Jedro

Sklenitev pogodbe namesto razlastitve je povsem specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine ali omejitev lastninske ali kakšne druge pravice na njej (1. in 2. člen ZRPPN). Takšna pogodba vsebuje oziroma nadomešča odločbo o razlastitvi (prvi odstavek 23. člena ZRPPN) in sporazum o odškodnini (50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (51. člen ZRPPN). Nadaljnja značilnost takšne pogodbe da praviloma ni sad svobodne odločitve (16. člen ZOR), zlasti enega pogodbenika, ker mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa (16. člen ZRPPN) grozi razlastitev nepremičnine (20. člen ZRPPN). Pri pogodbi, sklenjeni namesto razlastitve (ki je ZRPPN niti ne opredeljuje kot prodajne), je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, medtem ko je pri "navadni" prodajni pogodbi podlaga doseči zamenjavo stvari za denar, se pravi blagovno-denarno razmerje. Že iz naštetih okoliščin izhaja, da je potrebno pri pravni presoji pogodbe namesto razlastitve in njenih učinkov uporabiti določbe ZRPPN kot specialen predpis v razmerju do splošnih predpisov. Seveda velja to za tista njena razmerja, ki jih ureja ZRPPN, medtem ko je potrebno za druga in so obligacijskopravne narave, poseči po predpisih, ki urejajo prodajo in njene učinke.

V primeru pogodbe namesto razlastitvene odločbe je potrebno uporabiti analogno določbe 26. člena ZRPPN, kar zadeva obveznost vrnitve stvari. Prav po slednjem se tudi razkriva specifičnost ureditve takšnega razmerja v ZRPPN v primerjavi z ZOR, saj prvi omogoča vrnitev stvari v primeru, ko v dveh letih razlastitveni upravičenec ne stori niti pripravljalnih del v skladu z namenom razlastitve, ko torej še ni gotovo, da se bo omenjeni namen sploh izjalovil, medtem ko je po obligacijskem pravu šele izjalovljena podlaga razlog za vrnitveni zahtevek (četrti odstavek 210. člena ZOR). Za tu sporno vprašanje je torej potrebno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo prodajno pogodbo, ki sta jo namesto razlastitve sklenili 23.12.1982 pravna prednica tožnice in toženka, tej naložilo, naj izroči v last tožnici neporušeni del prizidka stanovanjske zgradbe , naj naroči odmero z delitvijo parc. št. 1/3 v parc. št. 1/3 - dvorišče 319 m2 in novo parc. št. 1/... - dvorišče 49 m2 in stanovanjska stavba 46 m2, vse k.o. in nato izstavi tožnici ustrezno zemljiškoknjižno listino; tožnici pa naložilo, naj hkrati izplača toženki tolarsko vrednost 33.293,40 DEM. Toženki je še naložilo, naj povrne tožnici pravdne stroške. Ugotovilo je, da je namen, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba - rušenje objekta, odpadel, ko je tožena stranka sklenila, da objekta ne bo porušila in da ga bo prodala. Odločitev je oprlo na 133. in 135. ter 11. in 13. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), glede obveznosti tožeče stranke pa na peti odstavek 135. in 210. člen ZOR.

Višje sodišče je na pritožbo tožene stranke to odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki. Zavzelo je stališče, da je zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89 - ZRPPN) v razmerju do ZOR specialni predpis in da se mora zato uporabiti prvi, po njem (drugi odstavek 26. člena) pa bi lahko pravna prednica tožeče stranke zahtevala razveljavitev pogodbe v dveh letih od njene sklenitve, kot je to opozorila tožena stranka v pritožbi. Tožnica sicer tudi ni aktivno legitimirana, ker je sporno nepremičnino še pred vložitvijo tožbe z menjalno pogobo prepustila M. S. in V. S. Tožeča stranka uveljavlja v reviziji proti tej sodbi razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni tako, da bo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V nasprotju s predloženimi dokazi je namreč ugotovitev, da je tožnica prepustila sporno nepremičnino drugim. Predmet menjalne pogodbe s S. je bila povsem druga nepremičnina. V pogojih zazidalnega načrta so bili predvideni roki za ureditev stanovanjskih blokov, po katerih bi bilo treba rušiti "prodani" prizidek, ki so bili daljši kot dve leti. Zato je nemogoče trditi, da bi bilo treba zahtevati odpravo "pravnomočne odločbe o razlastitvi", če razlastitveni upravičenec ne bi v dveh letih opravil pripravljalnih del. Višje sodišče meša upravni s pravdnim postopkom. Zakon o razlastitvi ni predvideval razveljavitve "kupne pogodbe", zaradi česar je treba uporabiti ZOR. Da je poslovni namen odpadel, je tožeča stranka zvedela šele proti koncu leta 1988, ko je bil objavljen razpis javne dražbe spornega prizidka. Pravna podlaga prodajne pogodbe je odpadla (210. člen ZOR), prekršen je bil poslovni namen v bistvenih elementih in spremenile so se okoliščine, kar vse je pravna podlaga za razvezo pogodbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Izhodišče za pravno presojo spora med strankama je, prvič, neoporekana ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo namesto razlastitve (59. člen ZRPPN), in drugič, trditev tožeče stranke, da j odpadel namen, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena - porušiti prizidek na prodani nepremičnini zaradi ureditve okolice stanovanjskih blokov. Tako stranki kot nižji sodišči so nasprotujočih si mnenj - ali ob tem uporabiti določbe ZRPPN ali splošne določbe civilnega prava, torej ZOR.

Sklenitev pogodbe namesto razlastitve je povsem specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine ali omejitev lastninske ali kakšne druge pravice na njej (1. in 2. člen ZRPPN). Takšna pogodb vsebuje oziroma nadomešča odločbo o razlastitvi (prvi odstavek 23. člena ZRPPN) in sporazum o odškodnini (50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (51. člen ZRPPN). Nadaljnja značilnost takšne pogodbe da praviloma ni sad svobodne odločitve (16. člen ZOR), zlasti enega pogodbenika, ker mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa (16. člen ZRPPN) grozi razlastitev nepremičnine (20. člen ZRPPN). Pri pogodbi, sklenjeni namesto razlastitve (ki je ZRPPN niti ne opredeljuje kot prodajne), je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, medtem ko je pri "navadni" prodajni pogodbi podlaga doseči zamenjavo stvari za denar, se pravi blagovno-denarno razmerje. Že iz naštetih okoliščin izhaja, da je potrebno pri pravni presoji pogodbe namesto razlastitve in njenih učinkov uporabiti določbe ZRPPN kot specialen predpis v razmerju do splošnih predpisov. Seveda velja to za tista njena razmerja, ki jih ureja ZRPPN, medtem ko je potrebno za druga in so obligacijskopravne narave, poseči po predpisih, ki urejajo prodajo in njene učinke.

V IV. poglavju - razlastitveni postopek določa ZRPPN, da se odpravi pravnomočna odločba o razlastitvi med drugim tudi na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena (drugi odstavek 26. člena). Namen te določbe je vzpostaviti prejšnje lastninsko stanje (primerjaj tretji odstavek pravkar citiranega člena, ki določa, da se, če nastane spor o premoženjskih razmerjih v takšnem primeru, ta obravnavajo pred pristojnim rednim sodiščem), torej stanje pred prisilnim posegom v lastninsko sfero, v primerih, ko iz kakršnihkoli razlogov razlastitveni upravičenec ne ukrene v določenem razdobju nič za uresničitev namena, zaradi katerega je prišlo do razlastitve. Zakon ne določa izrecno takšne sankcije za primer pogodbe, sklenjene namesto razlastitve. Vendar sta si oba ta primera - ko razlastitveni upravičenec ne ukrene nič, pa naj gre za odločbo ali pogodbo, pravno podobna, saj se skladata v temeljnem vodilu: vrniti razmerje v prejšnje stanje, če razlastitveni upravičenec ne stori nič, da bi se izpolnil namen, ki mu je omogočil pridobiti stvar. Ni videti nobenega razloga, da bi imel prednost tisti, ki mu je bilo z odločbo razlaščena nepremičnina, v primerjavi s tistim, ki je omogočil gladkejšo in hitrejšo pot s tem, da je sklenil pogodbo namesto razlastitve. Prej bi lahko trdili obratno.

Zato moramo v primeru pogodbe namesto razlastitvene odločbe uporabiti analogno določbe 26. člena ZRPPN, kar zadeva obveznost vrnitve stvari Prav po slednjem se tudi razkriva specifičnost ureditve takšnega razmerja v ZRPPN v primerjavi z ZOR, saj prvi omogoča vrnitev stvari v primeru, ko v dveh letih razlastitveni upravičenec ne stori niti pripravljalnih del v skladu z namenom razlastitve, ko torej še ni gotovo, da se bo omenjeni namen sploh izjalovil, medtem ko je po obligacijskem pravu šele izjalovljena podlaga razlog za vrnitveni zahtevek (četrti odstavek 210. člena ZOR). Za tu sporno vprašanje je torej potrebno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa.

Zunaj opisanih razlogov naj bo omenjeno spričo večkrat ponavljanega stališča tožeče stranke o tem, da je nujno uporabiti določbe ZOR o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (133. in 135. člen), da jih je mogoče uporabiti le v primerih, ko pogodba še ni izpolnjena (če nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ...) oziroma če pogodba ureja trajnejše razmerje, ki se še ni končalo, kot na primer pri najemni pogodbi (če se ne da doseči namena pogodbe ... - oboje prvi odstavek 135. člena ZOR), ne pa po izpolnjeni obveznosti.

Sodišče druge stopnje je po povedanem zavzelo pravilno stališče, vendar je samo pravno normo citiranega drugega odstavka 26. člena ZRP neizzvano (pritožnica roka sploh ne omenja, kar je v nasprotju z ugotovitvijo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) nepravilno uporabilo, ko je štelo, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo v dveh letih, ker naj bi bil določen takšen, in to prekluziven rok. Ko je v zakonu zapisano ... če razlastitveni upravičenec v dveh letih ne izvrši ... je očitno, da pomeni potek tega dveletnega roka po sklenitvi pogodbe namesto razlastitve šele začetek teka splošnega zastaralnega roka za vložitev ustrezne tožbe, saj bi bil pred njim postavljeni zahtevek preuranjen. Omenjena nepravilna uporaba materialnega prava tako glede same narave roka, kakor tudi glede njegovega začetka in trajanja, je pripeljala do napačne odločitve o stvari sami, zaradi česar sodišče tudi ni v celoti odgovorilo na vse pritožbene trditve, to pa je povzročilo, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Povedano je narekovalo vrhovnemu sodišču, da je reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijano odločbo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 295. člena ZPP). Ob tem se bo moralo med drugim ukvarjati z vprašanjem aktivne legitimacije (ne tako, kot je to storilo to pot, ko je neobrazloženo - četrti odstavek 338. člena ZPP, sprejelo dejansko ugotovitev, ki je ni zatrjevala nobena stranka, češ da je tožnica pred vložitvijo tožbe prepustila drugima obravnavano nepremičnino) in zatrjevanih sprememb zazidalnih načrtov, kar oboje načenja pritožba.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.