Jedro

Tožnica je izkazala upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vendar je v tej zvezi kot prvo obdobje tožničine (sicer upravičene) odsotnosti organ nepravilno štel za relevantno obdobje od jeseni leta 1997 do jeseni leta 2002, namesto pravilno od izbrisa dne 26. 2. 1992 do 26. 2. 1997, zato tudi ni pravilno sklepal, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi morala izkazati poskuse vračanja v RS v obdobju, štetem od jeseni leta 2002 do jeseni leta 2007. Dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS ne zadostuje za presojo, da tožnica ne bi izkazala poskusov vračanja. Drugostopenjski organ spregleda dejstvo, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Zato je naredil (vsaj) preuranjeni zaključek, da tožnica v postopku ni izkazala nobenega od, v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, določenih upravičenih razlogov odsotnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5461/2013 z dne 12. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnice, rojene … 1979 v Ljubljani, v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljana drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer državljanka SR Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), rojena v Ljubljani, ter da je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana, s čimer izkazuje izpolnjevanje dveh zakonskih pogojev, to je, da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ ter da je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče. Ker pa ZUSDDD v 1. odstavku 1. člena, poleg izpolnjevanja navedenih dveh pogojev zahteva še, da je kumulativno izpolnjen tudi tretji pogoj, in sicer, da tujec od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi, je bila zlasti v zvezi z izpolnjevanjem slednje navedenega tretjega pogoja tožnica zaslišana na Veleposlaništvu RS v Banja Luki. Tedaj je izpovedala, da se je njena družina v letu 1992 z naslova v Tomačevem v Ljubljani preselila v Šentvid nad Ljubljano, na nov naslov B., družina pa je Slovenijo zapustila v letu 1997, ker sta oba starša ostala brez službe in brez sredstev za vzdrževanje družine s tremi otroki. Zato so se morali vrniti nazaj v Bosno, ker tu niso imeli dovolj sredstev za preživljanje in jih ni nihče k temu direktno silil. Po prihodu iz Ljubljane je tožnica, ker je bila še otrok, živela v hiši svojih staršev v Sanskem mostu in je tam končala srednjo ekonomsko šolo, potem pa ji ni uspelo dobiti redne zaposlitve, ampak le občasno delo. V Slovenijo je nato prvič odpotovala po ukinitvi viz, ker je bilo tako potovanje prej predrago. Navedla je še, da si želi vrnitve v Slovenijo, četudi je središče njenega življenja trenutno v Bosni.

3. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema izjavi dveh zaslišanih prič. Tako je E.E., zaslišan kot priča, izpovedal, da tožnico pozna, prav tako tudi njeno mamo; obe sta dejansko prebivali v Sloveniji vse do leta 1997, sedaj pa sta obe v Bosni brez zaposlitve, zato jima tožničin oče pošilja denar za preživljanje. Priča F.F. je prav tako izpovedal, da lahko potrdi navedbo o njunem prebivanju v Sloveniji do jeseni leta 1997, ko sta se odselili v Bosno. Poskušali sta se tudi vračati, in sicer meseca maja 1998, vendar neuspešno; priči je znano, da sta bili zavrnjeni, ker je bil tedaj prav on njun garant; sedaj jima tožničin oče pošilja denar za preživljanje, ker v Bosni nimata zaposlitve, niti se ne šolata, njune ekonomske, socialne in družinske vezi pa so bolj v Bosni. Glede na navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica sicer izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v RS v obdobju od 23. 12. 1990 do jeseni leta 1997 oziroma do datuma zapustitve RS, ki je povezana z enim od razlogov po določilu 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD in da gre torej za upravičeno odsotnost iz RS za prvih pet let od zapustitve, torej od jeseni 1997 do jeseni 2002, vendar meni, da v tem primeru ni izpolnjen tudi pogoj dejanskega življenja v RS v nadaljnjih petih letih. S temi ugotovitvami je tožnico upravni organ seznanil z dopisom z dne 19. 6. 2014 ter jo pozval, da naj se v danem roku pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo zaprošenega dovoljenja, a se v danem roku ne tožnica in tudi ne njen pooblaščenec nista odzvala in nista podala prošnje za morebitno podaljšanje roka. Ker je tožnica na ustnem zaslišanju navedla, da je bil razlog za odhod njene družine iz RS to, da sta oba starša ostala brez službe in da nista mogla vzdrževati družine s tremi otroki, ker pač niso imeli sredstev za preživljanje, tožnica pa je bila takrat mladoletna in je zato morala slediti staršem, prvostopenjski organ zaključuje, da je pogoj njenega dejanskega življenja v RS, upoštevajoč določbo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, izpolnjen le za prvo obdobje petih let, šteto od dneva, ko je RS zapustila, to je od jeseni leta 1997 do jeseni 2002. V nadaljnjem obdobju pa bi bil pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen le, če bi njena ravnanja kazala na to, da se je v času odsotnosti v obdobju nadaljnjih pet let, to je v obdobju od jeseni 2002 do 2007 poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, a je sama navedla, da se ni poskušala vračati, le enkrat je bila na obisku v Ljubljani. Glede na navedeno prvostopenjski organ meni, da njena ravnanja v tem obdobju ne kažejo na to, da se je poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem, zato pogoj dejanskega življenja v RS v obdobju od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen, prav tako pa tožnica ni vložila vloge za pridobitev državljanstva, niti si ni poskušala urediti statusa tujca po takrat veljavnem Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Prvostopenjski organ na podlagi zaslišanja stranke, priloženih listinskih dokazil, zaslišanja prič in ugotovitev upravnega organa zaključuje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja tožnice v RS od 23. 12. 1990 dalje in tako niso kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD.

4. Tožnica je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je pritožbeni organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), po katerem pritožbeni organ druge stopnje zavrne pritožbo, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, in v tem primeru navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

5. V tožbi tožnica ob sklicevanju na 27. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Tožnica očita, da ji v upravnem postopku ni bila dana možnost seznanitve z ugotovitvami tožene stranke pred izdajo izpodbijane odločbe in ji posledično tako tudi ni bila dana možnost izjaviti se o teh ugotovitvah skladno z določili 9. in 146. člena ZUP, češ da je z vlogo z dne 7. 5. 2014 tožnica obvestila upravni organ o postavitvi svojega pooblaščenca. Njemu bi bilo skladno s 1. odstavkom 88. člena ZUP potrebno vročati tudi vsa pisanja za tožnico. Vendar tožena stranka ni tako postopala, pač pa je samo tožnico neposredno seznanila z ugotovitvami upravnega postopka mimo njenega pooblaščenca, ki ga je o tem po telefonu seznanila tožnica. Zato je z dopisom z dne 17. 7. 2014 njen pooblaščenec pozval upravni organ, da naj s svojimi ugotovitvami seznani tudi njega, a se ne spominja, da bi to pisanje prejel in o tem podpisal kakšno povratnico, kar pomeni, da gre za kršitev načela kontradiktornosti v smislu 3. točke 2. odstavka v zvezi s 4. točko 1. odstavka 237. člena ZUP, pa tudi za kršitev 22. in 23. člena Ustave oziroma pravice do izjave v okviru pravice do poštenega sojenja. Tožnica poudarja, da je z vlogo z dne 3. 6. 2014 dopolnila svojo prošnjo z navedbo dodatnih dejstev in dokazov, ki še niso bili izvedeni, in sicer je navedla, da je v BIH nadaljevala s šolanjem, kar pomeni, da je izpolnila pogoj upravičene odsotnosti tudi za drugo petletno obdobje med letoma 2002 in 2007. Poleg tega je navedla, da se je njena družina večkrat poskušala vrniti v RS, ne zgolj v prvi petletki med letoma 1997 in 2002, kot sicer ugotavlja tožena stranka, temveč tudi v drugi petletki, ko je tožničin oče v letih 2003 in 2004 to skušal urediti tudi za tožnico in večkrat poskušal pridobiti vizume za njihov vstop v RS, a neuspešno, ker družinski člani, navkljub garantnemu pismu garanta F.F., ki je bil tudi zaslišan kot priča v postopku, niso izpolnjevali finančnega pogoja glede gotovinskega zneska v višini približno 500 EUR, kar je tožnica želela dokazati z zaslišanjem svojega očeta G.G. in ponovnim zaslišanjem priče F.F. Vendar teh dokazov tožena stranka ni izvedla, niti ni svoje odločitve o tem obrazložila, zato ji tudi v tej zvezi tožnica očita kršitev načela kontradiktornosti in absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica pa poleg navedenih procesnih kršitev toženi stranki očita še druge kršitve, češ da ni ugotavljala zatrjevanih in dokazovanih tožničinih poskusov vrnitve v RS v letih 2003 in 2004, s čimer je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker tožničinega nadaljevanje izobraževanja v BIH tožena stranka ni podredila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ji tožnica očita tudi napačno uporabo materialnega prava, obenem pa tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Ker ni ne enega niti drugega ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi, ji tožnica tudi očita, da se je ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka v zvezi s 4. točko 1. odstavka 237. člena ZUP. Ker tožena stranka ugotovljenega poskusa vrnitve v RS v letu 1998 oziroma v prvem petletnem obdobju ni subsumirala pod upravičeno odsotnost, ji tožnica prav tako očita napačno uporabo materialnega prava, kar je po mnenju tožnice tudi v nasprotju s sodno prakso ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, kot tudi v nasprotju z 22. členom Ustave, češ da je z vidika enakega varstva pravic nedopustno razlikovanje med tistimi izbrisanimi osebami, ki so se poskusile vrniti v prvi petletki, in tistimi, ki so to storili v drugi petletki, saj naj bi bilo potrebno tistim, ki so se poskušali vrniti že prej oziroma v prvi petletki, toliko bolj potrebno priznati pravice, ki se jih priznava tistim, ki so to storili v drugi petletki, in sicer v skladu z razlagalnim argumentom a fortiori (a minori ad maius). Ker vsebine pravnega pravila 1.č člena ni mogoče jasno ugotoviti le z jezikovno metodo razlage, je po mnenju tožnice treba dodatno uporabiti še namensko metodo razlage, ki skladno s sodno prakso ESČP dopušča edino možno razlago, da je tožnica v konkretnem primeru izpolnila pogoj dejanskega življenja. Pri tem se sklicuje na stališča Ustavnega in Upravnega sodišča RS v zadevah št. U-I-284/94 in II U 230/2012. V slednji so natančneje opredeljena merila glede poskusov vrnitve in nadaljevanja dejanskega življenja v RS, ki jih je potrebno razlagati ekstenzivno in niso omejeni le na predložitev dokazil o pridobivanju vizumov in poskusih vstopa. Toženi stranki tožnica očita zgrešeno naziranje v drugostopenjski odločbi, ki je posegla v obrazložitev prvostopenjskega organa, češ da odhod tožničine družine ni posledica nobenega od razlogov po določilih šestih alinej 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ker naj bi šlo za razlog finančne narave, kar po mnenju tožnice predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Pri tem tožnica še pojasnjuje, da je bila izguba zaposlitve tožničinega očeta posledica tedanje zakonodaje, ker delodajalec ni smel zaposlovati tujcev brez urejenega prebivališča in veljavnih dokumentov, zato je tožničina družina ostala brez sredstev za preživljanje, saj njen oče ni več zmogel plačila stroškov najemnine in drugih življenjskih stroškov svoje družine, ki je tako ostala tudi brez zdravstvenega zavarovanja, vezanega na očetovo zaposlitev. Posledično se je bila vsa družina prisiljena izseliti v BIH kot posledica izbrisa in ni šlo za prostovoljno dejanje. Za tožnico je povsem jasno, da se prav zaradi izbrisa ni mogla ne zaposliti niti zdravstveno zavarovati in tudi ne nadaljevati šolanja in zato tudi ne nadaljevati življenja v RS. Tožnica meni, da bi to bilo toženi stranki, če bi le zaslišala predlagane priče, tudi pojasnjeno, saj je tudi sicer dolžnost tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotavlja materialno resnico skladno z 8. členom ZUP, česar pa naj v konkretnem primeru ne bi storila. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in ugodi prošnji tožnice, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek in toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 sodišču posredovala predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih, navedenih v svoji odločbi, na katere se izrecno sklicuje in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev upravnih organov prve in druge stopnje, s katero sta le-ta najprej zavrnila prošnjo in kasneje še pritožbo tožnice, državljanke BIH, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUSDDD.

9. Upravna organa prve in druge stopnje sta ugotovila, da je tožnica kot državljanka BIH bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ in je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, zato bi morala izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živela. Med strankama v konkretnem primeru pa ni sporno, da je tožnica bila rojena dne ... 1979 v Ljubljani in je dejansko na dan 23. 12. 1990 živela v RS na naslovu A. v Ljubljani, kasneje pa od leta 1992 na novem naslovu B. v Ljubljani, ter da je RS zapustila jeseni leta 1997 in končala srednjo ekonomsko šolo v Sanskem mostu (BIH), kjer še vedno živi skupaj s svojo mamo v hiši svojih staršev, preživlja pa ju njen oče, ki spet dela in živi v RS. Prav tako ni sporno, da se je tožničina družina neuspešno poskušala vrniti v RS v mesecu maju 1998, a so bili na meji zavrnjeni. Upravno sodišče je v istovrstnih zadevah, ki so v pravnem in dejanskem pogledu bistveno primerljive tožničinemu primeru in z istovrstnimi tožbenimi ugovori, kakor v tožničinem primeru, doslej že večkrat odločalo, med drugim v zadevah št. II U 230/2012, I U 325/2015 in I U 818/2015, v katerih je, enako kot v konkretnem primeru, ugodilo tožbi in izpodbijano dokončno upravno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, pri tem pa je izoblikovalo pravna stališča, ki so relevantna tudi v konkretnem primeru, zato jih sodišče v nadaljevanju smiselno prilagojeno ponovno navaja, kot sledi:

10. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

11. Po 1. odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz 3. odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

12. Po 2. odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po 3. odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali 6. alineje 1. odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po 4. odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

13. Upravni organ prve stopnje se je pri sprejemu zavrnilne odločitve v konkretnem primeru oprl na določilo 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD, pri odločitvi pa je upošteval tudi okoliščine iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, na podlagi katerih je štel, da je tožničina upravičena odsotnost na podlagi 1. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD izkazana za prvo petletno obdobje od jeseni leta 1997 do jeseni leta 2002, ne pa tudi za nadaljnje oziroma drugo petletno obdobje do jeseni leta 2007, ker je štel, da tožnica za drugo petletno obdobje ni izkazala poskusov vračanja v RS.

14. Drugostopenjski organ pa je za razliko od prvostopenjskega organa štel, da tožnica v postopku ni izkazala nobenega od v šestih alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD upravičenih razlogov odsotnosti iz Slovenije, ki je daljša od enega leta in je zato tudi menil, da niti ni bilo potrebno ugotavljati tožničinih poskusov vračanja v RS v drugem petletnem obdobju, saj tožničinega odhoda iz RS jeseni leta 1997, ko je skupaj z družino odšla v BIH, ni mogoče šteti za nobenega od upravičenih razlogov odsotnosti, saj je bila tožnica tedaj že polnoletna.

15. Po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje ni pravilna. Prvostopenjski organ je sicer pravilno ugotovil, da je tožnica izkazala upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po kateri se šteje, da gre za upravičeno odsotnost iz RS, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Vendar je v tej zvezi kot prvo obdobje tožničine (sicer upravičene) odsotnosti nepravilno štel za relevantno obdobje od jeseni leta 1997 do jeseni leta 2002, namesto pravilno od izbrisa dne 26. 2. 1992 do 26. 2. 1997, zato tudi ni pravilno sklepal, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi morala tožnica izkazati poskuse vračanja v RS v obdobju, štetem od jeseni leta 2002 do jeseni leta 2007, namesto pravilno od 26. 2. 1997 do 26. 2. 2002. Poleg tega temelji odločitev prvostopenjskega organa tudi na ugotovitvi, da tožnica v relevantnem obdobju ni izkazala poskusov vračanja v RS in da tožnica ni podala vloge za sprejem v slovensko državljanstvo, niti vloge za začasno prebivanje v RS. Vendar zgolj navedeno dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, po presoji sodišča ne zadostuje za presojo, da tožnica ne bi izkazala poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bila tožnica do dne ... 2007 še mladoletna in da sta v času njene mladoletnosti tožničin status urejala njena starša kot tožničina zakonita zastopnika. Tožničina starša pa v postopku niti nista bila zaslišana kot priči, četudi je tožnica to v upravnem postopku tudi predlagala, ko je bila kot stranka zaslišana na Veleposlaništvu RS v Banja Luki, BIH. Prav tako po mnenju sodišča tožnica tudi utemeljeno opozarja na stališča v izpostavljeni sodbi tega sodišča št. II U 230/2012, da je treba ravnanja tožeče stranke ocenjevati prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev. V tej zvezi pa prvostopenjski organ v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja ni pravilno in popolno ugotovil niti relevantnega časovnega okvira niti ni ugotavljal vseh relevantnih dejanskih okoliščin, ki so za pravilnost sprejete odločitve v konkretnem primeru bistvenega pomena.

16. Pritožbeni upravni organ druge stopnje pa je po mnenju sodišča v svoji odločbi nepravilno ocenil, da tožnica ni izkazala nobenega od v šestih alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti iz RS, ki je daljša od enega leta in zato nepravilno štel, da niti ne bi bilo treba ugotavljati njenih poskusov vračanja v RS. Odločitev drugostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da je tožnica zapustila Slovenijo jeseni leta 1997, to je že po tem, ko je dne ... 1997 postala polnoletna in da zato tožnica ni imela razloga za upravičeno odsotnost iz RS. V zvezi s tem pa drugostopenjski organ spregleda dejstvo, da je bila tožnica (kakor tudi ostali člani njene družine), kot to navaja tožnica v tožbi, enako pred tem že v upravnem postopku, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Zato je drugostopenjski organ naredil (vsaj) preuranjeni zaključek, da tožnica v postopku ni izkazala nobenega od v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD določenih upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu je tudi nepravilno štel, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati tožničinih poskusov vračanja. Drugostopenjski organ tudi ni upošteval okoliščine, da sta bila vse do tožničine polnoletnosti, to je do 4. 5. 1997, njena zakonita zastopnika oba tožničina starša, saj tožnica ni bila s kakršnokoli sodno ali drugo odločbo dodeljena samo materi, ampak je bil vseskozi njen zakoniti zastopnik tudi oče. Slednji pa si je glede na navedbe v tožbi in podatke v upravnem spisu prizadeval za to, da bi se v Slovenijo vrnila njegova družina, vključno s tožnico po tem, ko so, skupaj s tožnico, jeseni 1997 zapustili Slovenijo, njemu se je uspelo ponovno vrniti in zaposliti v Sloveniji.

17. Poleg navedenega sodišče v konkretnem primeru ugotavlja tudi kršitve pravil postopka, četudi mora primarno zavrniti tožbeni ugovor kršitve načela kontradiktornosti iz razloga, češ da tožničinemu pooblaščencu ni bilo vročeno pisanje upravnega organa prve stopnje z dne 19. 6. 2014 (seznanitev z ugotovitvami postopka), ker podatki v listinah predloženega upravnega spisa teh navedb ne potrjujejo, temveč iz njih namreč izhaja prav nasprotno, in sicer konkretno iz povratnice, ki jo je dne 1. 8. 2014 lastnoročno podpisal tožničin pooblaščenec odvetnik M.O., izhaja, da mu je bila navedenega dne (1. 8. 2014) osebno vročena pošiljka št. 214-5461/2013-22 (1312002) seznanitve s postopkom, ki mu je bila poslana priporočeno po pošti s strani Upravne enote Ljubljana. Pač pa sodišče, kar zadeva zatrjevane bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ugotavlja, da je tožnica v postopku poleg zaslišanja imenovanih dveh prič, ki sta bili v postopku zaslišani (F.F. in E.E.) predlagala še zaslišanje dodatnih prič (E.G., svojih staršev in z njune strani predlaganih še drugih prič) in ponudila izvedbo dokaza z vpogledom javne listine, in sicer spričevala o zaključeni Srednji ekonomski šoli v Sanskem mostu. Prvostopenjski organ dodatno predlaganih dokazov ni izvedel in tudi dodatno predlaganih prič ni zaslišal, vendar niti prvostopenjska odločba, niti drugostopenjska odločba o tem ne vsebujeta nobene obrazložitve, saj predlaganih dokaznih predlogov po vpogledu v ponujeno javno listino in predlaganega zaslišanja dodatnih prič niti ne omenjata, tako da je v tej zvezi ustrezna obrazložitev razlogov obeh upravnih organov prve in druge stopnje v celoti izostala. To pa pomeni bistveno pomanjkljivo obrazložitev obeh upravnih odločb prve in druge stopnje, kar nadalje pomeni bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 239. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 254. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe posledično ne da preizkusiti.

18. Ker glede na navedeno oba upravna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista celovito ugotovila dejanskega stanja, saj nista upoštevala vseh za odločitev relevantnih okoliščin glede vprašanja določitve prvega in drugega petletnega obdobja upravičene odsotnosti tožnice in tožničinimi poskusi vračanja v nadaljnjem petletnem obdobju po prvem petletnem obdobju upravičene odsotnosti, to pomeni, da je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in ker so bile v konkretnem primeru storjene tudi bistvene kršitve določb postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V zadevi je odločilo na seji sodnega senata brez glavne obravnave, četudi jo je tožnica smiselno predlagala s tem, ko je predlagala zaslišanje imenovanih dveh prič (I.I., ..., Kranj, in F.F., ..., Ljubljana), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, poleg tega pa v upravnem postopku tudi ni sodeloval noben stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki 2:

19. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, ker je tožnica, ki jo je v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je v tem upravnem sporu s tožbo uspela, saj je sodišče, kot izhaja iz izreka pod točko 1, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zato ji je tudi prisodilo stroške postopka, ki ji jih mora v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožena stranka, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Določba 2. odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji senata in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V konkretnem primeru je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in je zavezanec za plačilo DDV.