Jedro

Revizijsko poročilo, ki ga je sestavila v okviru svojih pristojnosti SDK kot organizacija v smislu določb 230. čl. ZPP, je javna listina. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 230. čl. ZPP). Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva napačno ugotovljena (3. odst. 230. čl. ZPP), pri čemer je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki javno listino izpodbija, ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Tožena stranka je uspela dokazati, da revizijsko poročilo navaja napačen datum pogodbe o svetovanju in da je druga tožena stranka opravila storitve, ki jih je zaračunala prvi toženi stranki. S tem so vprašanja v zvezi z dokazno vrednostjo revizijskega poročila SDK v tem postopku rešena. Dodati je treba samo še to, da ima revizijsko poročilo lastnost javne listine samo glede dejstev, ki jih ugotavlja. Ker revizijsko poročilo nima ugotovitev o primernosti višine spornih računov in tega vprašanja ne obravnava, v tem pogledu nima nobene dokazne vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dejanja, s katerim je prva tožena stranka oškodovala družbeno lastnino, to je nakazila zneska 20.000 DEM drugi toženi stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem bi morala druga tožena stranka povrniti prvi toženi 20.000 DEM ali tolarsko protivrednost tega zneska po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 16.3.1992 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je druga tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi o svetovalnih storitvah z dne 31.10.1991, česar prva tožena stranka v postopku revizije, ki jo je pri njej opravila SDK Republike Slovenije, Podružnica Ljubljana, ni izkazala. Tožeča stranka torej ni dokazala oškodovanja družbene lastnine, do katerega naj bi prišlo s tem, da je prva tožena stranka plačala drugi toženi znesek 20.000 DEM, ne da bi ta izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je druga tožena stranka I. opravila dogovorjene storitve, zato je bila upravičena do plačila. Račun, ki ga je druga tožena stranka izstavila novoustanovljenemu podjetju v znesku 6.960 DEM, se je nanašal na svetovalne storitve za njegovo tekoče poslovanje, ne pa na storitve, ki jih je I. opravil za prvo toženo stranko. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka s pritožbo poskusila spremeniti tožbo, ko se je začela sklicevati na čezmerno prikrajšanje po 139. čl. ZOR, česar v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Sprememba tožbe pa je mogoča samo do konca glavne obravnave. Navedlo je še razloge, zaradi katerih tožeča stranka ne bi bila upravičena do zamudnih obresti, ki so z zakonom določene za terjatve v tolarjih.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila prva tožena stranka čezmerno prikrajšana, ker so bile storitve druge tožene stranke v očitnem nesorazmerju z dogovorjenim zneskom plačila. Izpodbija drugostopno stališče, da je s pritožbenimi navedbami skušala spremeniti tožbo in se sklicuje na 191. čl. ZPP, po katerem tožba ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka ali če dopolni oziroma popravi posamezne navedbe. Navaja, da ima tožbeni zahtevek oporo v določbi 11. alinee 48. čl. ZLPP, čeprav ne gre za čezmerno prikrajšanje po 139. čl. ZOR. Oškodovanje družbenega premoženja nad eno tretjino pogodbene vrednosti izhaja že iz dejstva, da je novo podjetje V. GmbH še posebej nakazalo drugi toženi stranki znesek 6.960 DEM, kar je več kot tretjina zneska, ki ga je prva tožena stranka za iste storitve plačala drugi toženi stranki.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (390. čl. ZPP) Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi in sploh v postopku na prvi stopnji ni navajala, da bi bili računi druge tožene stranke pretirani in da bi obstajalo nesorazmerje med vrednostjo storitev druge tožene stranke in plačilom prve tožene stranke. Takih ugotovitev tudi ni v revizijskem poročilu št. 380-86/5033748 z dne 23.8.1993 SDK Republike Slovenije, Podružnice Ljubljana, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila tožbo. Revizijsko poročilo ugotavlja, da je druga tožena stranka I.izstavila prvi toženi stranki V. štiri račune po 5.000 DEM, ni pa dokumentacije, da bi bilo svetovanje tudi dejansko opravljeno. Zato je verodostojnost faktur vprašljiva (12. stran revizijskega poročila). Tožba te ugotovitve povzema in sklepa, da znesek 20.000 DEM po navedenih fakturah očitno ni bil plačan za ustanovitvene stroške firme V. GmbH, temveč gre za škodljivo dejanje, s katerim je bila oškodovana družbena lastnina na škodo prve tožene stranke. Tožba dopušča, da je bila ustanovitev navedene firme plačana z zneskom 6.960 DEM, ki jih je drugi toženi stranki plačala V. GmbH, pri čemer za ta znesek omenja, da je močno pretiran. V postopku pri sodišču prve stopnje pa je bilo ugotovljeno in na drugi stopnji potrjeno, da je druga tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi o svetovanju z dne 31.10.1991 s tem, da je pripravila koncept za ustanovitev V., izdelala ustanovitveni dokument, uredila notarsko overitev in registracijo podjetja, sestavila pogodbo o skupnem vlaganju in jo registrirala ter sestavila pogodbo o dolgoročni proizvodni kooperaciji in pridobila potrebna soglasja. Ugotovilo je še, da je bila pogodba o svetovalnih storitvah sklenjena v letu 1991, ne pa v letu 1992, kot je napačno zatrjevala tožeča stranka v tožbi in iz tega izvajala, da so bili sporni računi izstavljeni še pred sklenitvijo pogodbe. Sodba druge stopnje pa ugotavlja še, da se znesek 6.960 DEM, ki ga je drugi toženi stranki plačala V. GmbH, ne nanaša na storitve po pogodbi med toženima strankama, ampak na tekoče poslovanje nove firme. Vse to so dejstva, ki so bila ugotovljena v sodnem postopku in ki ne izhajajo iz revizijskega poročila. V zvezi s tem je treba poudariti, da je revizijsko poročilo javna listina, saj ga je sestavila v okviru svojih pristojnosti SDK kot organizacija v smislu določbe 230. čl. ZPP. Tožeča stranka je ravnala v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom, ko se je sklicevala na ugotovitve tega poročila. Javna listina namreč dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 230. čl. ZPP). Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva napačno ugotovljena (3. odst. 230. čl. ZPP), pri čemer je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki javno listino izpodbija, ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Tožena stranka je uspela dokazati, da revizijsko poročilo navaja napačen datum pogodbe o svetovanju in da je druga tožena stranka opravila storitve, ki jih je zaračunala prvi toženi stranki. S tem so vprašanja v zvezi z dokazno vrednostjo revizijskega poročila SDK v tem postopku rešena. Dodati je treba samo še to, da ima revizijsko poročilo lastnost javne listine samo glede dejstev, ki jih ugotavlja. Ker revizijsko poročilo nima ugotovitev o primernosti višine spornih računov in tega vprašanja ne obravnava, v tem pogledu nima nobene dokazne vrednosti. V zvezi s tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje nanj, stališče sodišča druge stopnje o dokaznem in trditvenem bremenu tožeče stranke pa je glede dejstev, ki jih revizijsko poročilo SDK ne obravnava, pravilno.

