Jedro

Pogodbo o preužitku je mogoče skleniti preko skrbnika. Gre za dvostransko odplačno razmerje, v katerem je lahko preužitkar oziroma prevzemnik obveznosti tudi tretja oseba, ne zahteva se sorodstveno razmerje med pogodbenimi strankami, kot tudi ne soglasje preužitkarjevih potomcev. Pogodbe o preužitku tako ne zaznamuje dednopravna vez, zato jo je v imenu in za račun pokojnega lahko sklenila njegova skrbnica.

Poslovna podlaga pogodbe o preužitku je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana pogodba, saj se ob sklenitvi ne ve, kakšne in kolikšne bodo strankine medsebojne obveznosti. Smrt je le časovna razmejitev obveznosti. Aleatornost se ne nanaša na trenutek smrti, ki je v vsakem primeru nedoločljiv in to ne glede na bolezen preživljanca. Aleatornost oziroma njegova ocena se vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata obe pogodbeni stranki (in ne le ena stranka) s sklenitvijo in katerih višina bi morala biti neznana ob sklenitvi pogodbe.

Pri (veljavni) pogodbi o preužitku je napačen pristop, da bi se za nazaj napravil obračun in primerjava pogodbenih obveznosti. Obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve.

Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Obiskovanje zapustnika v domu, z nudenjem kakšnega priboljška ali z vožnjo okoli, pri čemer gre zgolj za običajno moralno dolžnost do staršev, ob tem, da se k temu toženec s pogodbo niti ni zavezal, ne predstavlja pretekle opravljene storitve, ki bi se na podlagi pogodbe le še formalizirala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1. ugotovilo, da je pogodba o preužitku, sklenjena pri notarju A. A. pod opr. št. SV-126/11 z dne 11. 5. 2011 med pokojnim B. B. in tožencem, nična (I. točka izreka); 2. odločilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist toženca pri deležu (1/1) zapustnika pri določno navedenih nepremičninah v k.o. X (osemnajstih) in v k.o. Y (treh), do katere je prišlo na podlagi pogodbe o preužitku, 3. vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri predmetnih nepremičninah izbriše lastninska pravica v korist toženca ter se znova vpiše lastninska pravica v korist zapustnika (II. točka izreka), 4. sklenilo, da v zapuščino po pokojnem B. B. spada vseh enaindvajset nepremičnin (III. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da povrne pravdne stroške v znesku 3.164,25 EUR na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (IV. točka izreka).

2. Toženec zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tako primarni kot podredni, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da se sodišče pri opredeljevanju narave pogodbe o preužitku napačno sklicuje na pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Presoja pogojev za pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker je bila sklenjena pogodba o preužitku, pri kateri element preživljanja ni bistvena sestavina in kavza posla. Čeprav sodišče ugotavlja, da gre pri pogodbi o preužitku za aleatorno pogodbo, sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotavlja, da je imel pokojni ob sklenitvi pogodbe zagotovljeno vso potrebno oskrbo in pomoč ter dovolj denarnih sredstev za plačilo oskrbe doma. V tem delu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče spregleda trditve v odgovoru na tožbo, da se je toženec zavezal kot doplačnik, v kolikor sredstva pokojnega ne bodo zadoščala za domsko oskrbo. Toženec se je torej na začetku nastanitve v domu zavezal in prevzel tveganje doplačevanja domske oskrbe. Kakšna bo njena višina in koliko časa se bo doplačevala, tedaj ni bilo jasno. To pa predstavlja element aleatornosti. Ni bil bistveni element preživljanje, temveč nudenje pogodbeno dogovorjenega obsega storitev. Napačno je tehtanje vzajemnosti dajatev, saj nasprotuje institutu aleatornosti. Sodišče prezre, da je pokojni želel skleniti takšno pogodbo že prej in v zameno za določene storitve prenesti na toženca svoje premoženje. Pogodba zato ni nična. Volja pokojnega izhaja iz zaslišanja toženca in priče C. C., ki je potrdila, da je pokojni že pred boleznijo izrazil željo, da vse njegovo premoženje dobi toženec. Sodišče zmotno ugotavlja, da je bila pogodba o preužitku sklenjena z nedopustno kavzo, češ da je bila sklenjena zgolj zaradi interesov toženca. Pravnorelevantnih dejstev, ki izhajajo iz procesnega gradiva, ni upoštevalo in pravilno povzelo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Predmetna odločitev je v nasprotju s sodno prakso. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2598/2014 izhaja, da je pri obveznosti preživljanja aleatornost pravilo, saj se ne more vedeti, koliko čas bo preživljanec živel. Le v primeru, če bi lahko pogodbeni stranki v naprej ocenili, da bo imela katera od njiju večje koristi kot obveznosti, pogodba preneha biti aleatorna. Nihče od pogodbenikov ne more uveljavljati kršitve načela enake vrednosti. Toženec se ne strinja s presojo sodišča, da bi lahko stranki sporne pogodbe že a priori lahko ocenili, katera od njiju bo imela večje koristi kot obveznosti. Ni se vedelo, ali se bo zdravstveno stanje pokojnega izboljšalo ali poslabšalo. Če bi se izboljšalo, bi toženec očeta lahko vzel domov in zanj skrbel. Bistveno je, da je pokojni, ko je bil zdrav, povedal, da želi, da premoženje dobi toženec v zameno za prevzete obveznosti. Pogodba ima dopustno kavzo, toženec in skrbnica nista hotela izigrati ostalih dedičev pokojnega, temveč spoštovati njegovo voljo. V zadevi II Cp 1341/2016 za toženca ni obstajalo nobenega tveganja, koliko obveznosti je moral in bo moral izpolniti, da bi premoženje dobil, saj je premoženje dobil brezpogojno in tako ni mogoče govoriti o odplačni pogodbi, torej je bila sklenjena darilna pogodba. Odločitvi v zadevah II Cp 2901/2007 in I Cp 3383/2016 pa dokazujeta, da v primeru sklenitve odplačne in aleatorne pogodbe o preužitku načelo enakovrednosti dajatev ni relevantna. Sodišče ni imelo pravne podlage, da ugotavlja enakovrednost dajatev. Toženec je prevzel obveznosti in se zavezal, kar bo potrebno. Sodišče prezre, da je toženec že v letu 2007 prevzel obveznost doplačevanja storitve oskrbe in tako pomagal očetu. Toženec je očeta obiskoval, mu nudil priboljške, ga vozil okoli, pa ves čas do sklenitve ni dobil nobenega premoženja. Toženec je izvajal dajatve in storitve štiri leta, s sklenitvijo pogodbe pa je bila volja pokojnega udejanjena.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, v nasprotju s sodiščem prve stopnje pa menijo, da pogodbe o preužitku ni mogoče skleniti preko skrbnika, ker gre za dednopravno naravo pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja tožeči stranki, da je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je mogoče pogodbo o preužitku skleniti preko skrbnika. Gre za dvostransko odplačno razmerje, v katerem je lahko preužitkar oziroma prevzemnik obveznosti tudi tretja oseba, ne zahteva se sorodstveno razmerje med pogodbenimi strankami, kot tudi ne soglasje preužitkarjevih potomcev, drugače kot to sicer velja za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja. Pogodbe o preužitku tako ne zaznamuje dednopravna vez, zato jo je v imenu in za račun pokojnega lahko sklenila njegova skrbnica.

6. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo določbe VII. poglavja posebnega dela Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi o preužitku. Gre za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri kateri prehod preživljančevega premoženja ni odložen do njegove smrti. Z njo se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil nekatere dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ). Poslovna podlaga pogodbe je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje.1 Drugačno pritožbeno navajanje je neutemeljeno.

7. Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana pogodba, saj se ob sklenitvi ne ve, kakšne in kolikšne bodo strankine medsebojne obveznosti. Smrt je le časovna razmejitev obveznosti. Aleatornost se ne nanaša na trenutek smrti, ki je v vsakem primeru nedoločljiv in to ne glede na bolezen preživljanca. Aleatornost oziroma njegova ocena se vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata obe pogodbeni stranki (in ne le ena stranka) s sklenitvijo in katerih višina bi morala biti neznana ob sklenitvi pogodbe. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da je pri (veljavni) pogodbi o preužitku napačen pristop, da bi se za nazaj napravil obračun in primerjava pogodbenih obveznosti.2 Obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. A sodišče prve stopnje takšnega pristopa v obravnavanem primeru ni opravilo, ni ocenjevalo vrednosti prevzetih obveznosti ob smrti. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh sopogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je toženec do pokojnikove smrti izpolnil obveznosti, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne.3

8. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank, s katero sta začrtali predmet spora, presojalo, ali pogodba, ki sta jo sklenila toženec in pokojni (ki je sicer ni podpisal, ampak je to v njegovem imenu in na njegov račun storila C. C., ki je bila postavljena slab mesec pred sklenitvijo pogodbe za skrbnico za poseben primer, in sicer za podpis pogodbe, pri čemer je bila njena naloga, da svojega varovanca zastopa in ščiti njegove pravice in koristi), sploh nosi pravno tveganje za obe pogodbeni stranki, torej ali je konkretna pogodba aleatorna. Ob tem je na podlagi same vsebine pogodbe z dne 11. 5. 2011, ki je bila sklenjena na pobudo skrbnice, in okoliščin oziroma razmer v času sklenitve pogodbe, upoštevaje stanje od oktobra 2006, ko je pokojnega kap in bil januarja 2007 nameščen v DSO, zaključilo, da je bila pogodba sklenjena med tožencem (ki je bil sicer pokojnikov skrbnik že od konca leta 2006) in pokojnim po skrbnici z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba, z namenom prikrajšanja ostalih dedičev po pokojnem B. B. 9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - toženčevega očeta oziroma dedka tožnice in pokojnega tožnika B. B. je oktobra 2006 zadela kap s težjimi posledicami; - toženec je zapustniku pred kapjo pomagal pri določenih opravilih, pri katerih pa je šlo za običajno družinsko pomoč, saj je zapustnik pred tem v celoti skrbel zase in ni rabil denarne ali druge pomoči oziroma nege; - hčerka toženca oziroma mati tožnikov je bila v letu 2006 že zelo bolna (in v letu 2007 tudi zato umrla) in zaradi objektivnih razlogov ni mogla pomagati očetu, se je pa po kapi očeta strinjala, da se mu postavi skrbnika za poseben primer, in sicer toženca, ne pa morebiti tudi s tem, da bi toženec postal lastnik zapustnikove domačije oziroma k sklenitvi pogodbe o preužitku, kar izhaja iz toženčeve izpovedi; - z odločbo CSD z dne 29. 12. 2006 je bil toženec postavljen za skrbnika B. B. za urejanje vseh pravnih in finančnih zadev ter zastopstva; - po kapi B. B. ni bil sposoben skrbeti zase, z njim komunikacija ni bila mogoča, tudi psihičnega stanja ni bilo mogoče presoditi, zato je bil v mesecu januarju 2007 nameščen v DSO, kjer mu je bila do smrti v letu 2017 zagotovljena vsa potrebna oskrba in zdravstvena pomoč; zapustnikovo slabo zdravstveno stanje se vse od leta 2006 ni izboljšalo; - zapustnik je ves čas prejemal dovolj denarnih sredstev za plačilo oskrbnine, ki je od leta 2007 do 2017 v povprečju znašala 752,54 EUR, zapustnik je namreč prejemal mesečno pokojnino okoli 520 EUR ter dodatek za pomoč in postrežbo približno 280 EUR, poleg tega pa se je v najem oddajala njegova stanovanjska hiša na naslovu ...; najemnica je plačevala najemnino tožencu v povprečju 200 EUR, plačevala pa je tudi tekoče režijske stroške; tožnik je tako razpolagal z mesečnimi prejemki okrog 1.000 EUR, ki so presegali stroške oskrbnine in stroške priboljškov pokojnega; za preživljanje zapustnika je bilo torej v celoti poskrbljeno z namestitvijo v DSO; - kljub celotni oskrbi zapustnika z namestitvijo v domu in ob dejstvu, da se zapustnikovo stanje oziroma potrebe od kapi v letu 2006 pa do 2011 niso spremenile, se je toženec v letu 2011 na pobudo C. C. odločil za sklenitev pogodbe o preužitku, ki jo je v imenu in na račun pokojnega podpisala za v ta namen postavljena skrbnica C. C., čigar naloga je bila, da zastopa in zaščiti pravice in koristi varovanca.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine pogodbe, v kateri so zapisane toženčeve obveznosti, ob tem da je zapustnik od začetka leta 2007 živel v DSO in upoštevaje njegove prihodke in premoženja ter njegovo slabo zdravstveno stanje, ki se vse od leta 2006 ni izboljšalo, pravilno presodilo, da sta toženec in zapustnikova skrbnica že ob sklenitvi pogodbe z dne 11. 5. 2011 vedela, da toženec svoje obveznosti ne bo dolžan izpolnjevati oziroma bodo te v očitnem nesorazmerju s pridobljeno koristjo. Določba o nudenju dosmrtne brezplačne pravice stanovanja na stanovanju na naslovu ..., kjer je zapustnik živel do namestitve v dom, in plačevanje režijskih stroškov, je bila brez pomena. Poleg tega je bilo z namestitvijo v DSO v celoti poskrbljeno za zapustnikovo redno prehrano in pijačo, kot za posebno nego, zdravnika in zdravila ter prevoze do zdravnika. Tudi s pokojnikovimi prihodki je bila nastanitev v domu plačana in potrebe po njegovih doplačilih ni bilo. Ugotovljeno je, da je le ena pogodbena obveznost ob sklenitvi pogodbe obstajala, za katero sta podpisnika pogodbe vedela, da jo bo toženec dolžan izpolniti, ki pa je v primerjavi s prenesenim premoženjem s pogodbo o preužitku (v vrednosti 150.000 EUR) neznatna.4 Takšne ugotovitve pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo zaključka, da je šlo za varstvo in koristi zapustnika, temveč izključno za interese toženca, ki je pridobil celotno (nepremično) premoženje zapustnika v zameno neznatne obveznosti, saj je bilo ob sklenitvi jasno, da obveznosti, ki se nanašajo na zapustnikovo preživljanje in skrb, ne bo treba izpolnjevati. Ker je bilo zapustnikovo preživljanje že zagotovljeno, se s sklenitvijo pogodbe ni predvidelo izboljšanje njegovega položaja.

11. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da se ni vedelo, ali se bo zapustnikovo zdravstveno stanje poboljšalo ali poslabšalo. Zaradi slabšega zdravstvenega stanja mu je bil že konec leta 2006 postavljen skrbnik, iz zaslišanja priče J. J. in obvestila zdravniškega potrdila z dne 22. 3. 2001 pa izhaja, da je ves ta čas zapustnik razumel le enostavna navodila in ni bil sposoben odločati o življenjsko pomembnih vprašanjih, kar pogodba o preužitku nedvomno je. Povedano kaže, da ni bilo pričakovano izboljšanje stanja. Stanje se v več letnem bivanju v DSO ni spremenilo. Prognoze za izboljšanje ni bilo. Zato je neprepričljivo toženčevo navajanje, da bi se lahko zapustnikovo stanje izboljšalo in bi ga lahko vzel domov in mu nudil s pogodbo dogovorjene storitve. Tudi sicer so te navedbe neupoštevne, ker gre za pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno je tako tudi navajanje, da se zaradi morebitnega izboljšanja ali poslabšanja ni vedelo, koliko časa se bo pogodba izvrševala. Kot je bilo ugotovljeno, je bilo ob sklenitvi pogodbe jasno, da obveznosti ne bo oziroma, da bodo neznatne.

12. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. V obravnavanem primeru se je ob sklenitvi pogodbe vedelo, da nudenih bodočih dajatev in storitev, z izjemo ene neznatne, ne bo. Obiskovanje zapustnika v domu, z nudenjem kakšnega priboljška ali z vožnjo okoli, pri čemer gre zgolj za običajno moralno dolžnost do staršev, pa ob tem, da se k temu toženec s pogodbo niti ni zavezal, ne predstavlja pretekle opravljene storitve, ki bi se na podlagi pogodbe le še formalizirala. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da je bil poglavitni razlog za sklenitev pogodbe v izpolnitvi zapustnikove želje, da dobi domačijo, kar naj bi bilo izraženo ob sami nastanitvi v DSO. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega gradiva pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu in njegovi teti C. C., da je bilo temu tako. Prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pritožnik s povzemanjem izpovedi priče ne omaje. Tudi dejstvo, da je toženec nudil zapustniku običajno pomoč, odkar je bil nastanjen v domu, kot tudi v času pred kapjo, ko je lahko sicer sam poskrbel zase, ob ugotovljenem dejstvu, da so bili odnosi med strankami in pokojnim ter med strankami samimi dobri in so se medsebojno obiskovali, družili in si pomagali, ne ovrže pravilnosti zaključka sprejetega na podlagi okoliščin, ki kažejo na nedopustnost nagiba ob sklenitvi pogodbe. Da je bila sklenitev pogodbe zapustnikova želja, dokazni postopek ni potrdil. Tudi sicer pa želja ali obljuba zapustnika o usodi domačije, v kolikor ni pravno formalizirana, ne zadostuje. Ustna obljuba ne daje pravnega varstva. Nesporno je, da zapustnik s strani toženca zatrjevanih želja ni nikoli realiziral oziroma jih povzel v pravni posel, bodisi z darilno pogodbo bodisi oporoko. Odsotnosti izjave volje, v kolikor bi obstajala, pa toženec in skrbnica za poseben primer ne moreta nadomestiti s sporno pogodbo.

13. Izpodbijana odločitev ni v nasprotju s sodno prakso, ki jo izpostavlja pritožba. Pravna stališča v odločbah VSL III Cp 2598/2014, II Cp 1341/2916, II Cp 2091/2007 in I Cp 3383/2016 v zvezi z tveganimi pogodbami so sicer pravilna, vendar gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko stanje, in zato sklicevanje na njih ne mora imeti posebne teže za odločitev v tej zadevi. V obravnavanem primeru aleatornosti ni bilo. Ugotovljeno je bilo, da je nedopusten nagib vplival na sklenitev pogodbe, saj se zapustnikov položaj s sklenitvijo pogodbe (z dogovorjenim prevzemom obveznosti) ni v ničemer izboljšal, toženec pa je v zameno za prevzem neznatne obveznosti (plačilo stroškov pogreba) pridobil vso zapustnikovo nepremično premoženje in s tem izločil iz dedovanja nujne dediče. 14. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za nasprotno stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pogodbeni interes strank pogodbe o preužitku je v zagotovitvi dosmrtne eksistence ene stranke v zameno za njeno premoženje, ki da pridobi druga stranka, pri čemer prehod preužitkarjevega premoženja na prevzemnika ni odložen do trenutka preužitkarjeve smrti - kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, temveč preide lastninska pravica na prevzemnika že za čas preužitkarjevega življenja. Glej B. Podgoršek v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 567-569 ter odločbo VSL II Cp 3057/2015 in druge. 2 Glej odločbo VS RS II Ips 284/2014 id. 3 Glej odločbi VS RS II Ips 1239/2008, II Ips 249/2017 in druge, ter Luigi Varanelli v: Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Pravna praksa, št. 16, 2010, str. 22. 4 Pri tem velja dodati, da stroške pogreba primarno krijejo vsi dediči, običajno pa jih krije en zapustnikov potomec, ki ima nato iz tega naslova terjatev do zapuščine.