Jedro

Če investitor priglasi dela v območju mejnega prehoda, mora občinski upravni organ, pristojen za urejanje prostora, o tej vlogi odločiti. Dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za graditev objekta v območju mejnega prehoda, je samostojni upravni akt, ki ga to ministrstvo lahko izda le na zahtevo stranke in ne na podlagi odstopljene vloge o priglasitvi del.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 28.10.1992.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 24.7.1992 Občinskemu sekretariatu za finance in gospodarstvo občine priglasila dela na parceli št. 2450/2 in sicer za postavitev pisarniškega kontejnerja 6 x 2,5 m za opravljanje špediterskih uslug. Navedeno vlogo je prvostopni organ zaradi ugotovitve, da se omenjena parcela nahaja v območju mejnega prehoda, odstopil Ministrstvu za promet in zveze, le-to pa toženi stranki. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožeči stranki ne dovoli na mejnem prehodu postaviti objekta za opravljanje špedicijske dejavnosti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je predvidena lokacija objekta sicer izven območja mejnega prehoda, vendar tik ob varovalni odbojni ograji, po kateri poteka meja območja mejnega prehoda. Postavitev objekta na tej lokaciji bi ovirala kontrolo prehajanja čez državno mejo in izvajanje varnostnih ukrepov na državni meji. Ker je bilo ugotovljeno, da bi izgradnja novih objektov ob meji območja mejnega prehoda lahko motila izvajanje nalog kontrole in varovanja, bo pristojni organ sprožil postopek za povečanje območja mejnega prehoda. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z določbo 2. odstavka 12. člena zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZNDM).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z izrekom. Tožena stranka z izrekom ne dovoljuje postavitve objekta na mejnem prehodu, v obrazložitvi pa ugotavlja, da je predvidena lokacija objekta izven območja mejnega prehoda. Predvidena lokacija postavitve objekta je 300 m oddaljena od mejne črte. To pomeni, da so razlogi za zavrnitev dovoljenja, ki jih navaja tožena stranka, ne samo nepomembni v konkretni zadevi, ampak tudi dejansko neobstoječi. