Jedro

S pristankom ultra lahkega letala na športnem igrišču v Planici, ki ni letališče, je tožnik kršil načelo varnega letenja ter hudo ogrozil varnost zračnega prometa, zato je bilo ukrepanje letalskega inšpektorja, ki mu je odvzel letalsko dovoljenje za čas do uspešno opravljenega preizkusa strokovne usposobljenosti, pravilno in zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1423/98-20 z dne 5.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo inšpektorja za letalski promet Prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 11.6.1998. S to odločbo je inšpektor v ponovnem postopku odločil, da se tožniku odvzame letalsko dovoljenje za čas do uspešno opravljenega preizkusa strokovne usposobljenosti (1. točka); da se odvzeto dovoljenje za čas odvzema deponira na Upravi RS za zračno plovbo (2. točka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvam in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Ta je na podlagi inšpekcijskega zapisnika in drugih podatkov v upravnih spisih povzela, da je tožnik namerno pristal na zasneženem igrišču v P. ter s tem kršil načelo varnega letenja ter hudo ogrozil varnost zračnega prometa. S tem pa je kršil določbo 5. člena Zakona o zračni plovbi (ZZraP, Uradni list SFRJ, št. 45/78, 24/88, 80/89, 29/90 in Uradni list RS, št. 58/93), ki določa, da mora letališče in vzletišče izpolnjevati pogoje za varno zračno plovbo, predpisane s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Kršil je tudi določbo 5. člena Pravilnika o ultra lahkih letalnih napravah (Uradni list RS, št. 2/96, v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da ultra lahka letalna naprava (v nadaljevanju ULN) vzleta in pristaja na letališčih in vzletiščih, ki so primerna za posamezno vrsto ULN, v skladu z navodili za uporabo letališča oziroma vzletišča. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo tudi na 248. ter 250. člen ZZraP, po katerih ima inšpektor pooblastilo, da lahko v primeru kršitve zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v sporni zadevi je to 5. člen ZZraP in 5. člen Pravilnika, med drugim tudi začasno odvzame dovoljenje. Prav tako je pooblaščen, da zahteva izredno preverjanje strokovne in zdravstvene usposobljenosti, skladno s 3. odstavkom 250. člena ZZraP. Prvostopno sodišče tudi ni dvomilo o ugotovitvi inšpektorja, da tožnik v Planici ni zasilno pristal. Pri tem se je izrecno sklicevalo na utemeljitev tožene stranke v njeni odločbi. Ko je inšpektor ugotovil, da je tožnik kršil določbe ZZraP in Pravilnika, je imel podlago za svoje ukrepanje v 4. odstavku 147. člena ZZraP, ki med drugim določa, da v primeru, če letalski inšpektor pri inšpekcijskem nadzorstvu s preveritvijo ugotovi, da oseba, ki spada v letalsko osebje, ni zmožna opravljati del, za katere je bilo izdano dovoljenje (3. točka 1. odstavka 147. člena ZZraP), mora takoj začasno odvzeti dovoljenje in ga v treh dneh poslati organu, ki je dovoljenje izdal. Hkrati pa mora tudi podati predlog za začetek postopka za ugotavljanje oziroma preveritev zdravstvene oziroma strokovne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tožbeno navedbo, da bi mu smel inšpektor izreči denarno kazen, ne pa odvzeti dovoljenja. Sicer pa sta postopek, ki ga vodi letalski inšpektor, in postopek za prekršek, ki ga vodi Komisija za prekrške v zračni plovbi (1. odstavek 299. člena ZZraP), različna in med seboj ločena. Če letalski inšpektor pri svojem delu ugotovi, da je bil storjen prekršek, ga mora brez odlašanja naznaniti, da se začne postopek za prekršek (1. odstavek 257. člena ZZraP). To je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Tožnikov ugovor, da so prekrški iz 291. člena ZZraP predvideni le za osebje večjih letal in ne za ultra lahka letala, je sodišče prve stopnje ocenilo kot neupošteven, ker se nanaša na postopek o prekršku.

Tožnik v pritožbi ugovarja, da sodišče prve stopnje verjame le dokazom in strokovnim razlagam inšpektorja. Navaja, da ultra lahka letala v zimskem času vedno letijo s smučmi, če letijo nad območji, pokritimi s snegom. To pa zato, ker se zasilni pristanek brez smuči na snegu v najboljšem primeru konča z razbitjem letala. Inšpektor pa je navedel, da je tožnik letel s smučmi, kljub temu, da na D. pri L. ni bilo snega. Edini inšpektorjev materialni dokaz o tem dejanju je članek s sliko v Slovenskih Novicah z dne 24.1.1998 z naslovom "Varen pristanek pod P.". Hudo ogrožanje varnosti letalskega prometa je izmišljeno. Pristanek v P. je varnost tožnikovega poleta iz D. do P. in nazaj samo povečal, saj je moral nastaviti hlajenje motorja zaradi toplotne inverzije. Polet je bil najavljen kontroli letenja na B. Letel je na predpisani višini 300 m nad terenom, v zračnem prostoru, v katerem je letenje prosto. Če bi bil ta let hudo ogrožanje zračnega prostora oziroma prometa kot trdi inšpektor, bi moral takoj ukrepati. Dovoljenje pa mu je odvzel šele 24.2.1998, torej po 26 dneh. Postopek pa bi moral biti izpeljan v 3 dneh. Zato trdi, da 147. člen ZZraP ni bil pravilno uporabljen. V času trajanja upravnega spora je tekel tudi postopek ugotavljanja prekrška pri Komisiji za prekrške v zračni plovbi. Dva meseca pred vložitvijo pritožbe je od imenovane komisije prejel sklep o prenehanju pregona zaradi zastaranja prekrška. Zato meni, da je zastaral tudi obravnavani postopek. Dodaja še, da je pred enim letom ponovno opravil izpit, tako da lahko leti. V nasprotnem primeru bi bil še zdaj brez dovoljenja oziroma bi mu ga verjetno vrnili po zastaranju (po več kot dveh letih). Zato trdi, da je kazen za sum o hudem ogrožanju zračnega prometa prehuda, da pa jo je že prestal. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče je tožnik s tem, ko je pristal na zasneženem igrišču v P. dne 24.1.1998, kršil 5. člen ZZraP in 5. člen Pravilnika. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s takšnim pristankom zbudil dvom o svojem poznavanju predpisov s področja letenja, torej dvom o svoji strokovni usposobljenosti (3. točka 1. odstavka 147. člena ZZraP). Glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je imel letalski inšpektor podlago za izdajo svoje odločbe v 248. členu ZZraP, torej da mu je izrekel začasni odvzem dovoljenja in zahteval izredno preverjanje strokovne in zdravstvene sposobnosti, skladno s 3. odstavkom 250. člena ZZraP, kot sta to pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato ni šlo za nepravilno uporabo 147. člena ZZraP, kot to zatrjuje tožnik. Na odločitev v obravnavanem primeru tudi ne vplivajo pritožbeni ugovori, da je inšpektorjev ukrep zastaral. Tožnik niti sam ne navaja, po kateri zakonski določbi naj bi bilo to zastaranje določeno. Če pa meni, da je izrek inšpekcijskega ukrepa in ves postopek, ki mu sledi, zastaral zaradi zastaranja pregona za prekršek, pa se moti. Že prvostopno sodišče mu je namreč pojasnilo, da sta postopek za prekršek in inšpekcijski postopek dva različna in med seboj ločena postopka.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je bil pristanek pod Poncami zasilen pristanek, saj bi moral, kot sta to navedla že sodišče prve stopnje in tožena stranka, eventualni zasilni pristanek zaradi odpovedi motorja, ali drugih razlogov, sporočiti upravi letenja, česar pa po ugotovitvah inšpektorja ni storil, niti sam ne navaja, da bi.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da izrečeni ukrepi niso bili v nesorazmerju s stopnjo in kršitvijo predpisov, zato je vse pritožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene.

Na odločitev v obravnavani zadevi pa ne vpliva tožnikovo sporočilo, da je ponovno opravil izpit za letenje in tudi ne stroški vzdrževanja letala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.