Jedro

Četrti tožnik s tožbo v tem delu uveljavlja neobstoj (ničnost, nezakonitost) pogodbe o prenosu dejavnosti in delavcev, sklenjene med toženkama, torej pogodbe, sklenjene med tretjima osebama. Za uveljavljanje ničnosti je sodno varstvo (ob izkazanem pravnem interesu; 92. člen OZ) dopustno; ne gre za spor, ki ne bi sodil v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na sodno prakso v neprimerljivih zadevah.

Zahtevek, kot so ga postavili tožniki v tožbi, se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja, in sicer od 1. 8. 2021 pri prvi toženki. Takšen zahtevek je ustrezen (in izvršljiv; zahtevek se je sicer nanašal na vse delavce, ne le na tožnike, kar odpira kvečjemu vprašanje legitimacije), tožniki pa so v tožbi tudi podali navedbe, s katerimi ga utemeljujejo (nezakonit prenos med prvo in drugo toženko), za svoje navedbe so predlagali dokaze. Sodišče prve stopnje je zato brez podlage izdalo sklep na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP, s katerim jih je pozvalo na popravo tožbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo; zavrglo jo je četrtemu tožniku v delu, v katerem je zahteval ugotovitev, da je pogodba o prenosu dejavnosti in delavcev, sklenjena julija 2021 med toženkama, primarno neobstoječa in brez pravnega učinka; podredno nična oziroma nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); drugemu tožniku v delu, v katerem je zahteval, da druga toženka s 1. 8. 2021 vse delavce odjavi iz socialnih zavarovanj in da jih z istim dnem prijavi prva toženka (točka II izreka); prvemu, tretjemu in četrtemu tožniku v delu, v katerem so zahtevali obstoj delovnega razmerja pri prvi toženki, da jih druga toženka s 1. 8. 2021 odjavi iz socialnih zavarovanj in da jih z istim dnem prijavi prva toženka, da sta toženki nerazdelno odgovorni za plačilo vseh obveznosti iz delovnega razmerja, kot bi jim šle na podlagi zadnjih pogodb o zaposlitvi, in sicer za prvega tožnika pogodbe z dne 29. 4. 2021 oziroma podredno pogodbe z dne 1. 3. 2016, za tretjega tožnika pogodbe z dne 29. 8. 2019 z aneksom z dne 16. 5. 2020 in za četrtega tožnika zadnje pogodbe, da sta dolžni tako obračunane plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da stranke krijejo vsaka svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavljajo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je del tožbe četrtega tožnika zavrglo, čeprav je bil ta že odstopljen Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno pristojnemu sodišču. Iz obrazložitve sklepa ni jasno, ali je zavrglo tožbo vseh tožnikov v celoti ali delno. Sklep se ne more preizkusiti. Tožniki imajo pravni interes. Pogodba o prenosu dejavnosti in delavcev je vplivala na njihov pravni položaj. Podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so predmet presoje v drugem sporu; gre za predhodno vprašanje, ne za litispendenco. Sodišče prve stopnje je tožnike pozvalo na popravo tožbe le v delu, v katerem se nanaša na odjavo in prijavo v socialna zavarovanja; v drugem delu je tožbo nedopustno zavrglo. Zahtevek je določljiv. Tožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Zoper odločitev, da sami krijeta svoje pravdne stroške v točki IV izreka, se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožujeta toženki. Navajata, da so tožniki sodno varstvo primarno uveljavljali v zvezi s pogodbo o prenosu dejavnosti in delavcev. V tem delu je bila tožba prvega, drugega in tretjega tožnika pravilno odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju. Drugi tožnik v ostalem delu tožbe ni popravil kljub sklepu sodišča prve stopnje in jo je utemeljeno zavrglo. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, saj ne gre za spor o obstoju delovnega razmerja. Razlogi sklepa so sami s seboj v nasprotju. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno podlago za odločitev o pravdnih stroških predstavlja 154. člen ZPP, ki ureja načelo uspeha. Tožniki so z vložitvijo tožbe zlorabili procesne pravice, uveljavljajo iste zahtevke kot v drugih sporih. Četrti tožnik je sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in tako nima pravnega interesa za tožbo. Druga toženka nikoli ni bila delodajalec tožnikov. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sklepa ustrezno spremeni. Priglašata stroške pritožbe.

4. Tožniki in toženki podajajo odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagajo zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega sklepa. Toženki priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje tožbe četrtega tožnika v delu, v katerem se nanaša na pogodbo o prenosu dejavnosti in delavcev, ni s sklepom Pd 164/2021 z dne 21. 9. 2021 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 591/2021 z dne 9. 11. 2021 odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju, ampak je tako ravnalo le s tožbo prvega, drugega in tretjega tožnika. Četrti tožnik s tožbo v tem delu uveljavlja neobstoj (ničnost, nezakonitost) pogodbe o prenosu dejavnosti in delavcev, sklenjene med toženkama, torej pogodbe, sklenjene med tretjima osebama. Za uveljavljanje ničnosti je sodno varstvo (ob izkazanem pravnem interesu; 92. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) dopustno; ne gre za spor, ki ne bi sodil v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na sodno prakso v neprimerljivih zadevah. V zadevi VDSS Pdp 666/2016 (sklep z dne 17. 11. 2016) se je tožba nanašala na obvestilo delavcu ob prehodu k drugemu delodajalcu zaradi prenosa dejavnosti, v zadevi VS RS VIII Ips 315/2006 (sodba z dne 30. 1. 2007) pa je bila sprejeta meritorna odločitev, pri čemer je sodišče razlogovalo, da delavec pravnega prenosa podjetja v individualnem delovnem sporu ne more izpodbijati; ugotovitev, da je do prenosa podjetja dejansko prišlo, pa je bil razlog za zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepa o prehodu k drugemu delodajalcu.

8. Zahtevek, kot so ga postavili tožniki v tožbi (v delu, v katerem zadeva ni bila pravnomočno odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju), se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja, in sicer od 1. 8. 2021 pri prvi toženki. Takšen zahtevek je ustrezen (in izvršljiv; zahtevek se je sicer nanašal na vse delavce, ne le na tožnike, kar odpira kvečjemu vprašanje legitimacije), tožniki pa so v tožbi tudi podali navedbe, s katerimi ga utemeljujejo (nezakonit prenos med prvo in drugo toženko), za svoje navedbe so predlagali dokaze. Sodišče prve stopnje je zato brez podlage izdalo sklep na podlagi prvega odstavka 108. člena ZPP (sklep z dne 1. 3. 2022), s katerim jih je pozvalo na popravo tožbe. Posledično je tožbo drugega tožnika, ki se na sklep z dne 1. 3. 2022 ni odzval, v delu, v katerem je zahteval odjavo iz socialnih zavarovanj 1. 8. 2021 s strani druge toženke in prijavo s strani prve toženke, neutemeljeno zavrglo.

9. Prav tako neutemeljeno je sodišče prve stopnje kot nepopolno zavrglo tožbo prvega, tretjega in četrtega tožnika v delu, v katerem se nanaša na obračun plač, saj v zvezi s tem tožniki niso bili pozvani na popravo tožbe.

10. Prvemu in tretjemu tožniku je delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo dne 6. 7. 2021 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero se vodita spora pred Delovnim sodiščem v Celju (zadevi Pd 148/2021 in Pd 149/2021), pri čemer, četudi tožnika v obeh sporih uveljavljata reparacijski zahtevek, ne gre za zahtevek, o katerem že teče pravda, da bi bila podana litispendenca, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Gre za dva različna zahtevka iz različnih historičnih dogodkov, v tem sporu tožnika reparacijo od prve toženke zahtevata po zatrjevano nezakonitem prenosu delavcev, v drugih dveh zadevah pa po zatrjevano nezakoniti odpovedi, pri čemer je vprašanje zakonitosti odpovedi (oziroma obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki do 1. 8. 2021) kvečjemu predhodno vprašanje, kot pravilno navaja pritožba.

11. Četudi je prvemu, tretjemu in četrtemu tožniku delovno razmerje pred (6. 7. 2021) ali celo po 1. 8. 2021 (16. 9. 2021) prenehalo, to ne pomeni, da nimajo pravnega interesa v tem sporu, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Za primer, če bi v sporu o zakonitosti odpovedi uspeli, imajo vsekakor pravni interes, da zahtevajo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki, kar velja še toliko bolj za četrtega tožnika, ki je odpoved podal po 1. 8. 2021 in je bil tako zatrjevano nezakonito prenesen od prve k drugi toženki. Njihova tožba tudi ni prepozna, saj je bila vložena v predpisanem tridesetdnevnem roku (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer 23. 8. 2021. Tožniki so že s tožbo uveljavljali obstoj delovnega razmerja pri prvi toženki in se tako njena pravočasnost ne presoja glede na spremembo tožbe, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je utemeljeno pritožbi tožnikov in posledično pritožbi toženk, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.