Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 27/2009

ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.27.2009 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodnina nesreča pri delu krivdna odgovornost
Višje delovno in socialno sodišče
3. september 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je bila dolžna kot delodajalec zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu (med katere sodi ustrezna razsvetljenost delovnega mesta). Ker tega ni storila, je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko se je pri raztovarjanju litoželeznih cevi zaradi slabe razsvetljenosti spotaknil preko viličarja ter padel na obe roki in obe koleni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 19.134,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.728,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je višji zahtevek tožnika (ki se je nanašal na plačilo odškodnine v znesku 10.925,24 EUR) zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbi tožnik in tožena stranka (skupaj s stranskim intervenientom).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in zavrnilni del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo prenizko denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da tožnik še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine lažje intenzitete v kolenu pri hoji navkreber in navzdol, pri hoji po stopnicah, podestih, lestvah ter bolečine v zapestju pri dvigovanju bremen in ponavljajočih se gibih levega zapestja. Upoštevaje njegov poklic, tožnik je monter, bo tako te bolečine trpel praktično vsakodnevno. Tožnik je bil v času poškodbe star 47 let, tako da bo ob doživetju povprečne starosti moške populacije v Republiki Sloveniji bodoče bolečine trpel preko 30 let. Glede na to je upravičen do vtoževane odškodnine iz tega naslova še do zneska 2.525,00 EUR. Zaradi posledic poškodbe je tožnik bistveno omejen pri splošnih življenjskih in delovnih aktivnostih, zato bi mu pripadala iz tega naslova še odškodnina v znesku 6.600,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč v večji meri upoštevati dejstvo, da tožnik opravlja poklic monterja, ki je povezan ravno z vsakodnevnimi gibi in opravili, ki pa jih tožnik več ne zmore oziroma je zanje zmanjšano sposoben.

Tožena stranka in stranski intervenient se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških ter predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi in ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke in stranskega intervenienta. Podredno predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da tožniku ni mogoče očitati opustitve skrbi za lastno varnost, saj tožnik ni dokazal, da bi strojnik viličarja uporabljal daljše vilice od običajnih. Tožnik je torej nedvomno vedel, da ima stroj vilice in je približno poznal dolžino teh vilic. Ni mogoče slediti tožnikovemu zagovoru, da v tistem trenutku ni mogel pomisliti, da so bile tam še vilice in da bi se moral umakniti. Na to bi moral povprečen skrben človek prav gotovo pomisliti. Tožnik se namreč ni gibal v temi, saj se konec meseca marca zmrači šele ob 19.00 uri, mrak pa so razsvetljevali sicer oddaljeni reflektorji na gradbišču in luči stroja. Vidljivost je bila za varnost v konkretnem primeru zadostna. Do škode je prišlo izključno zaradi dejanja tožnika samega. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 184. člena ZDR delavcu za škodo odgovoren le njegov delodajalec. Za škodo je vselej odgovoren povzročitelj škode oziroma imetnik nevarne stvari v primeru, ko je škoda nastala v zvezi z delovanjem te nevarne stvari. Glede na to je za odločitev v konkretnem primeru pomembno, kdo je bil dolžan poskrbeti za osvetlitev gradbišča in ali je to sploh v vzročni zvezi s škodo. Viličar, ki je po sodni praksi nevarna stvar, ni bil last tožene stranke, za škodo ki jo povzroči premikajoče se motorno vozilo, pa je odgovoren edino imetnik tega vozila (154. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tudi pri presoji višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da mora biti odškodnina določena tudi objektivno glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Prisojena odškodnina je močno pretirana.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo odškodnine za nesrečo pri delu, ki jo je dne 25. 3. 2004 ob 19.00 utrpel na gradbišču avtoceste K-Č.k. pred predorom .... Ko je pomagal pri raztovarjanju litoželeznih cevi (cevi so raztovarjali z viličarjem) se je zaradi slabe osvetljenosti gradbišča spotaknil preko vilic viličarja in padel na obe roki in obe koleni. Pri tem je utrpel poko koničastega nastavka leve koželjnice v zapestju, poko čolničaste kosti v levem zapestju, udarnino desnega zapestja, udarnine obeh kolen in raztrganje notranjega meniskusa levega kolena, kar vse je na podlagi izvedenih dokazov, še posebej pa na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo, mag. A.A. dr. med., ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaključilo je, da dejstvo, da je bil viličar, preko vilic katerega je padel tožnik, last druge gospodarske družbe, ne vpliva na odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu, ki jo ima ta do tožnika kot do svojega delavca. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo, da viličar ni bil last tožene stranke, nima nikakršnega vpliva na odškodninsko odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu, do katere je prišlo, ko je tožnik v okviru svojih del in nalog in pri izpolnjevanju le-teh (tožena stranka mu je odredila, da pomaga viličaristu pri raztovarjanju litoželeznih cevi) utrpel poškodbe okončin v obsegu, kot je to ugotovil sodni izvedenec. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke in stranskega intervenienta, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo, ker ni bila lastnik viličarja. 154. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), na katerega se smiselno sklicujeta tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi, namreč ne govori o lastniku motornega vozila, temveč o imetniku le tega. S tem, ko je tožena stranka raztovarjala litoželezne cevi z viličarjem, ki sicer ni bil v njeni lasti, jo je potrebno opredeliti kot imetnika tega vozila. Ob tem ne gre prezreti tega, da se viličar v spornem trenutku niti ni premikal, tako da uporaba 154. člena OZ niti ne pride v poštev pri presoji tožene stranke za nesrečo pri delu. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke in stranskega intervenitenta, da tožena stranka za nastalo škodo ni odgovorna zato, ker kot podizvajalec ni bila dolžna poskrbeti za ustrezno razsvetljavo na gradbišču. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar mu nalaga že 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Med te pogoje vsekakor spada tudi ustrezna razsvetljenost delovnega mesta, na katerem delavec dela (v konkretnem primeru je bilo to gradbišče). To izhaja tudi iz 11. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005) v zvezi s prilogo IV/C točka 5.8. te uredbe. Zmotno je stališče tožene stranke, da za razsvetljavo delovnega mesta, kjer je delal tožnik, ni bila dolžna poskrbeti zato, ker je bila na gradbišču le podizvajalec del. Tožena stranka je bila kot tožnikov delodajalec dolžna poskrbeti za ustrezne delovne pogoje in v okviru te svoje obveznosti zagotoviti primerno osvetljenost gradbišča, kjer je delal tožnik. V kolikor tega ni mogla zagotoviti sama, bi morala to zahtevati od izvajalca del, s katerimi je imela sklenjeno podizvajalsko pogodbo, šele nato pa svojim delavcem, vključno s tožnikom, odrediti delo na takšnem gradbišču. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna tožena stranka, ker je opustila svojo obveznost, da pri delu svojih delavcev v pogojih slabše vidljivosti poskrbi za ustrezno in zadostno umetno razsvetljavo. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da je strojnik viličarja uporabljal daljše vilice od običajnih (zaradi česar bi se tožnik izognil očitku, da svojega dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje po členu 9/2 Zakona o varnosti in zdravja pri delu; ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tej trditvi tožnika sploh ni oporekala. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je tožnik sam izpovedal, da je imel stroj običajne vilice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik, ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 4. 6. 2008, sicer zares izpovedal, da je imel stroj običajne vilice, pojasnil pa je tudi, da ima stroj tudi daljše vilice in da so s temi opravljali raztovarjanje litoželeznih cevi. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je prišlo do poškodbe tožnika tudi zaradi vilic viličarja, ki so bile daljše od običajnih. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na izpovedbo priče R.V., ki je v spornem trenutku upravljal z viličarjem. Pojasnil je, da je bila vidljivost v času nezgode slaba, luči stroja pa so padale tako, da se vilice niso videle. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, da naj bi bil za nesrečo pri delu izključno odgovoren (ali vsaj soodgovoren) tožnik. Z ozirom na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta. Tožniku je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke – opustitev zagotavljanja varnih delovnih pogojev, med tem ravnanjem in nastalo škodo je podana vzročna zveza, za nastanek škode je odgovorna tožena stranka.

Glede na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank ter stranskega intervenienta in glede preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti – člen 350/2 ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v zvezi z višino prisojene odškodnine za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jih je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal tožnik. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo tako individualno prizadetost tožnika zaradi posledic nesreče pri delu, kot tudi prisojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih, torej načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Prisojena odškodnina po stališču pritožbenega sodišča ne odstopa od odškodnin, ki jih je sodišče prisodilo oškodovancem v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 9.475,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik trpel hude bolečine pet dni, srednje dva meseca in pol, blage pa en mesec, zaradi operacije meniskusa na levi nogi je bil hospitaliziran, neposredno po poškodbi je bil v bolniškem staležu tri mesece in pet dni, nato pa še devetindvajset dni, torej skupaj štiri mesece in tri dni. Zdravljenje tožnika je trajalo vse do 10. 2. 2007, ko je tožnik zaključil stalež po artroskopiji in delni odstranitvi notranjega meniskusa levega kolena. V okviru zdravljenja je bil tožnik štirinajstkrat pregledan pri zdravniku specialistu, dvaindvajsetkrat pri svojem zdravniku, kar vse je povezano z neprijetnostmi v zvezi s prihodom na pregled in čakanjem, štirinajstkrat je bil izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskem slikanju, kar je škodljivo zdravju. Dvakrat je bil na punkciji kolena, enkrat mu je bila aplicirana blokada, kar je vse močno boleče in neprijetno. Enkrat je bil preiskan z magnetno resonanco, kar je zmerno neprijetno. Tri tedne je nosil mavčno longeto na levi podlahti, kar je neprijetno, otežkoča opravljanje osebne higiene, oblačenje, obuvanje oziroma opravljanje tudi najlažjih vsakodnevnih domačih opravil. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer prvostopenjsko sodišče tožniku iz naslova odškodnine za pretrpljeno škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku, ki se uvršča v zgornji del prisojenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v podobnih primerih, vendar pa je ta odškodnina po stališču pritožbenega sodišča kljub temu še vedno primerna upoštevaje individualno prizadetost tožnika in načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost prisojene odškodnine za primarni strah (v višini 1.200,00 EUR), ki je bil hud v trenutku nesreče ter sekundarni strah pred izidom zdravljenja, ki je trajal dva meseca. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo primerno odškodnino tudi za škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v posledici nesreče pri delu v višini 8.400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pri tej odškodnini upoštevalo zaključke sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da bo tožnik tudi v bodoče imel občasne blage telesne bolečine pri hoji navkreber in navzdol, pri hoji po neravnem terenu, ob poskokih, pri počepanju in poklekanju na levo nogo, pri hoji po stopnicah, podestih, lestvah in podobno. Bolečine bo imel tudi pri dolgotrajnih ponavljajočih se gibih v levem zapestju ter pri dvigovanju bremen z levo roko, težjih nad 15 kilogramov in obojeročno nad 30 kilogramov. Te bolečine bodo prisotne občasno in le pri določenih aktivnostih. Tožnik je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe levega zapestja in močan grob prijem z levico (zmanjšana sposobnost za uporabo težkega ročnega orodja, za delo z različnimi prijemalkami, kleščami, za vijačenje, zmanjšano sposoben za prostočasna dela, ki zahtevajo uporabo ročnega orodja, za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 15 kilogramov z levico in 30 kilogramov obojeročno, za dela, ki zahtevajo tek, poskoke, odskoke vstran, dela, ki zahtevajo počepanje, poklekanje na levo koleno,...), pri čemer je izvedenec ocenil, da znaša pri tožniku zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti 14 %. Po oceni pritožbenega sodišča je torej prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika v višini 8.400,00 EUR primerna, tudi upoštevaje tožnikovo starost (tožnik je bil rojen leta 1957) in njegov poklic (monter vodovodnih instalacij).

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, prav tako pa s pritožbo nista uspela niti tožena stranka in stranski intervenient, vsak od pritožnikov sam krije svoje stroške pritožbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia