiti.
I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem ugodilnem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožniku 21.232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, prvotožena stranka pa tudi znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 ter zakonske zamudne obresti od zneska 21.232,00 EUR od 23. 9. 2013 do 20. 11. 2013 (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je od prvotožene stranke plačilo 35.243,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 29.800,00 EUR od 23. 9. 2013 dalje, od 5.443,00 EUR od 5. 3. 2009 dalje ter od 32,00 EUR od 5. 3. 2009 do 22. 9. 2013), od drugotožene stranke pa plačilo 37.243,00 EUR, zakonskih zamudni obresti od 31.800,00 EUR od 23. 9. 2013 dalje, od 5.443,00 EUR od 5. 3. 2009 dalje, od 21.200,00 EUR od 23. 9. 2013 do 20. 11. 2013 in od 32,00 EUR od 5. 3. 2009 do 20. 11. 2013 (II. točka izreka). V zvezi s stroški je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni solidarno za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 710,19 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je tožnik dolžan prvotoženi in drugotoženi stranki povrniti stroške postopka, vsaki v znesku 274,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvo in drugotoženi stranki je še naložilo solidarno povrniti sodno takso 261,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča, tožniku pa povrniti del plačane sodne takse v znesku 65,44 EUR (III. točka izreka).
2. Zoper I. in III. točko izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlagata pritožbo prvo in drugotožena stranka. Navajata, da je prvotoženi stranki tožnik očital, da mu ni zagotovila varnih razmer za delo: ker mu ni dala na razpolago pomožne stopnice/lestve za varen sestop z okvirja in ne police, na katero bi lahko pred sestopom odložil zračno pištolo. Povesta, da ni bilo dokazano, da bi prvotožena stranka lestev ali polico morala zagotoviti pri sestopu z višine 50 cm na tla, saj je izvedenec za varstvo pri delu A.A. podal mnenje, da relevantni tehnični predpisi tega ne zahtevajo. Sklicujeta se tudi na izpoved tožnika, ki kot vzroka svoje poškodbe ni navajal višine sestopa, temveč "klec" v kolenu, ter da je vsa leta od 2002 do 2009 sestopal z okvirja forme na enak način z zračno pištolo v roki brez uporabe stopnic/lestve, da se pri tem ni nikoli poškodoval ne on sam ne njegovi sodelavci. Navajata, da so tudi priče izpovedale, da je bil način sestopa z okvirja varen in ustrezen ter da do poškodb delavcev pri prvotoženi stranki ni prihajalo, kar izhaja tudi iz evidence poškodb v letih 2008 in 2009. Opozarjata na tožnikovo izpoved o njegovi izkušenosti in usposobljenosti za delo ter opravljenim preizkusom iz varstva pri delu. Po njunem mnenju tožnik ni ugovarjal trditvam iz odgovora na tožbo, da je bil za konkretno delo usposobljen in izkušen ter da je imel nedrsečo obutev. Sodišču prve stopnje očitata, da je prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožbe ter da je nekonkretizirano in zmotno ugotovilo, da prvotožena stranka ni ustrezno uredila postopka sestopa delavca z okvirja forme ter ni ustrezno organizirala dela na tožnikovem delovnem mestu z vidika varnosti pri delu, zaradi česar ni poskrbela za varen sestop tožnika z okvirja forme. Zatrjujeta bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve razpravnega načela, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Trdita, da je sodišče prve stopnje izvedencu zastavilo vprašanja o dejstvih, glede katerih tožnik ni podal navedb, o njih ni bil zaslišan in med strankami niso bila sporna, ter da naj sam zbere podatke za izdelavo mnenja. Zatrjujeta kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve imenovanj novih izvedencev s področja varstva pri delu ter medicinske stroke in nepribave dokumentov o opravljenih usposabljanjih tožnika, navodilih za varno delo in zdravstvenih pregledih tožnika ter o prejemu varovalne opreme s strani pogodbenega izvajalca B. d. o. o. Nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje in trdita, da je tožnik priznal dejstva o svoji usposobljenosti in poučenosti s področja varstva pri delu. Zatrjujeta kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pavšalne obrazložitve zavrnitve imenovanja novih izvedencev, neobrazložitve vsebine zahtevanega kolektivnega ukrepa ter obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (tudi vzročne zveze). Dalje navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere opustitve šteje kot relevantne za ugotovitev krivdne odgovornosti prvotožene stranke. Trdita, da ne obstaja niti vzročna zveza med eventualnim neustrezno urejenim postopkom sestopa delavca z okvirja forme z vidika varnosti pri delu in nastalo škodo. Vztrajata, da je poškodba tožnikovega kolena posledica ravnanja tožnika. Trdita, da vzročne zveze med kršitvami prvotožene stranke s področja varstva in zdravja pri delu in uveljavljano škodo tožnika ni ter da v sodbi niso navedeni razlogi v zvezi s tem. Navajata, da ugotovitev o tem, da je tožnik nerodno/nepazljivo stopil z okvirja, sodišče prve stopnje zmotno povezuje le z njegovim prispevkom k nastanku škode. Povesta, da je po ugotovitvah izvedenca A.A. tožnik sestopil z višine 50 cm in ne več. Menita, da tožnik ni dokazal, da je do poškodbe kolena prišlo pri sestopu z okvirja 4. 3. 2009, in opozarjata na to, da so bile poškodbe diagnosticirane več mesecev kasneje. Nasprotujeta izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke in njegovi izpovedi, predvsem v zvezi s pregledom tožnika, ki ga je opravila specializantka, oziroma izvidom tega pregleda. Kot previsoki glede na druge podobne primere iz sodne prakse ugovarjata tudi višini prisojene odškodnine (27,47- kratnik povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS). Menita, da bi mu šla odškodnina za nematerialno škodo kvečjemu v skupnem znesku 10 povprečnih plač. Predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov toženih strank, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata stroške pritožbe.
3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh dejstvih, ki jih je štelo za odločilna, res pa je, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
7. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, v čem konkretno so bile protipravne opustitve prvotožene stranke, zaradi katerih sestop tožnika z okvirja forme ni bil varen in ki naj bi bile poglavitni (80-odstotni) vzrok za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo oziroma zavzelo naslednja stališča: - da relevantni tehnični predpisi ne podajajo posebnih zahtev za sestop delavca z višine 50 cm, da pa je pri sestopu s te višine z 10–11-kilogramskim pnevmatskim kladivom v roki povečano tveganje za varnost pri delu, - da bi zaradi tega morala prvotožena stranka pisno oceniti tveganja, ki so jim delavci (vključno s tožnikom) izpostavljeni, - da bi morala delovno fazo sestopa delavca z okvirja, ki v rokah drži pnevmatsko kladivo, pisno opredeliti ter delavce (vključno s tožnikom) s tem seznaniti in jih poučiti, - da bi morala prvotožena stranka delovno mesto tožnika in sredstva za delo opremiti z znaki za obvestila in za nevarnost ter z navodili za varno delo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tako opredeljene opustitve prvotožene stranke niso vsebinsko opredeljene in da iz njih ni mogoče ugotoviti, kako konkretno bi morala prvotožena stranka organizirati opravilo sestopa tožnika z okvirja na njegovem delovnem mestu formar ročni ter s čim bi ga morala seznaniti oziroma ga poučiti. Prav tako ni jasno opredeljeno, s kakšnimi znaki in navodili za varno delo bi moralo biti to delovno mesto opremljeno. Pritožnici pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami tožene stranke in škodo, ki je nastala tožniku. Glede na to, da je ugotovilo, da sestopanje z okvirja forme na višini 50 do 70 cm z 10,4 do 11,4-kilogramskim pnevmatskim kladivom v roki ni nevarna dejavnost, bi moralo ob ugotovljeni protipravnosti ravnanja prvotožene stranke ugotavljati tudi vzročno zvezo med (konkretno opredeljenimi) protipravnimi opustitvami prvotožene stranke in nastalo škodo. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi prvotožena stranka ustrezno organizirala konkretni delovni proces sestopa delavca z okvirja forme, ni razvidno, v čem je prvotožena stranka ravnala napačno oziroma pomanjkljivo in kako je to pomanjkljivo ravnanje privedlo do poškodbe tožnikovega kolena. Povedano drugače: razvidno bi moralo biti, kakšne konkretne ukrepe bi morala prvotožena stranka podvzeti, da bi preprečila nesrečo pri delu. Zgolj dejstvo, da delovno mesto tožnika ni bilo opremljeno z opozorili in navodili, še ne pomeni, da je ta opustitev vzrok za tožnikovo poškodbo, še posebej glede na tožnikovo izpoved, da je delal takšna dela, ki so zahtevala sestop z okvirjev forme, že od leta 2002 (torej 7 let), in da pred tem pri tem delu ni utrpel nobene poškodbe niti mu ni znano, da bi kak drug sodelavec pri tem utrpel poškodbo. Sodišče prve stopnje je nenazadnje tudi izrecno ugotovilo, da je tožnik dobro vedel in bil seznanjen, kako se delo opravlja in kako se sestopa z okvirja forme.
8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v okviru pravočasno podanih trditev strank (pri čemer tožnikovih trditev o tem, da mu tožena stranka ni zagotavljala varnih delovnih pogojev, ni mogoče tolmačiti tako ozko, da bi bilo sodišče pri tem vezano le na s strani tožnika izrecno naštete domnevne pomanjkljivosti pri organiziranju sestopa z okvirjev forme) ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva za ugotovitev krivdne odgovornosti prvotožene in s tem tudi drugotožene stranke. Izvesti ali ponovno izvesti bo moralo predlagane dokaze in ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala protipravno ter ugotoviti vzročno zvezo med tem ravnanjem oziroma opustitvijo in nastankom škode. Sklep o protipravnosti njenega ravnanja ni mogoč na abstraktni ravni, pač pa je za to potrebno ugotoviti konkretne storitve oziroma opustitve, torej: česa konkretno pri organizaciji sestopa z okvirjev forme prvotožena stranka ne bi smela storiti oziroma kaj konkretno bi morala storiti oziroma na kakšen način bi morala drugače organizirati sestop s forme okvirja s pnevmatskim kladivom v roki. Če se konkretna protipravna ravnanja (storitve ali opustitve) delodajalca, ki bi bila vzrok nesreče pri delu, ne ugotovijo, potem krivdna odgovornost za nesrečo pri delu ni podana.
9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na predlog toženih strank za postavitev novega izvedenca za varnost in zdravje pri delu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta na izdelano izvedensko mnenje toženi stranki podali obširne pripombe, sodišče prve stopnje pa izvedencu ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja zaradi odgovora nanje niti ga ni neposredno zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo to pomanjkljivost odpraviti (zlasti glede na ugotovitev pritožbenega sodišča o potrebi po konkretizaciji kršitev oziroma opustitev prvotožene stranke glede organizacije sestopa delavca z okvirja). Šele po tem bo tožena stranka, kolikor se s tako podanim izvedenskim mnenjem ne bo strinjala, uveljavljala obstoj utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja in zahtevala mnenje drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja še, da pritožba utemeljeno navaja, da je izvedenec za varnost in zdravje pri delu ugotovil, da je tožnik kritični sestop opravil z višine 50 cm in ne 50-70 cm ter da bi v primeru, da je to za odločitev v zadevi potrebno, moralo izvesti dokaz s pridobitvijo predlaganih listin od izvajalca nalog za varnost in zdravje pri delu za prvotoženo stranko B. d. o. o. (tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da je izkušen delavec in usposobljen za konkretno delo ter to zaslišan kot stranka smiselno potrdil ter še izpovedal, da je imel pri toženi stranki pred nastopom dela in nato na vsaki dve leti preizkuse iz varnosti in zdravja pri delu). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj to ni bilo potrebno, ker je že zaradi navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.