Tožeča stranka je sicer omenila, da je znesek 6.960 DEM, ki ga je plačala V. GmbH drugi toženi stranki, pretiran. Iz tega seveda izhaja, da šteje tožeča stranka tudi znesek 20.000 DEM za pretiran. Vendar tožbe ni oprla na to trditev. Mogoče je, da je domneva o pretiranosti računov utemeljena in da to predstavlja oškodovanje družbenega premoženja. Vendar bi morala tožeča stranka tako stališče določno opredeliti in ponuditi dokaze za svojo trditev ter temu prilagoditi tožbeni zahtevek, lahko tudi kot podreden (2. odst. 188. čl. ZPP). Tega tožeča stranka ni storila, brez ustreznih trditev, dokaznih predlogov in tožbenega zahtevka pa sodišče samo ne more ukrepati (2. odst. 2. čl. ZPP). Zgolj omemba pravnega temelja zahtevka, brez ustreznega tožbenega predloga, podprtega s trditvami in dokazi, ne omogoča sodišču meritornega odločanja.

V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitev, da sporni računi niso bili izstavljeni brez podlage, ker je druga tožena stranka zaračunane storitve opravila. Vse ostalo, kar se nanaša na pretiranost računov, zaradi pomanjkljivih navedb in predlogov tožeče stranke ni moglo biti predmet sojenja v tem postopku. Zavrnjen je zahtevek na razveljavitev nakazila 20.000 DEM in na obveznost druge tožene stranke, da ta znesek vrne prvi toženi stranki. Razsojeno je na podlagi ugotovitev, da je druga tožena stranka s spornimi računi zaračunala dejansko opravljene storitve. Gre za ugotovitve dejanskega stanja, ki niso predmet presoje na revizijski stopnji (3. odst. 385. čl. ZPP). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje odločali pravilno, saj zatrjevano oškodovanje družbene lastnine po 6. alinei 48. čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ni dokazano, oškodovanje po 11. alinei istega člena in čezmerno prikrajšanje po 139. in 140. čl. ZOR pa ni bilo konkretizirano na tak način, da bi bilo mogoče o tem odločati.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).