Jedro

Ocena obdolženčevega zagovora, v katerem je trdil, da se je pred nezgodo počutil normalno in da je tudi vozil normalno in s primerno hitrostjo, ob upoštevanju tega, da je vozil skozi ovinek, kjer je zgornja meja tehnične priporočljivosti 62 km/h, po izračunih izvedenca cestnoprometne stroke kar 80,6 km/h, dokazuje, da so bile pri njem okrnjene psihične sposobnosti, kot jih je opisal izvedenec sodnomedicinske stroke za voznike z vsebnostjo alkohola, kot jo je nedvomno ugotovil pri obdolžencu.

Izrek

Pritožba obdolženega D. K. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi D. K. je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi D. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Prvostopno sodišče mu je poleg pogojne obsodbe z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas petih mesecev. Odločeno je še bilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 133.363,00 SIT in 40.000,00 SIT povprečnine. Proti takšni odločitvi se je pravočasno pritožil obdolženi po svojem zagovorniku. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijal zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, ali pa, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu ne izreče stranske kazni. Pritožba ni utemeljena. Drugače kot pritožnik pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Pritožnikovo oporekanje zaključkom sodišča prve stopnje, ki so po njegovem mnenju zmotni zato, ker je sodbo utemeljilo zgolj na podlagi izpovedb oškodovanca M. H., priče U. D. ter mnenj izvedencev cestnoprometne in sodnomedicinske stroke, brez upoštevanja njegovega zagovora, je neutemeljeno in nima podlage v zbranih dokazih. Pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazni postopek je namreč povsem zanesljivo potrdil obe kršitvi cestnoprometnih predpisov iz obtožbe, obe izvedenski mnenji pa sta dali še dodatno tehtno podlago za pravilen zaključek sodišča glede vzročne zveze med obema kršitvama in prepovedano posledico. Povsem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem razlogov za zanašanje obdolženčevega vozila tik pred trčenjem. V obrazložitvi sodbe je prepričljivo obrazložilo, zakaj obdolženi pri stopnji alkoholiziranosti, kot jo je nedvomno ugotovil izvedenec sodnomedicinske stroke, in hitrosti, ki je bila sicer pod zgornjo hitrostjo, s katero bi bilo mogoče ovinek zvoziti, hkrati pa precej višja od tehnično priporočljive hitrosti za vožnjo skozi ovinek, ni zmogel obvladati svojega vozila. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno obrazložilo, zakaj ne verjame trditvi obdolženca, da je prišlo do zanašanja njegovega vozila zaradi neznanega vozila, ki naj bi mu v levem ovinku pripeljalo nasproti delno po njegovem voznem pasu. Zaslišane priče namreč o tem vozilu niso vedele povedati ničesar, izvedenec cestnoprometne stroke pa je v svojem mnenju argumentirano obrazložil, zakaj srečevanje obdolženca z vozilom v levem ovinku ni moglo imeti vpliva na nastanek nezgode. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena zahteva,da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati vpliv alkohola na konkretno obdolženčevo vožnjo. Izvedenec sodnomedicinske stroke je v svojem mnenju zapisal, da je šlo pri obdolžencu sicer za lažjo obliko vinjenosti, da pa imajo vozniki pri takšni koncentraciji, kot jo je ugotovil pri obdolžencu, vseeno okrnjene nekatere pomembne psihične sposobnosti, kot so padec splošne in dirigirane pozornosti, lažni občutek boljše sposobnosti, izguba kritičnosti in podobno. Ocena obdolženčevega zagovora, v katerem je trdil, da se je pred nezgodo počutil normalno in da je tudi vozil z normalno in primerno hitrostjo, ob upoštevanju tega, da je vozil skozi ovinek, kjer je zgornja meja tehnične priporočljivosti 62 km/h, po izračunih izvedenca cestnoprometne stroke kar 80,6 km/h, pokaže, da so pri obdolžencu nedvomno bile podane opisane motnje psihičnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da je zaradi sovpliva obeh kršitev iz krivdoreka prišlo do obravnavane nesreče s hudimi posledicami. Zaradi skrbno izvedenega dokaznega postopka in argumentiranih zaključkov v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ocenjuje, da nobeno dodatno izvajanje dokazov ne bi privedlo do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Glede na pritožbena zatrjevanja je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo, da pritožbene navedbe, ki naj bi govorile proti izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije opisujejo okoliščine, zaradi katerih se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne sodbe, kljub strogi sodni praksi glede kaznovanja vinjenih voznikov. V tej kazenski zadevi je izrek stranske kazni narekovalo dejstvo, da je do obravnavane prometne nesreče s hudimi posledicami prišlo zaradi kršitve dveh najpogostejših in tudi najbolj nevarnih kršitev Zakona o varnosti cestnega prometa. Pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka. Njena višina je odmerjena glede na trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter premoženjske in pridobitne sposobnosti obdolženca, ki so nedvomno takšne, da bo povprečnino zmogel plačati.