Jedro

Gre za primer, ko je tožena stranka s tožečo stranko tudi po spremembi oznake odgovornosti v firmi nadaljevala s poslovanjem, sklicujoč se na račune, ki so bili izdani v času prejšnje označbe odgovornosti firme, šele med pravdo pa je začela zatrjevati, da ni podana njena aktivna legitimacija. Tak ugovor po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti upošteven v predmetnem postopku.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke iz tožbenega zahtevka zoper toženo stranko v višini 34.614,47 EUR z zamudnimi obrestmi po 10 % letni obrestni meri, in sicer od zneska 8.287,96 EUR od 11.8.1999, od zneska 8.613,07 EUR od 4.11.1999, od zneska 8.562,70 EUR od 21.6.2000, od zneska 3.281,89 EUR od 17.8.2000, od zneska 5.868,83 EUR pa od 23.8.2000, kolikor zgoraj navedene obresti ne presegajo obresti po obrestni meri, kot so se v tem obdobju obrestovale hranilne vloge v EUR na vpogled pri B. d.d., obenem pa, da ne obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 2.551,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2000. Ugotovilo je še, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 11.684,20 EUR, da pa ne obstoji taka terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 80.120,18 EUR. Nato je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. Ig delno v veljavi v 1. odstavku izreka in je po pobotu uveljavljenih terjatev do zneska nižje terjatve tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 22.930,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 10 % letni obrestni meri od 1.1.2001, zamudne obresti po 10 % letni obrestni meri od zneska 8.287,96 EUR od 11.8.1999 do 31.12.2000, od zneska 8.613,07 EUR od 4.11.1999 do 31.12.2000, od zneska 8.562,70 EUR od 21.6.2000 do 31.12.2000, od zneska 3.281,98 EUR od 17.8.2000 do 31.12.2000, od zneska 5.868,83 EUR pa od 23.8.2000 do 31.12.2000, kolikor zgoraj navedene obresti ne presegajo obresti po obrestni meri, kot so se v tem obdobju obrestovale hranilne vloge v EUR na vpogled pri B. d.d. Odločilo pa je še, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu Ig delno v veljavi v 3. odstavku izreka in je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.331,70 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 in 1.608,08 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2006. Zoper to sodbo se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, čeprav je na njej dokazno breme za to. Družba, ki je izstavila sporne fakture, je prenehala s poslovanjem 31.12.1999, razen samih navedb pooblaščenke tožeče stranke pa ni nikakršnega dokaza o prenosu pravic na nov pravni subjekt. Nepravilno je ravnalo sodišče prve stopnje tudi, ko je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke glede plačanega depozita v višini 7 mio SIT. Sodišče prve stopnje zaključuje, da sta depozit plačala V. in B.B., da pa izročeni denar ni spadal med sredstva tožene stranke. V. in B.B. pa sta edina družbenika tožene stranke in sta depozit izročila t. i. pravnemu predniku tožeče stranke pred pričetkom poslovnega sodelovanja. Četudi bi bila to njuna osebna sredstva, so bila vsekakor dana v imenu in korist tožene stranke. Zato bi bilo potrebno ta depozit upoštevati kot nasprotno terjatev tožene stranke zoper tožečo. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo o pravdnih stroških, ker je nepravilno ocenilo uspeh pravdanja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Ni res, da bi se glede tega vprašanja oprlo le na navedbe pooblaščenke tožeče stranke, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja več okoliščin, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo pri zaključku, da je tožeča stranka aktivno legitimirana. Gre namreč za primer, ko je tožena stranka s tožečo stranko tudi po spremembi oznake odgovornosti v firmi nadaljevala s poslovanjem, sklicujoč se na račune, ki so bili izdani v času prejšnje označbe odgovornosti firme, šele med pravdo pa je začela zatrjevati, da ni podana njena aktivna legitimacija. Tak ugovor po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti upošteven v predmetnem postopku. Pritožbeno sodišče oceno sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije v celoti sprejema. Kar pa se tiče vprašanja 7 mio SIT depozita, ki naj bi ga tožena stranka plačala tožeči stranki, pa je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje sprejemljivo obrazložilo, zakaj meni, da tak pobotni ugovor ni upošteven. Gre za to, da sta V. in B.B. v svojem imenu, torej kot fizični osebi plačala ta depozit tožeči in ni nobene podlage za trditev, da naj bi ta znesek plačala tožeči stranki v imenu tožene stranke. Ni pa mogoče sprejeti trditve tožene stranke v pritožbi, da naj bi šlo za odstop terjatve s strani V. in B.B. toženi stranki. Ta navedba sploh pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških, saj je upoštevalo, glede na postavljen tožbeni zahtevek in glede na uspeh tožeče stranke v primerjavi z uspehom tožene stranke s pobotnim ugovorom, enoten uspeh v postopku. Tožena stranka v pritožbi niti ne pove konkretno, v čem naj bi bila napaka pri oceni uspeha pravdanja. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.