Jedro

Ugotovitev, da je podan pravni standard „utemeljeni razlogi za sum“, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, se lahko opira na vsebino anonimnega pisma, potrjeno z obvestili, ki jih je zbrala policija od znanih oseb v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obtoženega T. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 10732/2010 z dne 7. 4. 2010 obtoženega T. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in stroški obtoženca ter nagrada in stroški njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 10732/2010 z dne 11. 3. 2011 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je obtožencu odvzelo mamila, in sicer 5,58 g heroina. V skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ je obtožencu v določeno kazen vštelo čas, prebit v pridržanju od 19. 7. do 20. 7. 2007, za primer preklica pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 69. člena KZ je obtožencu odvzelo zaseženo tehtnico znamke Soehnle. Odločilo je tudi, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika in sodno takso.

3. Obtoženčevi zagovorniki so zoper sodbo višjega sodišča vložili pravočasno pritožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

4. Vrhovna državna tožilka v predlogu Ktp 6/11-2 z dne 27. 7. 2011 meni, da pritožba ni utemeljena. Preiskovalna sodnica je odredbo o hišni preiskavi stanovanjskih prostorov za obtoženega T. A. utemeljila z zadosti podatkov, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. V nadaljevanju se sklicuje na spisovne podatke in sklepa, da le-ti utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine in se s testom preverljivosti resničnosti le-te približujejo utemeljenosti suma. Anonimno pismo ne temelji le na neki splošni trditvi, pač pa konkretizira določeno dejstvo, ki ga je mogoče preveriti tudi z zaslišanjem številnih prič, kot so to starši pokojnega K. in sosedje obtoženega A. Prav tako se z zaslišanjem kriminalista R. lahko presodi verodostojnost njegovega informatorja, ki je poznanstvo z obdolžencem opredelil konkretno z okoliščino, da mu je A. v preteklosti že grozil. Vrhovna državna tožilka tudi ocenjuje, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Višje sodišče je pri svoji odločitvi presodilo vse razloge sodbe sodišča prve stopnje, pritožbene navedbe, pričevanja neposredno zaslišanih prič R. in K., zaslišanje obtoženca, upoštevalo je tudi rezultate hišne preiskave pri obtožencu in na podlagi tehtne presoje vsega navedenega brez vsakršnega dvoma obtožencu dokazalo, da je mamila hranil z namenom nadaljnje prodaje.

5. O predlogu vrhovne državne tožilke se obtoženec in zagovorniki niso izjavili.

6. Ker se s strani obveščenega Vrhovnega državnega tožilstva seje ni nihče udeležil, jo je Vrhovno sodišče opravilo v njegovi odsotnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

7. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, pridobljene z nezakonito hišno preiskavo, opravljeno 19. 7. 2007 na obtoženčevem naslovu. Pritožba povzema obrazložitev sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 623/2008 z dne 3. 4. 2009 in poudarja, da je preiskovalna sodnica ob odrejanju hišne preiskave razpolagala izključno s povzetki oziroma zaznamki o domnevnih navedbah bodisi anonimnih, bodisi nedoločnih virov, ne da bi bila s strani policije ena sama tako pridobljena informacija sploh preverjena, kaj šele potrjena. Pritožba graja razloge sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 131/2009 z dne 24. 3. 2009 in nato opozarja na odločitve Ustavnega sodišča, predvsem na določbo U-I-25/95 z dne 27. 1. 1997 glede dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Poudarja, da dokumentiranost in konkretnost informacij, indicev in dokazov, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, nujno pomeni, da morajo biti dokazi zbrani s strani neanonimnih oseb, prav tako pa, da morajo biti pred posegom v zasebnost neanonimni viri potrjeni s tretjimi indici oziroma s tretjimi s strani policije zbranimi informacijami. V nadaljevanju utemeljuje položaj, ki je nastal v tej zadevi ter se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 ter I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008. Pritožba zaključuje, da je sodišče zmotno ocenilo, da informacije, s katerimi je razpolagala preiskovalna sodnica ob odreditvi hišne preiskave, zadostijo dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Zahtevani dokazni standard ob odreditvi hišne preiskave ni obstajal in zato pritožba ocenjuje, da je treba dokaze, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi, izločiti iz kazenskega spisa, zaradi česar ni zadosti obremenilnih dokazov, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

8. Policijska postaja Litija je 18. 7. 2007 predlagala dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani, da odredi hišno preiskavo stanovanjskih prostorov in drugih pripadajočih objektov ter osebnega vozila Hyundai, ki jih uporablja T. A. V obrazložitvi predloga je navedeno, da so policisti PP Litija 17. 7. 2007 prejeli anonimno pismo, v katerem je napisano, da se T. A. ukvarja s prepovedano prodajo drog na svojem domu. Policisti so opravili razgovor z osebo, ki ne želi biti imenovana, saj se boji groženj T. A., ki mu je zaradi tega že grozil. Oseba je povedala, da slednji dejansko prodaja prepovedano drogo heroin in konopljo – rastlino. Na podlagi tega je policija sklepala, da obstaja utemeljen razlog za sum, da je T. A. storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ. Predlogu je policija priložila anonimno pismo, uradni zaznamek z dne 17. 7. 2007 o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, v katerem policist K. R. navaja, da je na kraju dejanja v razgovoru z oškodovancem in z zbiranjem obvestil ugotovil, da je T. A. policistu poznan kot uživalec prepovedanih drog, saj je bil dne 8. 3. 2006 v Š. dobljen, ko je imel v posesti 0,30 g prepovedane droge diacetil morfin – heroin. Prav tako je predlogu priložen uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 17. 7. 2007, iz katerega sledi, da je policist K. R. opravil razgovor s T. K., ki je povedal, da T. A. že dalj časa prodaja heroin in „travo“. Vse to počne v Š. in tudi na svojem domu. Odjemalci so predvsem mlajše osebe iz Š. in okolice. T. K. je prav tako opisal, da T. A. odvisnikom posoja denar. Tudi njegov brat I. K. si je pri njem izposodil denar, katerega vrnitev terja A. Iz priloženega obdolžilnega predloga z dne 23. 3. 2006 je razvidno, da je T. A. PP Litija obdolžila storitve prekrška po določbah Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ker je imel v posesti prepovedano drogo, in sicer 0,3 g diacetil morfina – heroina.

