Jedro

Dejansko stanje glede obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je po oceni sodišča nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3973/2022/9 (1221-02) z dne 11. 11. 2022, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo tožnik predan Madžarski, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil obrazložitve je razvidno, da je tožnikova istovetnost nesporno ugotovljena s potnim listom Ruske Federacije (v nadaljevanju izvorna država, tudi Rusija). Dne 22. 8. 2022 je zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker ne želi v vojsko in s tem v vojno, se v Rusijo ne želi vrniti. Iz dokumentacije Policijske postaje Slovenske Konjice z 12. 8. 2022 izhaja, da je tožnik na letališču Jožeta Pučnika z letalom iz Istanbula 10. 8. 2022 v Slovenijo vstopil zakonito. Vstopil je z ruskim potnim listom, z veljavnostjo do 7. 9. 2026, v katerem je schengenski vizum ... z veljavnostjo od 1. 8. 2022 do 14. 9. 2022, ki ga je izdala Madžarska. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka pristojnemu organu omenjene države 25. 8. 2022 posredovala prošnjo za tožnikov sprejem. Od Madžarske je 29. 8. 2022 prejela odgovor, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju je povzet razgovor s tožnikom z dne 3. 11. 2022. Takrat ga je tožena stranka seznanila z namenom in s potekom t.i. dublinskega postopka. Tožnik je povedal, da je želel priti v Slovenijo. Tu živita njegova prijateljica in mati s partnerjem. V Sloveniji bi se rad šolal in delal, tu se je navadil in prilagodil, zato želi ostati. Poskušal je pridobiti slovensko vizo, ker pa to ni bilo mogoče, je pridobil madžarsko vizo, saj je bila to njegova edina možnost, da pride v Slovenijo. Na Madžarskem še nikoli ni bil, zato ni vedel povedati ali bi tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnal. Glede Madžarske občuti malo strahu, ker ne ve, kaj tam sledi.

4. V zvezi s tožnikovo izjavo, da ima v Sloveniji prijateljico, njegova mati pa partnerja, je tožena stranka ugotovila, da Uredba Dublin III v g. točki 2. člena določa »družinske člane«, in sicer zakonca prosilca ali njegovega zunajzakonskega partnerja v trajnem razmerju2. Zato dejstvo, da ima tožnik tu prijateljico ne more vplivati na določitev odgovorne države članice za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega je iz uradnih evidenc Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov razvidno, da je nastanjen in živi sam v izpostavi azilnega doma v Ljubljani.

5. Ugotovila je, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v t.i. dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Madžarsko. Takšnih okoliščin namreč ni navajal. Vsi njegovi zadržki, povezanimi z vrnitvijo tja, so osebne narave. Toženi stranki ni znano, da bi bile tam sistemske pomanjkljivosti in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Madžarske v zvezi s tem ni obravnaval noben evropski organ. Glede na to je ugotovila, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ter da tožnik ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 je zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Madžarska.

_Navedbe strank_

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo. Uvodoma izpostavlja, da na Madžarskem še nikoli ni bil in z madžarskim postopkom za mednarodno zaščito ni seznanjen. Zato je na osebnem razgovoru izjavil, da mu ni znano ali bi tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali.

7. Izpostavlja poročilo direktorice Programa za begunce, ki ga je prejel 23. 11. 2022, iz katerega izhaja, da lahko na Madžarskem zaprosijo za mednarodno zaščito le (1) osebe, ki so upravičene do subsidiarne zaščite, ki tam bivajo, (2) družinski člani beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite, ki tam bivajo, (3) in tisti, ki so žrtve prisilnih ukrepov ali kazni, ki vplivajo na osebno svobodo, razen, če so prečkali Madžarsko na nezakonit način. Iz omenjenega poročila je razvidno stališče Evropske komisije, da je Madžarska z omenjeno zakonodajo nezakonito omejila dostop do azilnega postopka, zato je bila ta država ponovno poslana na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Iz tega poročila tudi izhaja, da povratniki po Uredbi Dublin III niso med tremi izjemami, ki lahko zaprosijo za mednarodno zaščito na Madžarskem. Prošnja se dovoli le osebam, ki so že na madžarskem ozemlju, poleg tega je za vsak primer potrebno pridobiti posebna zagotovila. Pismo o sprejemu premestitve brez konkretnih posameznih zagotovil, da bo oseba, ki je vrnjena v okviru navedene uredbe, dejansko sprejeta v azilni postopek, na Madžarskem ne zadošča. 8. Tudi poročilo AIDA leto 2021 po njegovem mnenju potrjuje, da Madžarska ne upošteva predpisov Evropske unije (v nadaljevanju EU), postopke za mednarodno zaščito pa vodi le v zgoraj navedenih primerih. Navaja, da je nemško upravno sodišče spremenilo dotedanjo sodno prakso in zavrnilo izročitev prosilca Madžarski. Iz obrazložitve nemške sodbe je razvidno, da ni jasno, ali bi lahko prosilci kot povratniki po Uredbi Dublin III na Madžarskem zaprosili za mednarodno zaščito. Brez individualnih zagotovil bi se jih izpostavilo pomanjkljivostim in nevarnostim nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

9. Tožena stranka je sodišču predložila predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso. Meni da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena.

_Presoja tožbe_

10. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. V soglasju z obema strankama ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

11. Tožba je utemeljena.

12. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Madžarski, ki je za to odgovorna država članica. Ni sporno, da tožnik na Madžarskem nikoli ni bil. Omenjena država je v skladu z 2. točko 12. člena Uredbe Dublin III3 sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, ker ima tožnik v potnem listu madžarsko vizo. Brez tega ne bi mogel priti v Slovenijo.

13. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)4, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

15. Sodišče ugotavlja, da je tožnik šele v tožbi navajal okoliščine o domnevnih sistemskih pomanjkljivostih v smislu 4. člena Listine na Madžarskem. Prav tako je šele v postopku pred sodiščem za te trditve predlagal dokaze, pri čemer za listinske dokaze10 ni izkazal, da v času vodenja predmetnega upravnega postopka (še) niso obstajali (od avgusta – novembra 2022). To pomeni, da bi jih lahko predložil že v teku upravnega postopka. Vendar pa v tožbi neprerekano zatrjuje, da na Madžarskem še nikoli ni bil, zato mu sodišče pritrjuje, da v upravnem postopku o morebitnih sistemskih pomanjkljivostih ni mogel ničesar povedati, vprašanj glede tega pa tudi ne predvideti. Po oceni sodišča so zato tožbene novote glede teh okoliščin dopustne, enako pa tudi dokazi, s katerimi jih dokazuje (52. člen ZUS-1)11. 16. Upoštevaje, da tožnik na Madžarskem še nikoli ni bil, je njegova izjava, da ne ve ali bi bil tam podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, edino logična in po presoji sodišča kaže na njegovo resnicoljubnost. Enako velja za njegovo izjavo, da ga je malo strah, če bo moral na Madžarsko, ker ne ve, kaj ga čaka tam. Tudi to je življenjsko logično in pričakovano. Glede na spisovno dokumentacijo sodišče ugotavlja, da se tožnik ob prihodu v Slovenijo ni skrival. Prišel je na Policijsko postajo Slovenske Konjice, tam podal svoje osebne podatke in jih izkazal s potnim listom. Iz izvorne države ni imel namena oditi v Madžarsko, te države ni nameraval niti prečkati. Želel je priti v Slovenijo. Na to jasno kaže njegovo ravnanje, ko je na policijski postaji napisal lastnoročno izjavo, s katero je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je nato tudi vložil. 17. Poleg tega sodišče ugotavlja, da tožena stranka zgoraj povzetim tožbenim trditvam ni določno nasprotovala (prim. 10. točko obrazložitve), zato se jih šteje za priznane in jih kot takšnih tožniku ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V vlogi z dne 8. 12. 2022 celo navaja, da je natančno proučila posredovano sodbo nemškega Upravnega sodišča v Münchnu, opr. št. M 10 S 22.50218 in poročilo Hungarian Helsinki Commite ter poročilo AIDA Country Report Hungary. Iz vseh treh navedenih listin je razvidno, da Madžarska zgolj z odgovorom, da bo osebo sprejela v t.i. dublinskem postopku, še ne zagotavlja dostopa do mednarodne zaščite. Zato je tožena stranka pripravljena obravnavani primer ponovno proučiti. Od Madžarske bo pridobila individualna zagotovila, da bo imel tožnik v primeru predaje zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite in pogoje za sprejem v skladu z Direktivo 2013/33 EU, njegova prošnja za mednarodno zaščito pa bo obravnavana po standardih, ki jih ta direktiva predpisuje.

18. Sodišče takšnemu stališču tožene stranke pritrjuje in dodaja, da bo treba pri ponovni proučitvi primera upoštevati tudi okoliščino, ki jo izpostavlja nedavno poročilo direktorice Programa za begunce na Madžarskem z dne 23. 11. 2022 in sicer, da povratniki po Uredbi Dublin III niso med tistimi, ki bi lahko zaprosili za mednarodno zaščito na Madžarskem. Poleg tega se tožnik na madžarskem ozemlju ne nahaja, zato se glede na omenjeno poročilo sodišču postavlja vprašanje ali bo na Madžarskem lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito in kako bo le-ta obravnavana.

19. Iz spisovne dokumentacije tudi ni razvidno, da bi tožnik razpolagal s kakšnimi posebnimi zagotovili, da bo na Madžarskem lahko zaprosil za mednarodno pomoč in da bo njegova prošnja obravnavana v postopku, v katerem bi bile varovane njegove človekove pravice in temeljne svoboščine12. Zato je utemeljen (sicer neprerekan) tožbeni očitek, da pismo o sprejemu premestitve brez konkretnih posameznih zagotovil, da bo tožnik dejansko sprejet v azilni postopek na Madžarskem, ne zadošča. V obravnavani zadevi tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa sama ni pridobila nobenih informacij v zvezi z obstojem morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na Madžarskem v smislu 4. člena Listine. Svojo ugotovitev, da teh pomanjkljivosti in nevarnosti ni, je oprla le na resnicoljuben odgovor tožnika, da ne ve, če bo na Madžarskem temu izpostavljen, saj tam še nikoli ni bil. Dejansko stanje glede obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je po oceni sodišča nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala med drugim dokazno oceniti tudi informacije, ki jih je tožnik že predložil, pa tudi informacije, ki jih bo o madžarskem azilnem postopku in tamkajšnjih pogojih za sprejem prosilcev pridobila sama.

20. Šele nato bo tožena stranka lahko presojala izpodbojnost domneve, da Madžarska v azilnem postopku spoštuje temeljne oziroma človekove pravice. Ugotoviti bo morala ali tam obstoji dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom. Če tega ne bo mogla izključiti, bo morala od Madžarske pridobiti posebna zagotovila, da ne bo prišlo do kršitev tožnikovih človekovih pravic.13 Preveriti bo morala vse okoliščine glede tožnikovih bivanjskih razmer, prehrane, dostopa do zdravstvenih storitev, možnosti pravnega varstva njegovih pravic, predvidenega časa trajanja azilnega postopka, itd... V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.14 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Kadar so v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice v okviru njenega prava o državljanih tretjih držav neporočeni pari obravnavani na primerljiv način. 3 Kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti. V takem primeru je zastopana država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu SEU v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) v 85. točki. 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 C-411/10 (88. točka). 9 Prav tam, 94. točka. 10 To velja tako glede poročila direktorice Programa za begunce kot tudi glede poročila AIDA leto 2021. 11 V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 12 Ta zagotovila naj bi glede na omenjeno poročilo direktorice Programa za begunce zahtevala madžarska azilna zakonodaja. 13 S tega vidika se je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve) strinjalo z že večkrat izraženim stališčem Upravnega sodišča RS. 14 Prav tam.