Jedro

Da je upravni organ kasneje odpravil odločbo, ki je bila izpodbijana s tožbo v upravnem sporu in o kateri je bila izdana sodba, ni dejstvo, zaradi katerega bi se lahko postopek upravnega spora obnovil na temelju 1. alineje prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Nova dejanska okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka po navedeni zakonski določbi, je namreč lahko le tista okoliščina, ki je že obstajala v času, ko je bil izdan v upravnem sporu izpodbijani upravni akt (vendar stranka zanjo ni vedela in je zaradi tega ni uveljavila v prejšnjem postopku). Tudi sicer pa se iz navedenega razloga obnova sme dovoliti le, če je sodišče v upravnem sporu samo ugotavljalo dejansko stanje.

Izrek

I. Predlog za obnovo postopka se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

Obrazložitev

V uvodoma navedenem upravnem sporu je to sodišče s pravnomočno sodbo št. I U 180/2012-10 z dne 18. 4. 2012 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje št. 560-2955/2011/9 (05210) z dne 4. 1. 2012, s katero je bila dovoljena izročitev tožnika pristojnim organom Republike Črne Gore zaradi izvršitve kazni zapora.

Tožnik je 13. 8. 2013 vložil predlog za obnovo postopka v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, zaradi novih dejstev in dokazov, ker izdana sodba temelji na odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena s priloženo odločbo Ministra za pravosodje št. 560-28/2012 z dne 18. 7. 2013. Glede na navedeno predlaga, da sodišče dovoli obnovo postopka in v obnovljenem postopku sodbo z dne 18. 4. 2012 razveljavi, toženki pa naloži, da mu povrne vse stroške postopka, tudi stroške predloga za obnovo postopka.

K I. točki izreka: Sodišče je predlog za obnovo postopka zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če je podan kateri izmed razlogov, ki so taksativno našteti v tej zakonski določbi (v alinejah 1 do 9). Med drugim se tako postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku (1. alineja prvega odstavka omenjenega člena ZUS-1). Vendar pa se iz tega razloga sme obnova dovoliti le, če je sodišče v upravnem sporu samo ugotavljalo dejansko stanje (drugi odstavek 96. člena ZUS-1).

O predlogu za obnovo postopka odloči sodišče, ki je izdalo odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog (drugi odstavek 98. člena ZUS-1). V predlogu za obnovo postopka mora stranka zlasti navesti sodno odločbo, s katero je bil končan postopek, glede katerega se zahteva obnova, razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki te razloge verjetno izkazujejo, ter okoliščine, iz katerih izhaja, da je bil predlog vložen v zakonskem roku, in dokaze za to (99. člen ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba, da je bil vložen prepozno ali da stranka ni izkazala, da je zakonski razlog za obnovo vsaj verjeten, predlog za obnovo s sklepom zavrže (prvi odstavek 100. člena ZUS-1).

Tožnik predlog za obnovo postopka utemeljuje z obnovitvenim razlogom iz 1. alineje prvega odstavka 96. člena ZUS-1 ter se pri tem sklicuje na dejstvo, da je odločbo z dne 4. 1. 2012, na katero se nanaša izdana sodba, upravni organ odpravil. V dokaz prilaga odločbo ministra za pravosodje z dne 18. 7. 2013, s katero je bilo odločeno, (I.) da se brez izdaje posebnega sklepa dovoli obnova upravnega dela izročitvenega postopka, izvedenega na podlagi prošnje Ministrstva za pravosodje Črne Gore, ter (II.) da se odločba z dne 4. 1. 2012, s katero je bila dovoljena izročitev tožnika, odpravi, in sicer, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, ker je Ministrstvo za pravosodje Črne Gore z dopisom z dne 17. 7. 2013 prošnjo za izročitev tožnika zaradi absolutnega zastaranja izvršitve kazni umaknilo.

Navedeno dejstvo (kasnejše odprave s tožbo izpodbijane odločbe, o kateri je bila izdana sodba) in v njegov dokaz priložena odločba pa nista takšno dejstvo oziroma dokaz, zaradi katerega bi se lahko postopek upravnega spora obnovil na temelju 1. alineje prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Nova dejanska okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka po navedeni zakonski določbi, je namreč lahko le tista okoliščina, ki je že obstajala v času, ko je bil izdan v upravnem sporu izpodbijani upravni akt (vendar stranka zanjo ni vedela in je zaradi tega ni uveljavila v prejšnjem postopku). Dejanska okoliščina, ki je nastala šele po izdaji izpodbijanega upravnega akta, ne more biti razlog za obnovo postopka upravnega spora, ker ni sestavni del relevantnega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta in ki je bilo s tem tudi predmet presoje v upravnem sporu. Tudi za nov dokaz velja isti pogoj kot za novo dejstvo: obstajati je moral že v trenutku, ko je upravni organ izdal izpodbijani upravni akt. Upoštevaje navedeno stališče, ki je ustaljeno v pravni teoriji in v sodni praksi, v obravnavanem primeru očitno ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz kot obnovitveni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Odločba, na katero se v predlogu za obnovo postopka sklicuje tožnik, je bila namreč (upoštevaje 17. 7. 2013 podani umik prošnje za izročitev tožnika) izdana 18. 7. 2013, torej po izdaji s tožbo izpodbijane odločbe z dne 4. 1. 2012, kar pomeni, da ta okoliščina oziroma okoliščine niso del dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in s tem tudi predmet presoje ob izdaji sodbe v tem upravnem sporu. Ker glede na vse povedano obnovitveni razlog po 1. alineji prvega odstavka 96. člena ZUS-1, s katerim tožnik utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka, ni niti verjetno izkazan, je bilo treba predlog zavreči (prvi odstavek 100. člena ZUS-1).

To, da upravni organ kasneje odpravi akt, ki je bil izpodbijan v upravnem sporu in ki ga je sodišče spoznalo za pravilnega in zakonitega ter je zato tožbo zavrnilo, torej ne pomeni podlage za obnovo postopka upravnega spora (pač pa je to kvečjemu podlaga za nov upravni spor oziroma za tožbo zoper novo izdani upravni akt, kot je bil tožnik tudi seznanjen v pravnem pouku odločbe z dne 18. 7. 2013).

Pripomniti je treba še, da sodišče, kot je razvidno iz sodbe št. I U 180/2012-10 z dne 18. 4. 2012 in zadevnega sodnega spisa, ob izdaji navedene sodbe ni samo ugotavljalo dejanskega stanja (ampak se je oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe z dne 4. 1. 2012). Tudi zato obnova postopka iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 96. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu, glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ne bi bila dovoljena, in bi bilo torej tudi zato tožnikov predlog za obnovo postopka treba zavreči. K II. točki izreka: Odločitev o stroških postopka iz II. točke izreka sklepa temelji na določbah prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 154. členom ZPP, ki se primerno uporabijo v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, glede na to, da ZUS-1 posebnih določb o stroških postopka s pravnimi sredstvi ne vsebuje. Na navedeni podlagi je sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka, saj s tem pravnim sredstvom ni uspel. Tožnik pa je bil predhodno že s sklepom št. I U 180/2012 z dne 2. 2. 2012 oproščen plačila sodnih taks v navedenem upravnem sporu, kar vključuje le sodne takse, ki nastanejo do konca obravnave zadeve oziroma do sprejema odločitve Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje v upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, torej v konkretnem primeru dne 18. 4. 2012, ko je bilo odločeno o tožbi tožnika, vloženi dne 31. 1. 2012.