9. V sodbi, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe, je utemeljilo, da je policija v času, ko je predlagala izdajo odredbe o hišni preiskavi, razpolagala z uradnim zaznamkom z dne 17. 7. 2007, iz katerega izhaja, da je policist K. R. opravil razgovor s T. K., na podlagi katerega je policija pridobila informacijo, da naj bi se obtoženi A. ukvarjal s prodajo prepovednih drog. Na glavni obravnavi je K. R. potrdil, da so prišli takrat do informacij, da naj bi se obtoženec ukvarjal s prodajo prepovedanih drog od anonimnega občana ter da je na policijsko postajo prišlo tudi anonimno pismo. Sodišče prve stopnje je sklepalo, da je policija utemeljeno podala predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo pri obtožencu, saj je takrat razpolagala z anonimnim pismom, iz katerega izhaja, da je bilo prejeto 17. 7. 2007, kot tudi z informacijami, ki jih je dal T. K. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ. Glede na procesni položaj, ki ga je z izrekom oprostilne sodbe ustvarilo sodišče prve stopnje, je povsem razumljivo, da se pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke, glede na njeno vsebino ni ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti odredbe o hišni preiskavi in zato mu tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZKP se sme opraviti preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je med drugim verjetno, da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Pravni standard utemeljenih razlogov za sum je vzpostavljen na podlagi stališča Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997) v zvezi z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. Opredeljen je kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in okoliščine. Stopnja suma se mora po količini in kakovosti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti približati utemeljenemu sumu. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 med drugim poudarilo, da je razloge, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, potrebno konkretizirati in določno izraziti v takšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma ter da po drugi strani omogočajo učinkovito sodno presojo.

11. Že prikazana dejstva in okoliščine, s katerimi je policija utemeljila predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo (kazenskemu spisu priložen spis I Kpd 790/2007), so bila preverljiva in so dežurni preiskovalni sodnici omogočala presojo o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Ne gre zgolj za anonimno pismo, ki ga je prejela policija, temveč za podatke, ki jih je dal policiji T. K., kot sledi iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 17. 7. 2007, in tudi za konkreten podatek o obtoženčevem posedovanju prepovedane droge, ki je bil razviden iz obdolžilnega predloga. V takem položaju ni mogoče sklepati, da gre le za dejstva in okoliščine splošne narave, na podlagi katerih bi bila onemogočena učinkovita presoja preiskovalne sodnice. Zato pritožba, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena.

12. Po oceni pritožbe je sodišče pridobljene dokaze tudi zmotno ocenilo, saj kazenski spis ne daje podlage za sklep, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje oziroma da je dne 19. 7. 2007 hranil 41 zavitkov heroina zaradi nadaljnje prodaje. Dejstvo, da je navedenega dne pri obtožencu doma bilo najdenih 41 zavitkov droge v skupni količini cca. 5 g, samo po sebi ne more indicirati prodaje droge niti ob dejstvu, da je bila najdena pri obtožencu tudi tehtnica. Pritožba tudi meni, da samo pakiranje in način pakiranja ne dokazujeta obtožbene teze, ker enako dopuščata sklep, da se je pakiralo zaradi uživanja in ne zaradi prodaje.

13. Na obstoj zakonskega znaka, ki se nanaša na hrambo prepovedanih drog z namenom prodaje, je sodišče sklepalo tudi na podlagi okoliščine, da je bila pri obtožencu najdena droga v zavitkih in da so bili odmerki heroina stehtani. V zvezi s to okoliščino je odreklo vero obtoženčevemu zagovoru, pri čemer se je prav tako oprlo na izpovedbo policista R. Obrazložilo je tudi, kako ocenjuje dejstvo, da je bil obtoženec tudi sam uživalec mamil ter ob upoštevanju ocene heroina in obtoženčevih pridobitnih sposobnostih presodilo, da slednje ne dokazuje, da je bila droga namenjena zgolj za njegovo uporabo in uporabo I. K. Sodišče je tudi z razumnimi razlogi zavrnilo obtoženčev zagovor glede okoliščine, da je hranil tudi del heroina I. K. in v zvezi s tem ocenilo izpovedbo priče T. K. ter sklepalo, da je slednji doma povedal, da I. dobiva drogo prav pri obtožencu. Na podlagi količine najdenega heroina in tega, da je bila najdena na obtoženčevem domu tehtnica, na njej pa najdeni sledovi heroina in kokaina, da je bil obtoženec sam uživalec droge in da je za nakup le-te potreboval precejšnja denarna sredstva, da uživalci drog za lastno potrebo ne odmerjajo droge po zavitkih in da je I. K. drogo dobival pri obtožencu, je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obtožencu dokazano obravnavano kaznivo dejanje. Glede na to, in ker Vrhovno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo oceno obtoženčevega zagovora in ostale izvedene dokaze, ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

14. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 398. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

15. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo, je odločilo, da je obtoženec glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v pritožbenem postopku (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).