Jedro

Hipotetična situacija, ki jo je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel zagovornik obdolženca, češ, da bi ta lahko že pred odreditvijo pripora po 2.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP vplival na priče, če bi hotel, ni vezano z vprašanjem obstoja ali neobstoja odločilnih dejstev, v zvezi s katerimi je mogoče govoriti o kršitvi postopka po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je zoper B.K. dne 2.12.2000 odredil pripor iz razloga 2. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep je senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 4.12.2000 zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da se sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, utemeljuje le z listinskimi dokazi, hkrati pa tudi izpodbijana sklepa ne vsebujeta obrazložitve o tem, zakaj naj bi obdolženec sploh vplival na soobdolžene ali priče. S tem je po mnenju vložnika tudi podana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik nadalje navaja, da je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu navedel le del obdolženčeve izjave o tem, da je vedel za vloženo kazensko ovadbo že pred aretacijo in kakšen je bil njegov odnos do tega. Zato je po vložnikovem mnenju podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v izpodbijanem sklepu o vsebini listin in med samimi listinami, kar predstavlja kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik v zahtevi navaja stavek iz sklepa senata: "Glede trditev, da naj bi obdolženec že dlje časa pred priprtjem vedel za vložitev kazenske ovadbe, pa je ugotoviti, da je sedaj po odreditvi pripora njegov položaj drugačen in zato zgolj na podlagi takšnega njegovega vedenja ni mogoče sklepati, da na priče in soobdolženca tudi v prihodnje ne bo vplival," in v zvezi s tem uveljavlja prav tako bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ocenjuje, da so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Vložnik uveljavlja kršitev 25. člena Ustave, ker po njegovi oceni senat sodišča ni zavzel nobenega stališča do pritožbene trditve, da se očitano kaznivo dejanje obdolžencu dokazuje z listinskimi dokazi in ne morebiti z izjavami prič in soobdolženih.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo navedel, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev 25. člena Ustave in predlaga, da sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljna.

V sklepu o odreditvi pripora je izrecno navedeno, da bo v postopku potrebno zaslišati soosumljence in priče in da je glede na obdolženčev položaj nevarno, da bi nanje, če bi bil na prostosti, poskušal vplivati. Ob tem, da naj bi obdolženec očitano dejanje izvršil z nalogom dvema uslužbenkama Mestne občine K. naj izdelata nezakonito odločbo oziroma jo potrdita, je bilo popolnoma jasno, da bo dokazovanje dejanja poleg upoštevanja listinskih dokazov zahtevalo tudi zaslišanje prič pa tudi soosumljencev. V obeh izpodbijanih sklepih sodišče torej poudarja, da bo potrebno zaslišati priče in soobdolženca in je tako vložnikova trditev da izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov o tem, zakaj naj bi obdolženi sploh vplival na soobdolženca ali priče, ko pa je več kot očitno, da se mu bo očitano kaznivo dejanje dokazovalo le z listinskimi dokazi, v nasprotju z vsebino sklepov.

Odgovarjanje na hipotetično situacijo, ki jo je v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel zagovornik obdolženca, češ da bi ta že prej lahko vplival na priče, če bi to res hotel, ni vezano z vprašanjem obstoja ali neobstoja odločilnih dejstev, v zvezi s katerimi je moč govoriti o kršitvi postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne glede na to je potrebno ugotoviti, da v obeh izpodbijanih sklepih sodišče ocenjuje tudi to okoliščino z ugotovitvijo, da je ne glede na to, ali je obdolženec že pred prijetjem vedel, da je zoper njega vložena kazenska ovadba, njegov položaj po tem, ko je policija pričela aktivno odkrivati dejanje, drugačen in zato nevarnost vplivanja na priče in soobdolženca toliko večja. Razlogi v zvezi s tem niso niti ni protispisni niti nejasni, pa tudi ne sami s seboj v nasprotju. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem ni podana.

Pritožbeni senat se je v izpodbijanem sklepu opredelil do pritožbene trditve, češ da priporni razlog vplivanja na priče in soobdolženca ni podan, ker se dejanje dokazuje z listinskimi dokazi, saj je navedel, da še nista bili zaslišani soobdolženki N.K. in S.M. S tem je bila v skladu s 1. odstavkom 295. člena ZKP presojena pritožbena navedba oziroma trditev, da priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan, ker se dejanje obdolžencu dokazuje le z listinskimi dokazi. Obdolženčev zagovor glede tega, kako resno je jemal okoliščino o tem, da je bila zoper njega vložena kazenska ovadba, kar se je posebej navajalo v pritožbi, je bil ocenjen v obeh izpodbijanih sklepih, nestrinjanje s to oceno ne predstavlja kršitev postopka, pa tudi ne določbe 25. člena Ustave, saj zoper sklep pritožbenega senata pritožba ni dovoljena.

Na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega B.K. zavrnilo kot neutemeljeno.