Jedro

Toženka je tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je s svojim ravnanjem kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ter da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1o. 2019 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 11. 2019. Zavrnilo je zahtevke za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da dejanje, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima znakov kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, temveč gre za prekršek. Izpostavlja okoliščine, ki kažejo na to, da je šlo za lastno uporabo, in sicer, da tožnik ni bil predkaznovan za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, da je šlo za 8 sadik konoplje na prostem in na zemljišču, ki ni v lasti tožnika, torej količina zalite konoplje ni bila takšna, da bi kazala na obstoj kaznivega dejanja, da so starši in brat tožnika hudo bolni, mati se celo zdravi za rakom ter tudi, da ni bila zasežena nobena tehtnica ali bankovci kot tudi ne drugi dokazi, ki bi kazali na prodajo prepovedane droge. Poudarja, da iz strokovnega mnenja Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije o pregonu kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog izhaja, da gojenje 3 do 10 sadik konoplje ne kaže na obstoj kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati drugih navedb toženke, ki se nanašajo na hišno preiskavo in druge aktivnosti v kazenskem postopku po začetku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter celo zoper drugo osebo, tj. očeta tožnika, saj delodajalec v sodnem postopku ne sme navajati drugih oziroma dodatnih razlogov, kot so bili očitani v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da je toženka prekludirana pri predložitvi video posnetka z dne 20. 9. 2019, saj je le-tega predložila šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Prav tako je toženka prepozno predložila poročilo o tajnem opazovanju z dne 20. 9. 2019. S tem, ko je sodišče prve stopnje vpogledalo v prepozno priložen CD (B51), je kršilo 286. člen ZPP. Meni, da mu je bila kršena pravica do zagovora, saj se glede na okoliščine, da mu je bila 28. 9. 2019 odvzeta prostost in odrejen pripor, nato pa hišni pripor, kar mu je povzročilo poslabšanje zdravstvenega stanja, ni mogel pripraviti na zagovor, niti podati pisnega zagovora, zaradi česar toženka neutemeljeno ni prestavila oziroma omogočila zagovora na drug dan, kljub zdravniškemu opravičilu, iz katerega izhaja, da tožnik ni bil sposoben opraviti zagovora. To dejstvo bi lahko potrdil tudi izvedenec psihiatrične stroke. Ker ga sodišče prve stopnje ni postavilo, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je le medicinski izvedenec tisti, ki lahko oceni zdravstveno stanje tožnika, ali je bil sposoben zagovora. Meni tudi, da je bila izredna odpoved podana prepozno. V zvezi s tem navaja, da je toženka anonimno prijavo prejela 8. 8. 2019, da gre morebiti za tožnika, pa je bilo znano že pred 20. 8. 2019, ko se je preverjalo lastništvo nepremičnin na A., zaradi česar se je glede na vsebino anonimne prijave, da naj bi se s konopljo ukvarjal kriminalist, sum nanj usmeril že takrat. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje med drugim upoštevalo tudi dokaze, ki bi morali biti izločeni, saj kljub temu, da civilni postopek nima izrecnih ekskluzijskih pravil, iz sodne prakse izhaja, da je izvedba nedovoljenih dokazov dopustna samo, če zadosti strogemu testu sorazmernosti. Meni, da je z opazovanjem tožnika brez odredbe in nato z odredbo, ki je ni izdal izključno pristojen organ, prišlo do nezakonitega posega v pravico do zasebnosti in zasebne lastnine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu "kriminalistični inšpektor specialist" kot vodja skupine B. v oddelku C. Policijske uprave D.. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku s sklepom z dne 15. 10. 2019, po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je s svojim ravnanjem kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/2012 in nasl.), ter da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.

7. Ni podana v pritožbi uveljavljena kršitev pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je izvedlo in ocenilo dokaza, predložena na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in sicer videoposnetek z dne 20. 9. 2019 in poročilo o tajnem opazovanju z dne 20. 9. 2019. Iz 4. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse listinske dokaze in izvedlo dokaz s posnetkom ravnanja tožnika kritičnega dne 20. 9. 2019, ker je presodilo, da naknadno predloženi dokazi, vloženi v spis po prvem naroku, niso zavlekli postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in skladna s tretjim odstavkom 286. člena ZPP, sicer pa tožnik v pritožbi niti ne pojasni, kako bi lahko zatrjevana kršitev določbe 286. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Stališče tožnika, da bi morala toženka zagovor, določen za 10. 10. 2019, na podlagi prošnje za preložitev in zdravniškega potrdila preložiti, je zmotno. Za opravičeno odsotnost z zagovora ne zadošča zgolj opravičilo delavca, da se zagovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav. Da bi delodajalec preložil zagovor, je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti ali da ne more podati pisnega zagovora.1 Ker niti v naknadnem zdravniškem potrdilu niti v sporočilu tožnika ni bila opredeljena kakšna dodatna relevantna okoliščina, ki bi kazala na to, da zaradi svojega zdravstvenega stanja tožnik zagovora ne more podati (niti v pisni obliki), ter glede na kratek rok, ki ga je imela toženka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da zagovor preloži. Dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Ugotavljanje zdravstvene zmožnosti tožnika podati zagovor namreč ni bilo potrebno, saj četudi bi tožnik z izvedencem uspel dokazati, da se zdravstveno ni bil zmožen zagovarjati, presoja sodišča glede na nekonkretizirano zdravniško potrdilo in tožnikovo opravičilo ne bi bila drugačna.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je toženka odpoved podala prepozno. Dejstva osredotočenosti suma, da je storil kaznivo dejanje, ki ga tožnik izpostavlja z vsebino prejete anonimne prijave ter opravljenih terenskih preverk parcel na A., ki so v lasti tožnikovega očeta, namreč ne gre enačiti s seznanjenostjo njegovega delodajalca z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih lahko začne z zakonsko določenim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik državnega organa) oziroma njegov namestnik, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izpovedi namestnika generalne direktorice policije E.E., ki je podpisal sklep o izredni odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil slednji z očitanimi kršitvami seznanjen 26. 9. 2019, generalna direktorica policije F.F. pa glede na dokumentacijo 20. 9. 2019. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, ne omajejo pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je predstojnica 20. 9. 2019 ugotovila razloge za izredno odpoved z dne 15. 10. 2019, ki je bila tako podana pravočasno.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaze, ki bi morali biti izločeni, ker izvedba dokazov v obravnavanem postopku ne more prestati strogega testa sorazmernosti. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da skladno z ustaljeno sodno prakso v pravdnem postopku ni mogoče uporabiti pravil o prepovedi uporabe nezakonito pridobljenih dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/94), saj je narava kazenskega postopka, kjer si nasproti stojita obdolženec in država, drugačna od narave pravdnega postopka, kjer si nasproti (tudi, če je v delovnem sporu delodajalec država, kot v tem primeru) stojita dve enakovredni stranki. Sodišče tudi v pravdnem postopku ne sme uporabiti dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, vendar ta prepoved ni absolutna. V obravnavanem primeru po pravilni presoji sodišča prve stopnje niti ne gre za nedovoljene dokaze (z izjemo posnetka in poročila z dne 22. 9. 2019, ki ju sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo). Toženka je tožnikove kršitve dokazovala s posnetkom in poročilom tajnega opazovanja z dne 20. 9. 2019, ki sta bila v predkazenskem postopku zakonito pridobljena.2 Kljub temu pa je sodišče prve stopnje na podlagi tehtanja v okviru strogega testa sorazmernosti pravilno presodilo, da tudi v primeru, če bi bil ukrep tajnega opazovanja za 20. 9. 2019 odrejen s strani nepristojnega organa, s tem dokazom tožnikova pravica do zasebnosti ni bila kršena (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile sadike prepovedane konoplje, ki jih je 20. 9. 2019 tožnik zalil, v njegovi neposredni posesti, saj je imel nad njimi neposredno dejansko oblast. Po določbi 5. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD; Ur. l. RS, št. 108/99 in nasl.) je posest prepovedanih drog prepovedana, izjemoma pa se lahko prepovedane droge iz skupine II in III proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti med drugim tudi za medicinske namene, če dovoljenje za opravljanje te dejavnosti izda minister (drugi in tretji odstavek 7. člena ZPPPD). Posest prepovedane droge v nasprotju z določbami tega zakona pomeni prekršek (prvi odstavek 33. člena ZPPPD). Glede na citirane določbe pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje predstavlja prekršek. Četudi je šlo za (zgolj) 8 sadik prepovedane konoplje, iz izvedenega dokaznega postopka ne izhajajo okoliščine, da je šlo za osebno rabo, da je tožnikov oče imel dovoljenje pristojnega organa za gojenje konoplje na svoji parceli ter da so se tožnikovi bližnji (oče, mama, brat) zdravili s prepovedano konopljo oziroma jo uživali za lajšanje zdravstvenih težav ob vednosti oziroma odobritvi njihovih zdravnikov.

12. Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje tako pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1, česar pritožba niti ne problematizira. S svojim ravnanjem – zalivanjem prepovedane konoplje je namreč tožnik naklepno huje kršil 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj), 4. člen ZNPPol (naloge policije), 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela) in 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj). Poleg tega njegovo ravnanje predstavlja tudi kršitev 4. člena Kodeksa policijske etike, po katerem policisti pri opravljanju svojega dela kot tudi v zasebnem življenju skrbijo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu vodje skupine B., v okviru katerega je bil dolžan odkrivati in preprečevati tako kazniva dejanja kot tudi prekrške s področja prepovedanih drog, je nedvomno okrnil ugled policije s tem, ko je sam izvrševal znake prekrška v zvezi s prepovedanimi drogami. Prav od policistov oziroma kriminalistov se pričakuje zakonito delovanje tudi izven delovnega časa. Že ta ugotovitev zaradi teže kršitve zadošča za presojo, da je izredna odpoved zakonita. Kljub temu, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da očitek iz izredne odpovedi, tj. da je zalil 8 sadik prepovedane konoplje, sam po sebi še ne zadostuje za zaključek, da so bili v tožnikovem ravnanju izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz 186. člena KZ-1, se pritožbeno sodišče v presojo tega razloga ne spušča, saj to na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi, zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne vpliva.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. VSRS VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007, VIII Ips 128/2015 z dne 27. 10. 2015. 2 Tako je odločilo Višje sodišče v Kopru s sklepom VII Kp 51004/2019 z dne 23. 4. 2020, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.