Jedro

Določba 26. člena Ustave RS je sicer lahko direktna pravna podlaga zahtevku za plačilo odškodnine, vendar se odškodninska odgovornost države do njenih državljanov ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi le iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarne dejavnosti (po načelu vzročnosti), bodisi protipravnega in krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu). Zato iz dejstev, da je država Republika Slovenija priznala tožnikom status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izvirajoče pravice s področja pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja na podlagi ZZVN ter jim nato priznala in izplačala (sicer omejene) odškodnine po ZSPOZ, ni mogoče sklepati na "priznanje države, da je podan temelj za odgovornost za škodo tožnikov" - za kar se slednji neutemeljeno zavzemajo v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 26.5.1997 je vložilo tožbo za plačilo odškodnine 10.130 fizičnih oseb, ki so bile med drugo svetovno vojno prisilno mobilizirane v nemško vojsko, in 10.730 svojcev takih oseb. Prvi so zahtevali od tožene stranke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih in duševnih bolečin kot posledic vojnih dogodkov, drugi pa plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube svojca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe tretjega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku s sklepom z dne 1.10.2003 odločilo, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe - in sicer zahtevki prvih petih tožnikov s seznama neposredno prizadetih, in prvih treh tožnikov s seznama svojcev neposredno prizadetih oseb - nato pa je, po umiku tožbe sedme in osme tožnice ter ustavitvi postopka glede njiju, s sodbo v celoti zavrnilo zahtevke preostalih šestih tožnikov. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da so bile med pravdo izdane upravne odločbe, s katerimi je bil tožnikom priznan status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izvirajoče pravice s področja pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN; Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000 in 18/2003), nato pa so jim bile priznane in izplačane še limitirane odškodnine po Zakonu o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ; Ur. l. RS, št. 18/2001, 111/2001 in 67/2002). Po razlogih iz sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka ni odgovorna svojim državljanom za škodo, ki jim jo je povzročila pravna prednica ZR Nemčije kot agresorka v drugi svetovni vojni, medtem ko je zakonodajalec v Republiki Sloveniji s sprejetjem ZZVN in ZSPOZ določil pravice žrtev vojnega nasilja in njihovih družinskih članov ter tudi omogočil njihovo dejansko uresničitev. S tem je izpolnil obveznost iz tretjega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije, več od tega pa ni bil dolžan storiti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo (preostalih šestih) tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so (preostali) tožniki vložili revizijo, sklicujoč se v njej uvodoma na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Po mnenju tožnikov sklepi Državnega zbora Republike Slovenije z dne 9.2.1994 niso "politični", kot sta jih opredelili sodišči prve in druge stopnje, temveč so za Vlado Republike Slovenije zavezujoči. Slednja je bila po teh sklepih zavezana zahtevati od Zvezne republike Nemčije odškodnino za prisilne mobilizirance v okupatorsko vojsko. Če tega ni storila, je odgovornost za škodo, ki jo trpijo tožniki, prevzela nase. Tožniki nadalje vidijo "indolentnost sodišča" v zavzetem stališču o neupoštevnosti (za odločitev) dejstva, da se Vlada Republike Slovenije ni odzvala pozivu tožnikov za stransko intervencijo v njihovem sporu zoper Zvezno republiko Nemčijo glede zahtevane odškodnine, ki je v teku pred Deželnim sodiščem v Bonnu. Sicer pa sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli pravnega stališča o pomenu dejstva, da je Republika Slovenija tožnikom iz naslova zahtevane odškodnine vendarle priznala in jim tudi izplačala omejeno odškodnino; tožniki se sprašujejo, ali to ne pomeni priznanja države, da je podan temelj za njeno odškodninsko obveznost v razmerju do tožnikov. Kot revizijski razlog uveljavljano procesno kršitev pa tožniki utemeljujejo z očitkom sodišču prve stopnje, da je odločilo in izdalo sodbo izven glavne obravnave, čeprav bi moralo to storiti na glavni obravnavi, ter sodišču druge stopnje, da je to prezrlo. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljujejo tožniki z očitkom, da je sodišče prve stopnje odločilo in izdalo sodbo izven glavne obravnave, čeprav bi moralo to storiti na glavni obravnavi, sodišče druge stopnje pa da je to prezrlo. Kadar je odločanje o tožbenem zahtevku pogojeno s predhodno obligatorno izvedbo glavne obravnave, je vselej predvidena izdaja sodbe "po koncu" glavne obravnave - bodisi s takojšnjo razglasitvijo (drugi odstavek 321. člena ZPP), bodisi pisno (tretji in četrti odstavek 321. člena ZPP). Zato ni jasno, na kaj merijo tožniki z očitkom, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo "izven" glavne obravnave (torej "po koncu" glavne obravnave), še zlasti, ker se je odločilo za pisno izdajo sodbe po zaključku glavne obravnave iz razloga, da bi omogočilo toženi stranki pisni odgovor na zadnjo pripravljalno vlogo tožnikov, ki jo je tožena stranka prejela le dan pred izvedbo in zaključkom glavne obravnave (list. št. 58 spisa). Ker sodišče prve stopnje z opisanim postopanjem ni kršilo določb pravdnega postopka, tudi v postopku na drugi stopnji ni moglo priti do "prezrtja" procesne kršitve, ki je tožniki tudi sicer v pritožbi sploh niso uveljavljali, po uradni dolžnosti pa ne bi bilo dolžno paziti niti na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena istega zakona).

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Glede na vsebino revizijskih navedb tožniki očitno tudi sami uvidijo, da tožena stranka kot država ni neposredno odgovorna za škodo, ki jo je pravna prednica Zvezne republike Nemčije kot agresorka povzročila njenim državljanom v drugi svetovni vojni. Določba 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) je sicer lahko direktna pravna podlaga zahtevku za plačilo odškodnine, vendar se odškodninska odgovornost države do njenih državljanov ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi le iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarne dejavnosti (po načelu vzročnosti), bodisi protipravnega in krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu). Zato iz dejstev, da je država Republika Slovenija priznala tožnikom status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izvirajoče pravice s področja pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja na podlagi ZZVN ter jim nato priznala in izplačala (sicer omejene) odškodnine po ZSPOZ, ni mogoče sklepati na "priznanje države, da je podan temelj za odgovornost za škodo tožnikov" - za kar se slednji neutemeljeno zavzemajo v reviziji. Velja namreč ravno obratno, saj je država Republika Slovenija s pravkar opisanim ravnanjem, povzetim po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, zasledovala cilj zagotovitve posebnega varstva žrtvam vojnega nasilja; to pa pomeni le izpolnjevanje s 50. členom Ustave naložene ji obveznosti in s tem posledično prav razbremenitev njene na drugačni podlagi zasnovane odgovornosti do te kategorije svojih državljanov, ki jo je kot socialna država (2. člen Ustave) sama prevzela. Na zakonodajalčevo široko polje presoje kriterijev za način in obseg izpolnjevanja te obveznosti v okviru njegovih pristojnosti ter spoštovanja ustavnih načel in ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je bilo v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje že opozorjeno - tudi s sklicevanjem na dosedanje ustavnosodne presoje s tem v zvezi. Enako velja za ustavnosodno prav tako že zavzeto stališče, da v ustavni določbi o zagotovitvi posebnih pravic žrtvam vojnega nasilja ni mogoče videti nečesa, do česar bi bila žrtev nasproti državi a priori upravičena.

V postopku z revizijo pa tožniki - kot tudi že v postopku pred sodišči prve in druge stopnje - utemeljujejo prepričanje o upravičenosti do (smiselno) t.i. polne odškodnine predvsem z očitkom opustitve Vladi Republike Slovenije, ki ni izvršila vseh s sklepi Državnega zbora Republike Slovenije z dne 9.2.1994 naloženih ji obveznosti. Tožniki navajajo, da je bila vlada po teh sklepih med drugim zavezana zahtevati od Zvezne republike Nemčije odškodnino za prisilne mobilizirance v okupatorsko vojsko. Če tega ni storila, naj bi odgovornost za škodo, ki jo trpijo tožniki, prevzela nase.

V zvezi s slednjim velja najprej pojasniti, da revizijski povzetek s sklepi državnega zbora vladi naložene obveznosti ni povsem natančen, saj ji je bila naložena priprava celovite ocene vojne škode in oblikovanje zahtevka za plačilo "vojne odškodnine" (priloga A2 spisa) - in ne "odškodnine za prisilne mobilizirance v okupatorsko vojsko". Predvsem pa je pomembno, da v načelu sicer res ne more biti izključena protipravnost ravnanja nobene veje oblasti, tudi ne izvršilne, ki je lahko prav tako odškodninsko odgovorna za neizpolnitev svojih obveznosti; vendar le pod pogojem izkazanosti vzročne zveze med opustitvijo in oškodovanjem kategorije posebnega varstva deležnih državljanov v pomenu 50. člena Ustave. Te ni, če država zagotovi uresničitev njihovega posebnega varstva v zajamčenem obsegu iz kakšnega drugega vira sredstev (kot je to bilo v obravnavanem primeru) in kar je, namreč glede izbora vira sredstev, izključno v njeni domeni. S tem v zvezi bi položaj ostal enak v primeru, da bi vlada "pripravila celovito oceno vojne škode in oblikovala zahtevek za plačilo vojne škode". Tudi če bi prišlo do izplačila vojne odškodnine, bi razpolaganje z njo in njeno razporejanje kot vira proračunskih sredstev bilo še vedno prepuščeno zakonodajalcu, ki je proračunske vire za udejanjanje pravic iz 50. člena Ustave zagotovil že neodvisno od vojne odškodnine. Glede slednje pa za zakonodajalca velja nemožnost obida nujno upoštevnega dejstva, da so žrtve vojnega nasilja bolj ali manj, posredno ali manj posredno, tako rekoč vsi, ki so morali živeti v neizogibnih razmerah druge svetovne vojne, kakršne so te razmere bile v Sloveniji in za Slovence. Katere razmere izbrati in izoblikovati v pravno upoštevne in tipizirane oblike nasilja, katere posledice pripisati tem oblikam nasilja, in kako je mogoče na te posledice blagodejno vplivati pri njih v današnjih (njihovih in splošnih) razmerah, pa so vprašanja, ki jih je v njihovi medsebojni povezanosti mogoče zadovoljivo urejati le ob veliki stopnji proste zakonodajalčeve presoje (iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-187/00).

Glede poslednjega revizijskega očitka tožnikov, na katerega je treba še odgovoriti, pa velja, da tožniki puščajo v reviziji nepojasnjeno, kako bi mogla vplivati na odločitev v tem postopku toženi stranki očitana procesna pasivnost v drugem postopku pred nemškim sodiščem (ne odziv pozivu tožnikov za stransko intervencijo v njihovem sporu zaradi plačila odškodnine zoper Zvezno republiko Nemčijo).

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.