Jedro

Pri tožnikovem primarnem in podrednem zahtevku, s katerima na isti dejstveni podlagi uveljavlja enako izpolnitev, razlikujeta pa se glede višine glavnice ter glede višine zamudnih obresti in njihovega teka, gre za navidezno kumulacijo zahtevkov. Ker tožnik v konkretnem primeru ni uveljavljal drugega zahtevka (poleg obstoječega), ki bi v primeru zavrnitve primarnega od sodišča terjalo odločanje tudi o podrednem zahtevku v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, ne gre za spremembo tožbe in sodišču prve stopnje ni bilo treba odločiti o njeni (ne)dopustitvi.

Tako iz vsebine vloge kot njenega poimenovanja izhaja, da gre za umik tožbe v še preostalem nepripoznanem delu, pri tem pa ni relevantno ločevanje med primarnim in podrednim zahtevkom, saj gre za enoten zahtevek, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP postopek v še preostalem delu utemeljeno ustavilo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 241,82 EUR.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je toženi stranki v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 51,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v še preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 1.302,78 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 348,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je z vlogo z dne 24. 12. 2024 nasprotovala spremembi tožbe (dodanemu podrednemu zahtevku), zato bi sodišče prve stopnje o spremembi tožbe moralo odločiti, tega pa ni storilo, ker je zmotno štelo, da gre za navidezno kumulacijo zahtevkov. Zanemarilo je dejstvo, da je podredni zahtevek od primarnega večji zaradi zahtevanih obresti pred vložitvijo tožbe, ter obrestnega zahtevka za čas od vsakokratne glavnice do vložitve tožbe zmotno ni opredelilo kot povečanje zahtevka oziroma za spremembo tožbe. Ker sodišče prve stopnje odločitve o spremembi tožbe ni obrazložilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni jasno, o katerem zahtevku je odločilo oziroma ali je odločilo o celotnem zahtevku. Iz I. točke izreka je razvidno, da je sodišče prve stopnje ustavilo postopek le za plačilo zneska 1.302,78 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa ni konkretiziralo datuma, od katerega naj bi tekle vtoževane obresti (ali gre za obresti pred vložitvijo tožbe ali le za obresti od vložitve tožbe dalje). Z delno sodbo na podlagi pripoznave ni odločilo o zahtevanih obrestih od vsakokratnega mesečnega zneska do vložitve tožbe, ki so bile predmet podrednega zahtevka (spremenjene tožbe). Sodišče prve stopnje je vlogo tožnika zmotno obravnavalo oziroma razumelo kot umik tožbe s primarnim zahtevkom, podrednega pa zmotno štelo kot zgolj navideznega oziroma v celoti zajetega s primarnim. Nobena od pripravljalnih vlog tožnika ni bila potrebna, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati teh stroškov. V prvi pripravljalni vlogi namreč ni navedel ničesar novega, s to vlogo tožba ni postala niti sklepčna niti popolna. Vse dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve, bi moral predložiti že s tožbo. V drugi pripravljalni vlogi je podal navedbe, s katerimi je utemeljil višino zahtevka, kar bi moral storiti že v tožbi. Razlog delne pripoznave ni bila konkretizacija zahtevka, pač pa ugotovitev, da so bile vse ure stalne pripravljenosti tožniku odrejene v okviru straže in varovanja državne meje. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je toženkina pripravljalna vloga z dne 27. 2. 2025 nepotrebna. Soglasje k umiku je lahko podala šele po danem umiku. Tožnik je delno umaknil tožbo z vlogo z dne 20. 2. 2025. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči o spremembi tožbe in zniža prisojene stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5.Iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da je tožnik primarno uveljavljal razliko v plači iz naslova stalne pripravljenosti za obdobje od marca 2017 do aprila 2022 v znesku 5.475,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (21. 11. 2022) dalje do plačila, v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2024 pa je postavil še podredni zahtevek, s katerim je razliko v plači iz naslova stalne pripravljenosti zahteval za ožje obdobje (od aprila 2019 do januarja 2022) in po posamezno konkretiziranih mesečnih zneskih (skupaj 4.173,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2024 navedeni spremembi tožbe izrecno nasprotovala, delno pa je (primarni) tožbeni zahtevek pripoznala, zato je sodišče prve stopnje 13. 2. 2025 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave in toženki naložilo plačilo 4.173,02 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre pri tožnikovem primarnem in podrednem zahtevku, s katerima na isti dejstveni podlagi uveljavlja enako izpolnitev, razlikujeta pa se glede višine glavnice ter glede višine zamudnih obresti in njihovega teka,

za navidezno kumulacijo zahtevkov.

Ker tožnik v konkretnem primeru ni uveljavljal drugega zahtevka (poleg obstoječega), ki bi v primeru zavrnitve primarnega od sodišča terjalo odločanje tudi o podrednem zahtevku v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, ne gre za spremembo tožbe in sodišču prve stopnje ni bilo treba odločiti o njeni (ne)dopustitvi. Tako je postopalo pravilno, ko o podrednem zahtevku ni posebej odločalo, temveč je odločilo o obeh zahtevkih tožnika kot o enotnem zahtevku v višini najvišje postavljenega zahtevka, in sicer najprej z delno sodbo na podlagi pripoznave, ki je že pravnomočna, nato pa z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka zaradi podanega umika preostalega dela tožbe, s katerim je toženka soglašala.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo, s katero je umaknil razliko od vtoževanega do pripoznanega zahtevka, zmotno obravnavalo kot umik tožbe in ne kot odpoved tožbenemu zahtevku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tako iz vsebine vloge kot njenega poimenovanja izhaja, da gre za umik tožbe v še preostalem nepripoznanem delu, pri tem pa ni relevantno ločevanje med primarnim in podrednim zahtevkom, saj gre za enoten zahtevek, zato je na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP postopek v še preostalem delu utemeljeno ustavilo. Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da ni jasno, o katerem zahtevku je bilo odločeno oziroma ali je bilo odločeno o celotnem zahtevku (tudi o zahtevanih obrestih od vsakokratnega mesečnega zneska do vložitve tožbe), saj iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se ustavitev postopka nanaša na plačilo zneska 1.302,78 EUR bruto (tj. razlika med zahtevanim in pripoznanim zahtevkom) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v zvezi s katerimi je v obrazložitvi sodišče prve stopnje še pojasnilo, da so to zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od posameznih konkretiziranih mesečnih zneskov že od zapadlosti dalje (torej pred vložitvijo tožbe).

8.Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo nagrado oziroma stroške za prvo pripravljalno vlogo, saj je obrazložena, v njej pa je odgovarjal na navedbe in ugovore toženke v odgovoru na tožbo. Utemeljeno pa toženka v pritožbi graja priznanje nagrade oziroma stroškov za drugo pripravljalno vlogo tožnika, s katero je postavil (navidezni) podredni zahtevek, ker ne gre za obrazloženo vlogo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo Odvetniško tarifo (OT), ko je odmerilo nagrado po 2. točki tar. št. 16 (v višini 225 točk), saj bi jo moralo pravilno odmeriti po 4. točki tar. št. 20 kot drugo vlogo v višini 50 točk. Toženka prav tako utemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati stroške za vlogo z dne 27. 2. 2025, s katero je podala soglasje k umiku tožbe. Soglasje predstavlja samostojno storitev, ki je bila glede na tožnikov umik tožbe dne 20. 2. 2025 potrebna, zato je toženka upravičena do 50 točk na podlagi 3. točke tar. št. 43 OT (za obrazložene dopise). Glede na navedeno tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje obsegajo 586,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša skupaj z 22 % DDV 429,32 EUR oziroma glede na 76 % uspeh 326,28 EUR, ter toženkini stroški 586,5 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in glede na 24 % uspeh skupno 84,46 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti 241,82 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15‑dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

9.Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) delno spremenilo tako, kot je obrazloženo zgoraj in razvidno iz izreka (3. točka 366. člena ZPP). V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP).

10.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela približno v deležu do ene tretjine (glede na pritožbeni predmet v zvezi s stroški postopka), je upravičena do povrnitve tretjine pritožbenih stroškov. Ti znašajo 250 točk za sestavo pritožbe (4. točka tar. št. 16) in 2 % oziroma 5 točk materialnih stroškov, kar znaša 153,00 EUR. Tožnik ji je glede na pritožbeni uspeh dolžan povrniti 51,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Tožnik želi doseči zgodnejši začetek teka zamudnih obresti, pa čeprav od nižjega skupnega zneska glavnice.

2Prim. s sodno prakso: VSL I Cpg 357/2021, I Cpg 770/2008, VSRS III Ips 80/2016, II Ips 788/2006, II Ips 248/2002, II Ips 92/2002, II Ips 321/2001.

Zveza: