Jedro

Z vidika davčnih predpisov predstavlja dobiček razliko med prodajno ceno kapitala, zmanjšano za plačane davke in morebitne investicije, in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Pri tem ni pomembno, na kakšni pravni podlagi je bila pridobljena prodana nepremičnina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.6.1992, s katero je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala od davčne osnove 434.097,00 SIT po 20 % stopnji, vsakemu tožniku v znesku 43.409,00 SIT. Pritožbene ugovore, da dobička iz kapitala ni, ker je nepremičnina bila prodana brez bremena preživljanja izročevalke, je zavrnila z obrazložitvijo, da za takšno stališče ni podlage v 58. členu zakona o dohodnini (p.b. Uradni list RS, št. 14/92 - ZDOH), po kateri je osnova za davek razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve.

Tožnika v tožbi navajata, da sta prodane nepremičnine pridobila skupaj z drugimi nepremičninami na podlagi izročilne pogodbe. Ob izročitvi so bile nepremičnine ocenjene na 150.000 SIT in je njihova vrednost v celoti poračunana s prevzeto obveznostjo preživljanja izročevalke. Tožnika sta del pridobljenih nepremičnin in sicer parc. št. 1/1, 1/2, 10, 11, 36/35, 164 in 42 brez bremen prodala kupcem za 575.000,00 SIT. Tožnika pri tej prodaji nista ustvarila dobička, zato menita, da so z odmero davka bile kršene določbe 57. in 58. člena ZDOH. Po oceni sodnega cenilca sta tožnika za preživljanje do meseca julija 1992 porabila 460.650,00 SIT in samo stroški pogreba po sedanjih cenah znašajo najmanj 100.000,00 SIT, s čemer je že praktično kupnina izčrpana. Zato menita, da je imenovano kupoprodajno pogodbo potrebno presojati po vsebini. Po vsebini ima ta pogodba preživljalski značaj, od katere se ne odmerja davek od dobička iz kapitala. Dobiček od kapitala bi se kvečjemu lahko ugotavljal ob morebitni smrti izročevalke. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih razlogov. Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba, ki doseže dobiček s prodajo nepremičnine, če je bila prodaja izvršena pred potekom 10-tih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno (52. člen zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 oziroma 57. člen p.b. zakona, Uradni list RS, št. 14/92). Tožnika sta sedaj prodane nepremičnine res pridobila na podlagi izročilne pogodbe z dne 3.6.1989, s katero sta prevzela obveznost preživljanja izročevalke. Vendar v obravnavani zadevi ni pomembno, na kakšni pravni podlagi sta pridobila nepremičnino, ampak je pomembno, da je del tako pridobljenih nepremičnin bil prodan pred potekom 10-tih let od dneva, ko sta nepremično premoženje pridobila. Tožnika sama navajata, da sta del nepremičnin prodala brez bremen, kar se ujema tudi s predloženo kupoprodajno pogodbo z dne 27.3.1992. Med tožnikoma in kupci gre tako tudi po vsebini za pravice in obveznosti iz kupoprodajne pogodbe in ne za kakšno drugo pogodbo. Predmet obdavčitve pa je dobiček iz te prodaje. Z vidika davčnih predpisov predstavlja dobiček razliko med prodajno ceno kapitala, zmanjšano za plačane davke in vrednost eventuelnih investicij, in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve (52., 53. in 54. člen zakona oziroma p.b. 57. in 58. in 59.). Navedena razlika je ugotovljena in tožnika njen izračun ne izpodbijata, zato sta zavezanca za plačilo davka od dobička iz kapitala. Tožena stranka je tudi podrobno obrazložila, kako je bila ugotovljena valorizirana vrednost kapitala v času pridobitve sedaj prodanih nepremičnin na dan 3.6.1989, izračunana osnova za davek v skupnem znesku 434.097,00 SIT oziroma za vsakega 217.048,00 SIT, od katere je bil odmerjen davek po veljavni 20 % stopnji. Tako izračunano višino davka tožnika ne izpodbijata. Materialni predpis je bil tako pravilno uporabljen, zato ni podan uveljavljani tožbeni razlog iz 1. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena citiranega zakona, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.