Jedro

: Obe sodišči sta ugotovili, da tožnik ni dokazal, da ga je tožnec v obravnavanem dogodku fizično napadel in udaril. Zatrjevani fizični napad je bil trditvena podlaga tako za odškodnino za telesne bolečine in strah, kot tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ker ni dokazan, manjka eden od štirih kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,050.000 SIT odškodnine, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega grobega napada z udarci in zato tudi ne svoje škode v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodba pritožbenega sodišča po mnenju revizije ni obrazložena, saj ožji razlogi obrazložitve obsegajo le pol strani in ne vsebujejo razlogov o pravno pomembnih dejstvih, ker se ni opredelila do vseh pritožbenih navedb o procesnih kršitvah pred prvostopenjskim sodiščem. Gre za nasprotje v razlogih prvostopenjske sodbe med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi strank oziroma prič in med samimi zapisniki o njihovih izpovedih. Revizija povzema tisti del izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem dogodku dobil udarnino vratu. Kakršnokoli drugačno povzemanje izvedenskega mnenja po mnenju revizije predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP) in je nedopustno. Enako kršitev predstavlja utemeljitev, da je izvedenec mnenje pisal le na podlagi razgovora z oškodovancem. Izvedensko mnenje je izdelano na podlagi medicinske dokumentacije, ki je nastala takoj po škodnem dogodku, je povsem jasno in potrjuje tožnikove navedbe. Revizija tudi meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z našim pravnim redom, saj izvedenskemu mnenju dejansko očita tisto, kar je samo po sebi umevno pri vseh izvedenskih mnenjih. Ker sta obe sodišči storili procesne kršitve in sta obe sodbi protispisni, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi sodišči morali ob njegovi pravilni uporabi v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča v postopku pred obema sodiščema in v sodbah obeh sodišč ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. V razlogih pritožbene sodbe ni utemeljitve, da je izvedenec mnenje podal zgolj na podlagi razgovora z oškodovancem, pač pa so razlogi, da je zdravnik izdal zdravniško potrdilo z dne 23.1.2001 na podlagi razgovora s tožnikom. To pa je nekaj čisto drugega in bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tiste procesne kršitve, ki jo je tožnik v pritožbi uveljavljal zato, ker je prvostopenjsko sodišče med svojimi razlogi uporabilo izraz materialna namesto nematerialna škoda, kar je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo kot pisno pomoto. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pa se je bilo dolžno opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Zato je tiste trditve, ki jih je pritožba napačno opredelila kot procesne kršitve, pravilno obravnavalo v okviru dejansko uveljavljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zmotno je torej revizijsko stališče, da tožnik ni dobil vseh potrebnih odgovorov. Revizija še vztraja pri zatrjevanem nasprotju med razlogi prvostopenjske sodbe o izpovedih strank oziroma prič in samimi zapisniki o teh izpovedih. Tega nasprotja revizija ne opredeli. Iz vsebine same pritožbe pa pri tem razlogu izhaja izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kako je potekal obravnavani dogodek.

Do obravnavanega dogodka je prišlo 27.11.2000. Čeprav se je zgodil pred samim zdravstvenim domom, se tožnik ni takoj zglasil pri zdravniku, ampak šele čez nekaj dni. Ta okoliščina in pomanjkanje objektivnih znakov zatrjevane poškodbe so bili razlog, da je izvedenec le v enem stavku zapisal, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dobil udarnino vratu, in pri tem uporabil trdilno glagolsko obliko. Sicer pa je uporabljal pogojno glagolsko obliko. Glede na to in na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da ga je toženec fizično napadel. Revizija torej neutemeljeno vztraja pri enem stavku iz izvedenskega mnenja, ki ga poleg tega iztrga iz celote. Zmotno je njeno stališče, da je bil ta stavek za sodišče obvezujoč. Izvedensko mnenje in njegovi posamezni deli so predmet dokazne ocene sodišča, tako kot so to tudi drugi dokazi, vsak zase in vsi skupaj. Sodišče torej lahko sprejme ali ne celo ali le del izvedenskega mnenja. Pomembno je le, ali in kako utemelji svojo oceno in ali se pri tem samo ali s pomočjo drugega izvedenca spušča na strokovno področje, ki ga ne obvlada. V obravnavani zadevi vprašanje, ali je toženec tožnika res udaril, ni strokovne narave.

Neutemeljene so torej revizijske trditve, da je medicinska dokumentacija nastala takoj po škodnem dogodku in da izvedensko mnenje potrjuje tožnikove navedbe o poškodbi. Nejasno pa je revizijsko stališče, da so razlogi izpodbijane sodbe o izvedenskem mnenju "v nasprotju z našim pravnim redom". Če revizija meni, da se je pritožbeno sodišče ali sodišče prve stopnje nedovoljeno spuščalo v strokovno vprašanje, ji je revizijsko sodišče že odgovorilo. Kakšna druga utemeljitev tega stališča iz revizije ni razvidna.

V revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Obe sodišči sta ugotovili, da tožnik ni dokazal, da ga je toženec v obravnavanem dogodku fizično napadel in udaril. Zatrjevani fizični napad je bil trditvena podlaga tako za odškodnino za telesne bolečine in strah, kot tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ker ni dokazan, manjka eden od štirih kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta. Zato sta obe sodišči pravilno uporabili materialnopravno določbo prvega odstavka 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek oziroma tožnikovo pritožbo.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo.