Jedro

Nasprotna tožba je samostojna tožba, ki jo vloži toženec (v obravnavanem primeru je bil to vlagatelj revizije) zoper tožnika pri sodišču, ki obravnava tožnikovo tožbo zoper toženca. Za nasprotno tožbo veljajo vsa pravila, ki jih določa zakon za tožbo. Po teh pravilih pa mora tožnik iz nasprotne tožbe, če si želi zagotoviti pravico do revizije kot izrednega pravnega sredstva, že v nasprotni tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika D. M., s katerim je zahteval, da mora tožena stranka skleniti z njim prodajno pogodbo za stanovanje št. 39 v L. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in odločilo, da se mora D. M. izseliti iz stanovanja v L. in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje. V ostalem (glede zavrnitve zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe) pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo nasprotni tožnik, ki z revizijo izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Po stališču revizije naj bi bil podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev pritožbenega sodišča, da ni podana aktivna legitimacija nasprotnega tožnika, ni pravilna. Aktivna legitimacija nasprotnega tožnika je namreč podana na podlagi določbe 1. odstavka 65. člena Zakona o zavodih, ki daje tožeči stranki iz nasprotne tožbe pravico pred sodiščem zahtevati izselitev tožene stranke iz stanovanja, s katerim tožeča stranka iz nasprotne tožbe upravlja. Reviziji naj se zato ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Podrejeno naj se v izpodbijanem delu sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Nasprotna tožba je samostojna tožba, ki jo vloži toženec (v obravnavanem primeru je bil to vlagatelj revizije) zoper tožnika pri sodišču, ki obravnava tožnikovo tožbo zoper toženca. Za nasprotno tožbo veljajo vsa pravila, ki jih določa zakona za tožbo. Po teh pravilih pa mora tožnik iz nasprotne tožbe, če si želi zagotoviti pravico do revizije kot izrednega pravnega sredstva, že v nasprotni tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Nasprotna tožba je bila vložena 21.1.1993, v njej pa vrednost spornega predmeta ni bila navedena. V zvezi z vloženo nasprotno tožbo vrednost spornega predmeta tudi v nadaljevanju postopka ni bila nikoli določena. Z nasprotno tožbo je zahtevala izpraznitev stanovanja. Tožba je bila vložena po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ). Po nasprotni tožbi je bil tedaj med pravdnima strankama v teku premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki je navedena v tožbi (ali določena na način iz 3. odstavka 40. člena ZPP). Ker tožeča stranka iz nasprotne tožbe vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla, si pravice do revizije ni zagotovila. Zato vložena revizija ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).