Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Služnost pridobljena s priposestvovanjem se lahko ukine samo, če gre za spremenjene razmere na podlagi katerih je bila ustanovljena.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljni pravdni stroški.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poti preko tožnikove parcele 41 vl. št. 102 k.o. S. V. za potrebe nepremičnin tožencev 1631, 1401, 38/2, 1389/1 in 31/1 vse k.o. S. V. prenehala, zato se odpravi oziroma ukine. Nadalje je odločilo, da so toženci dolžni opustiti poseganje v parcelo 41, zlasti pa so dolžni opustiti hojo in vožnjo s kmetijsko mehanizacijo za potrebe nepremičnin navedenih pod točko 1 izreka. V posledici take odločitve je sodišče naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov v znesku 288.300,00 SIT. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je v tem, da sodišče glede nepremičnin tožencev A. P., B. G. in A. ne obrazloži zakaj meni, da so podani pogoji za ukinitev služnosti in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Tudi glede toženca O. je sodba pomanjkljiva in nerazumljiva, saj iz izreka sodbe izhaja, da je služnostna pravica kakršno sodišče ugotavlja prenehala, iz obrazložitve sodbe pa ni mogoče ugotoviti na kakšen način naj bi služnostna pravica prenehala, če se šele s sodbo odpravlja oziroma ukinja. Nerazumljiv je tudi zaključek sodišča, ko navaja, da je ta služnost dejansko postala nepotrebna in je kot nepotrebna nastopala že v času, ko so toženci začeli pot preko tožnikove parcele uporabljati za traktorje. Ne ve se kaj je sploh mišljeno s temi besedami in kakšen je v tem delu zaključek sodišča. Prav tako prevoz traktorja in prikolice namesto voženj z vprežnim vozom v pogledu služnosti ne pomeni ničesar, saj gre le za uporabo modernejših prevoznih sredstev. Vsa zemljišča prvotoženca za potrebe katerih uporablja pot preko parcele 41 k.o. S. V., pa se že od nekdaj koristijo kot kmetijska zemljišča. Prvotoženec nadalje navaja, da nobena od poti, ki jih omenja sodišče kot nadomestne poti, poleg služnostne poti ni približno takšna kot pot preko služečega zemljišča in ne pomeni večje obremenitve za lastnika služne stvari. Prva pot je daljša za 500 m, kar ni zanemarljivo, je tudi zelo strma in polna ovinkov, zaradi klanca pa tudi nepregledna in nevarna, zaradi križišča šestih cest. Brez osnove je zaključek, da je navedena pot zlahka prevozna za vsa prevozna sredstva. Pri naslednji varianti, ki jo omenja sodišče je potrebno obračanje v zelo prometnem križišču. Iz zaključka izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, izhaja, da je v splošnem tako obračanje v urbanih križiščih prepovedano in nevarno, v tem primeru pa bi bilo tehnično sprejemljivo. Nerazumljivo je kaj to pomeni, saj cestnoprometni predpisi veljajo za vse enako. Stališče izvedenca, da je pri tem potrebno upoštevati tudi lokalne navade, pa je v nasprotju s pravili, saj udeležence v prometu napotuje h kršitvi cestnoprometnih predpisov. Prenehanje služnosti ureja čl. 58 ZTLR. Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha le v primeru, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog zaradi katerega je bila ustanovljena. V konkretnem primeru javne poti niso takšne, da bi zaradi njih odpadla potreba po uporabi služne stvari. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, da je toženec sofinanciral asfaltiranje sporne poti, ničesar pa ni prispeval k ureditvi poti "Moravcu". Pritožba je utemeljena. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov, pri tem je vezano na dejanske trditve pravdnih strank glede utemejlenosti zathevka. Ob tem, ko tožnik zahteva od prvotoženca ukinitev služnosti; ker je sporna pot zanj postala nepotrebna, zoper ostale tožence zahteva prenehanje služnosti zaradi neuporabe (prvi odst. čl. 58 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; v nadaljnjem besedilu ZTLR). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi tega, ker je sporna služnost postala nepotrebna (drugi odstavek čl. 58 ZTLR). Izpodbijane sodbe se glede na navedeno ne da preizkusiti; saj je izrek nejasen in nerazumljiv glede na tožbene trditve, glede druge do četrtotožene stranke pa se sodba tudi ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločalo ali je sporna služnost glede navedenih tožencev prenehala, temveč se je mimo tožbenih trditev ukvarjalo s tem ali je še potrebna. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 339 tč. 14 ZPP in je bilo že iz teh razlogov pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (prvi odstavek čl. 354 ZPP). Glede prvega toženca pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo in v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi prvotoženec priposestvoval sporno služnost (prvi odstavek čl. 54 ZTLR). ZTLR v drugem odstavku čl. 58 določa, da lahko lastnik služne stvari zahteva naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Ker ne gre za primer ustanovljene služnosti (delno 51. člen in 52. člen ZTLR) je pri rešitvi spora neposredno pomemben prvi del citirane določbe o zahtevi za prenehanje služnosti, če je ta postala nepotrebna. Takšno zakonodajalčevo izražanje nedvomno razkriva njegov omejeni namen dovoliti lastniku služne stvari, da zahteva odpravo služnosti le takrat, če so se spremenile okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bila služnost pridobljena. Če se okoliščine ne spremenijo, takšen zahtevek lastniku služne stvari ne gre. Ker sodišče zadeve ni tako obravnavalo, je glede prvotoženca tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V novem postopku bo moralo sodišče zahtevek tožnika glede prvega toženca obravnavati na ukinitev služnosti in po pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti ali sploh obstojajo pogoji za ukinitev sporne služnosti, glede ostalih tožencev pa ali obstojajo pogoji za prenehanje sporne služnosti, ki so drugačni kot za ukinitev služnosti. Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.