Jedro

Ker gre za storitve, ki so bile opravljene na letališču, pritožnica neutemeljeno trdi, da se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da niso izpolnjeni pogoji iz 7. člena Uredbe EU št. 1215/2012.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ne ugodi ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča in ugovoru krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju (I. točka izreka sklepa), ter da se zavrne predlog za prekinitev pravdnega postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep v celoti se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je predmet spora neplačilo računa št. 10900092 z dne 26. 7. 2019, izstavljenega za storitve, med katerimi ni tistih, na katere se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo za storitve, ki so bile po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljene na letališču, v zvezi s temi pa tožena stranka pristojnosti slovenskega sodišča in krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo ugovor pristojnosti tožene stranke.

6. V zvezi s predlogom tožene stranke za prekinitev postopka po drugem odstavku 206. člena Zakona o pravdnem postopku ‒ ZPP1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se kaznivo dejanje, ki ga tožena stranka očita tožeči (in ki ga ni dovolj konkretizirala), prav tako nanaša na prenos motorja, kar ni predmet tega postopka. Pogoji za uporabo tega določila po stališču sodišča prve stopnje niso izpolnjeni tudi zato, ker v tej zadevi odločitev ni odvisna od vprašanja, ali sta pravdni stranki zagrešili očitano kaznivo dejanje in bi bil obstoj kaznivega dejanja v pravdnem postopku pogoj za nastanek vtoževane civilno pravne posledice.2

7. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na na to, da nima na razpolago listine, na katero se sklicuje tožeča stranka v vlogi za izdajo evropskega plačilnega naloga, zato da domneva, da gre za prenos pogonske naprave iz letala. Na te trditve je tožeča stranka odgovorila že v dopolnitvi tožbe z dne 20. 11. 2020 kot tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2020. Obe vlogi sta bili toženi stranki vročeni 10. 3. 2021 (vročilnica na list. št. 64 spisa), njuno vsebino pa je obširno povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

8. Ker gre, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo v 8. točki izpodbijanega sklepa, za storitve, ki so bile opravljene (25. 7. 2019) na letališču, pritožnica neutemeljeno trdi, da se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da niso izpolnjeni pogoji iz 7. člena Uredbe EU št. 1215/2012. Prav Uredba (EU) št. 1215/2012 EP in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev ‒ Bruselj I bis) v prvem odstavku 7. člena določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici, in sicer v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, pri čemer se v ta namen – če ni drugače dogovorjeno – šteje, da je v primeru opravljanja storitev kraj izpolnitve v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene (ali bi morale biti opravljene). V čem je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo potrjuje vsebina vlog obeh pravdnih strank, napačna, pritožnica pravzaprav ne pojasni. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da očitane pomanjkljivosti, s katerimi tožena stranka meri na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso podane.

9. Nerelevantne pa so nazadnje tudi pritožbene trditve, da se "pogonska naprava" nanaša na motor letala. Kot pojasnjeno, tožeča stranka vtožuje plačilo storitev, zajetih v računu št. 10900092 z dne 26. 7. 2019, tožena stranka pa niti v pritožbi ne trdi, da je prenos motorja del vtoževane storitve, ampak se le pavšalno sklicuje na to, da naj bi se prenos motorja opravljal v Zagrebu.

10. Pritožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na tretji odstavek 206. člena ZPP, ki s prekinitvijo postopka zaradi predhodnega vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni povezan. Ker pritožnica niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se kaznivo dejanje očita v zvezi s prenosom motorja, kar ni predmet tega pravdnega postopka, so zato nerelevantne in torej neutemeljene tudi pritožbene trditve o stvarnih napakah in oškodovanju tožene stranke.

11. Ker je pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Obe pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka. Glede na primarno načelo uspeha v postopku in glede na to, da ne gre za separatne stroške, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Ta določa: Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena. 2 Prim. VSL Sklep I Cp 301/2018 z dne 30. 5. 2018.