Jedro

Poziv za predložitev listin o premoženjskem stanju, ki ima podlago v tretjem odstavku 20. člena ZBPP, ni poziv za dopolnitev nepopolne vloge, ampak za predložitev dokazov, ki niso sestavni del popolne vloge.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 535/2013 z dne 18. 7. 2014 se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnici, ki je odvetnica, priznalo stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (BPP) v višini 198,80 EUR (1. točka izreka), v presežnem delu pa je njen predlog za plačilo stroškov zavrnilo (2. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila upravičencu v tej zadevi z odločbo dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas od 20. 9. 2013 dalje. Tožnica kot izvajalka BPP je priglasila nagrado za postopek (193,70 EUR), nagrado za narok (178,80 EUR), pavšalne stroške po tarifni številki 6002 (20,00 EUR) in kilometrino v višini 5,92 EUR. Upravni organ tožnici slednje ni priznal, saj sta bila naroka opravljena v Kranju, kjer ima odvetnica sedež pisarne. Zavrnil je tudi plačilo nagrade za postopek, saj je odvetnica vložila tožbo pred 20. 9. 2013 (26. 8.). Ker je „nagrada nastala“ pred dnem, od katerega je bilo prosilcu dodeljena BPP, ti stroški niso stroški BPP.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka nepravilno štela, da ima tožnik odobreno BPP šele z 20. 9. 2013 (takrat je tožnik drugič dopolnil svojo vlogo na podlagi poziva toženke z dne 28. 8. 2013), saj bi bilo pravilno že z dnem 13. 8. 2013, ko je toženka prejela njegovo prošnjo za BPP. Tudi sicer meni, da ji ne glede na datum vložitve tožbe pripada nagrada za postopek, saj je po 20. 9. 2014 na sodišče posredovala pripravljalno vlogo z odgovori na navedbe delodajalca v delovnem sporu. Upoštevati je namreč treba, da spadajo pod definicijo postopka tudi druga opravila in ne le vložitev tožbe, prosilcu pa je bila BPP odobrena za celotno prvo stopnjo. Glede zahteve za povračilo stroškov kilometrine pojasnjuje, da ima njena odvetniška pisarna sedež na naslovu, ki je od kranjskega oddelka Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani oddaljen približno 4 km, zato je priglasila za dva naroka skupaj 16 km po 0,37 EUR. Poudarja, da so ji te stroške na sodiščih v Kranju do sedaj vedno priznavali, tako tudi na zunanjem oddelku delovnega in socialnega sodišča. Kot dokaz prilaga odločbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. 213/2011 z dne 29. 4. 2014. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in med drugim poudarja, da je bila z odločbo z dne 30. 10. 2013 upravičencu v tej zadevi dodeljena BPP od 20. 9. 2013 dalje, to je od dneva, ko je v roku vložil dopolnitev prošnje. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) torej stroškov, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred 20. 9. 2013, ni mogoče upoštevati. Meni, da je s tožbo, vloženo pred omenjenim datumom, nastala celotna nagrada za postopek. Vztraja tudi, da odvetnica ni upravičena do kilometrine glede na sedež pisarne v istem kraju, v katerem sta bila opravljena naroka. Enako ravna toženka v vseh primerih, ko se narok opravlja v kraju, kjer ima odvetnik sedež pisarne. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2014 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, o kilometrini pa dodaja, da v Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ni podlage za stališče, da odvetniku ne pripada kilometrina, če ima sedež pisarne v kraju sedeža sodišča. K I. točki izreka V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZBPP dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena, razen v primeru iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona. Po šestem odstavku 30. člena je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno: da je tožnik 6. 8. 2013 na Okrajno sodišče v Kranju naslovil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je pristojni organ Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani prejel 13. 8. 2013; da je organ prosilca s sklepom z dne 28. 8. 2013 pozval na predložitev listin v zvezi z ugotavljanjem njegovega premoženjskega stanja, ki bi jih moral pridobiti pri organih Bosne in Hercegovine, in listine o prihodkih in prihrankih njegove žene; da je tožnik zahtevane listine predložil do 20. 9. 2013. Zmotno je stališče toženke, da je prošnja šele s tem dnevom postala popolna in da je zato tožnica kot izvajalka BPP upravičena do izplačila nagrade le za dejanja, opravljena po tem datumu. V obravnavani zadevi namreč ne gre za položaj iz drugega odstavka 67. člena ZUP, po katerem se v primeru, če stranka pomanjkljivosti vloge odpravi v roku, šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene.

V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUP mora vloga vsebovati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, med drugim navedbo organa, zadevo, katere se tiče, zahtevek oz. predlog, podatke o vlagatelju ipd. Po drugem odstavku istega člena mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (v konkretnem primeru podatke iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP). Glede na tretji odstavek 66. člena ZUP se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis.

Navedeno pomeni, da če ne gre za taka dokazila, vloga ni nepopolna. Za predložitev teh dokazil je zato treba uporabiti 140. člen ZUP, ki v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Če stranka v roku ne predloži zahtevanih dokazov, pa organ v skladu s tretjim odstavkom istega člena vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena zakona, ampak mora nadaljevati postopek. To pomeni, da mora odločiti po vsebini.

Predpis je torej tisti, ki določa sestavine popolne vloge. Po prvem odstavku 32. člena ZBPP se prošnja za dodelitev BPP vloži pisno na predpisanem obrazcu. Iz navedene ali drugih določb ne izhaja, da morajo biti obrazcu priložene ustrezne listine ali izjave o dejstvih, pomembnih za odločanje v postopku dodelitve BPP. V obravnavanem primeru zato tožniku poslani poziv za predložitev listin o premoženjskem stanju, ki ima podlago v tretjem odstavku 20. člena ZBPP, ni bil poziv za dopolnitev nepopolne vloge, ampak za predložitev dokazov, ki niso sestavni del popolne vloge.

Povedano ima za posledico, da je bila tožba v individualnem delovnem sporu, ki je bila v obravnavanem primeru vložena 26. 8. 2013, vložena že po vložitvi popolne prošnje za BPP. Zato v tem pogledu ni ovire, da se tožnici kot izvajalki BPP, ki je upravičena zahtevati plačilo za opravljeno dejanje pravne pomoči, prizna nagrada za postopek na prvi stopnji. V zadevi namreč ni sporno, da je bila prosilcu z odločbo z dne 30. 10. 2013 dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja, in sicer v obsegu postopka na prvi stopnji (ter oprostitve stroškov postopka v tem sporu).

Na tožničino pravico ne more vplivati dejstvo, da je toženka v izreku omenjene odločbe o dodelitvi BPP navedla, da se ta prosilcu dodeli od 20. 9. 2013 dalje. Navedeni datum, ki ga je organ štel kot datum vložitve prošnje za BPP, namreč po svoji vsebini ne predstavlja časovnega vidika, s katerim bi se določal obseg odobrene oblike BPP in bi se zato o njem odločalo v izreku.

V odločbi, s katero organ ugodi prošnji, poleg podatkov o upravičencu navede le obliko in obseg odobrene pravne pomoči (torej vsebino v smislu 26. in 28. člena ZBPP) ter natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena BPP (npr. opis zadeve ali številko vpisnika, pod katero se vodi že začeti sodni postopek, tretji odstavek 37. člena ZBPP). Po prvem odstavku 28. člena se BPP odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena. Čas torej ne izraža, kdaj je bila vložena popolna prošnja, ampak čas, ki je lasten obliki odobrene BPP (npr. za pravno svetovanje se določi število ur – prim. tretja alineja drugega odstavka istega člena).

To pa pomeni, da obdobje „od 20. 9. 2013 dalje“, čeprav navedeno v izreku odločbe o BPP, po presoji sodišča ne more vplivati na tožničino pravico, da dobi povrnjene stroške za dejanja pravne pomoči, ki so bila opravljena znotraj časovnih okvirov iz omenjene določbe 11. člena ZBPP in oblike ter obsega odobrene BPP.

Kar zadeva kilometrino, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kaj je pravna podlaga za stališče toženke, da odvetnici ne pripada kilometrina, če ima v kraju sodišča tudi sedež pisarne. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka tožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

K II. točki izreka V preostalem delu, kolikor je predlagana odprava I. točke izreka izpodbijanega sklepa, pa je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V tem delu namreč tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je v tem delu s svojim zahtevkom (glede priglašene nagrade za narok in pavšalnih stroškov) uspela.

K III. točki izreka Ker je sodišče delno ugodilo tožbi, stroški sodnega postopka pa so ne glede na sklep o zavrženju enaki, kot če bi tožnica uspela v celoti, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je od tega zneska upravičena še do priglašenega 22 % DDV, to je 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).