Jedro

Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.

Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 110,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2023 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti za znesek 1.898,48 EUR, in sicer od 13. 6. 2023 do 13. 9. 2023 (I. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva drugače ali več (glede glavnice v višini 1.898,48 EUR), je zavrnilo (II. točka izreka). S III. točko izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške tega postopka v znesku 594,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila. S popravnim sklepom z dne 28. 8. 2024, ki je že postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje popravilo očitno pisno pomoto v III. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da se ta pravilno glasi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške tega postopka v znesku 594,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila.

2.Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi zavrnitveni izrek ter toženi stranki v celoti naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka zavarovalnica, tožena stranka pa zavarovalec in zavarovanec. Med pravdnima strankama sta bili sklenjeni dve zavarovalni pogodbi po dveh policah. Dne 13. 6. 2023, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je terjatev tožeče stranke do tožene stranke znašala 2.009,41 EUR. Tožeča stranka je dne 13. 9. 2023 s strani tožene stranke prejela plačilo v višini 1.898,48 EUR. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 15. 11. 2023 navedla, da za plačani znesek umika tožbo, vendar kljub tem navedbam svojega tožbenega zahtevka ni skrčila in je še vedno vztrajala pri celotnem plačilu obveznosti v višini 2.009,41 EUR. Sodišče prve stopnje zato izjave tožeče stranke ni štelo za izrecno izjavo o umiku tožbe za že plačan znesek in je odločalo o zahtevku, kot ga je tožeča stranka postavila z dopolnitvijo tožbe in ga kljub delnemu plačilu ni zmanjšala. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravil za vračunavanje obresti in stroškov iz 288. člena Obligacijskega zakonika izračunalo, kolikšen del obveznosti tožene stranke je bil poravnan s plačilom z dne 13. 9. 2023, in zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki še dolguje znesek 110,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2023 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.898,48 EUR od 13. 6. 2023 do 13. 9. 2023. Ker je tožena stranka že poravnala del obveznosti v višini 1.898,48 EUR, tožeča stranka pa za ta znesek ni skrčila tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo tega zneska zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Ker je uspeh tožeče stranke po oceni sodišča prve stopnje sorazmerno majhen (5,5 %), je odločilo, da tožeča stranka nosi vse potrebne stroške postopka tožene stranke.

7.Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

8.Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da bi moralo, v kolikor je smatralo, da v postopku obstaja neskladje med tožničinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom, uporabiti določbo 285. člena ZPP in v okviru materialnega procesnega vodstva razjasniti protislovje med tožničinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom. Ker tega ni storilo, naj bi bila tožeči stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Pritožbeni očitek ni utemeljen. 285. člen ZPP določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Opustitev materialnega procesnega vodstva načeloma pomeni zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar lahko v določenih okoliščinah preraste v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti, zaradi česar pride do sodbe presenečenja. Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti oziroma protislovja opozori že nasprotna stranka. Od stranke se namreč pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila oziroma protislovja odpravila.

9.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka. V obravnavani zadevi je tožena stranka v obeh pripravljalnih vlogah opozorila na neodpravljivo nesklepčnost tožbe, ker tožeča stranka navaja, da delno umika tožbo zaradi prejetega plačila, v tožbenem zahtevku pa kljub temu vtožuje plačilo zneska 2.009,41 EUR. Ker je na protislovje med tožničinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom opozorila že tožena stranka, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva v zvezi s tem protislovjem, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

10.Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker je bila očitna pisna pomota v III. točki izreka izpodbijane sodbe že popravljena s pravnomočnim popravnim sklepom, pritožbene navedbe o nasprotju med besedilom III. točke izreka, kjer so stroški postopka naloženi v plačilo toženi stranki, in navedbo v obrazložitvi, da je pravdne stroške dolžna plačati tožeča stranka, niso več upoštevne.

11.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo določbe 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je ravnalo napačno, ko je meritorno zavrnilo del zahtevka, ki je že bil poravnan, namesto da bi izdalo ugotovitveni izrek, s katerim bi ugotovilo plačilo tožene stranke. Zaradi delne izpolnitve je terjatev tožeče stranke v tem delu ugasnila, zato je tožbeni zahtevek v tem delu že po temelju neutemeljen. Odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v pravdi dejansko uspela v celoti tako po temelju kot tudi po višini ali pa vsaj po temelju zahtevka, ker je v pravdi dosegla poplačilo celotnega dolga, pa neutemeljene. Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.

12.Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3, 188, 285, 339, 339/1, 339/2-8, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.