Jedro

Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Tudi če se upnik v oporo predlagane začasne odredbe sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, mu je s tem olajšano le dokazovanje subjektivne nevarnosti, vendar pa ga to ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (tako tudi VSL I Cpg 1082/2014 in VSL III Cp 425/2007).

Nedopustno in v nasprotju z namenom začasne odredbe bi bilo nuditi takšno obliko sodnega varstva upniku, za katerega terjatev ne obstojijo prav nobene okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kakorkoli onemogočena ali znatno otežena, pa čeprav bi s takšno začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda. Ker tožeča stranka trditev o obstoju nevarnosti, ki v bistvu substancirajo začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja, ni navedla, je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2014) in zoper sklep o dopolnitvi izdane začasne odredbe z dne 16. 10. 2014 se ugodi ter sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2014) in sklep o dopolnitvi izdane začasne odredbe z dne 16. 10. 2014 razveljavita ter predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za dopolnitev izdane začasne odredbe zavrneta.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo v znesku 1.213,80 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrneta ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2104) in zoper sklep o dopolnitvi izdane začasne odredbe z dne 16. 10. 2014 (I. točka izreka) ter toženo stranko zavezalo, da je dolžna tožeči stranki plačati 461,60 EUR stroškov postopka z ugovorom zoper začasno odredbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ker tožena stranka enostavno ni vedela za cesijo terjatve. Prav tako bi tožena stranka s predlagano odredbo utrpela škodo, ki nikakor ni samo neznatna in tudi ne obstoji subjektivna nevarnost uveljavitve terjatve. Tako je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča o obstoju prvega in drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora kot verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnika za izdajo začasne odredbe in njeni dopolnitvi in po vložitvi ugovorov zoper izdano začasno odredbo in dopolnitev le te, z izpodbijanim sklepom ugovora kot neutemeljena zavrnilo. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka verjetno izkazala svojo terjatev, ter da je tudi ustrezno obrazložila, da izdaja predlagane začasne odredbe s prepovedjo toženi stranki, da izterja ali drugače razpolaga s svojimi terjatvami ter s prepovedjo razpolaganja s premičninami, tožene stranke pri njenem poslovanju ne bo ovirala, izterjava njenih terjatev pa bo le odložena do zaključka postopka, zaradi česar je sodišče prve stopnje mnenja, da bo toženi stranki z izdano začasno odredbo nastala le neznatna škoda.

8. Sodišče prve stopnje je kot nerelevanten ocenilo ugovor tožene stranke, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala, kaj bi s predlogom začasne odredbe sploh dosegla, oziroma kaj na bi bil namen le te, ter da bi morala v okviru tega zatrjevati tudi nevarnost, da ji bo uveljavitev terjatve zaradi razpolaganja s premoženjem tožene stranke onemogočena ali otežena. Po stališču prvostopnega sodišča vprašanje potrebnosti izdaje začasne odredbe zaradi morebitne ogroženosti tožnikove terjatve glede na dejstvo, da je bila začasna odredba izdana na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZIZ, sploh ni relevantno. Zaključilo je, da potrebnost vložitve predloga za izdajo začasne odredbe utemeljuje ravnanje tožene stranke, ki po pozivu tožeče stranke svojih obveznosti do vložitve predloga za izvršbo ni poravnala.

9. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost presoje prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala svojo terjatev in razloge sodišča prve stopnje, podane v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot pravilne povzema. Tožena stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi zatrjuje neutemeljenost uveljavljane terjatve, v postopku zavarovanja, kjer zadošča že dokazni standard verjetnosti, ne more biti uspešna, bo pa lahko tovrstne trditve in dokaze uveljavljala v kontradiktornem pravdnem postopku.

10. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja zmotnost presoje ugovornih trditev tožene stranke o pomanjkanju trditev tožeče stranke, iz katerih bi izhajala nevarnost za uveljavitev njene bodoče terjatve.

11. Tožena stranka pravilno izpostavlja bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatev, za katere obstoji nevarnost, da bo njihova uveljavitev onemogočena ali otežena. Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Tudi če se upnik v oporo predlagane začasne odredbe sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, mu je s tem olajšano le dokazovanje subjektivne nevarnosti, vendar pa ga to ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (tako tudi VSL I Cpg 1082/2014 in VSL III Cp 425/2007).

12. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla prav nobenih trditev v smeri obstoja nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve in je šele v odgovoru na ugovor navedla, da jo je k predlogu za izdajo začasne odredbe vodilo predhodno zavračanje plačila terjatve s strani tožene stranke in njen strah, da svojih terjatev napram toženi stranki ne bo mogla uveljaviti.

13. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi prvostopnemu sodišču, da navedene trditve (podane šele v odgovoru na ugovor) predstavljajo zadostno trditveno podlago v smeri obstoja nevarnosti za bodočo izvršbo. Še posebej ne ob dejstvu, da tožeča stranka sama zatrjuje, da je premoženjsko in finančno stanje tožene stranke zelo dobro in ne navaja prav nobenih okoliščin morebitne nevarnosti za bodočo izvršbo. Nedopustno in v nasprotju z namenom začasne odredbe bi bilo nuditi takšno obliko sodnega varstva upniku, za katerega terjatev ne obstojijo prav nobene okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kakorkoli onemogočena ali znatno otežena, pa čeprav bi s takšno začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda. Ker tožeča stranka trditev o obstoju nevarnosti, ki v bistvu substancirajo začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja, ni navedla, je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

14. Ustrezno obrazloženemu je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki temelji na zmotni materialnopravni presoji, spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2014) in zoper sklep o dopolnitvi začasne odredbe z dne 16. 10. 2014, sklep o začasni odredbi in njeni dopolnitvi razveljavilo in predlog za izdaje začasne odredbe in njeno dopolnitev zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. Glede na tako spremenjeno odločitev je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka zavarovanja, v katerem je po spremembi odločitve uspela tožena stranka. V skladu s 154. in 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah in tedaj še veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo naslednje stroške zavarovanja: - nagrado za ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 10. 2014 v znesku 220,80 EUR (tar. št. 3461 ZOdvT), 20,00 EUR za materialne stroške v zvezi s tem ugovorom (tar. št. 6002 ZOdvT), sodno takso za ugovor v znesku 30,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve; - nagrado za ugovor zoper sklep o dopolnitvi začasne odredbe z dne 23. 10. 2014 v znesku 220,00, 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV na odvetniške storitve; - nagrado za redno pravno sredstvo v znesku 441,60 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), sodno takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj 1.213,80 EUR.

16. Tako priznane stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

17. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške.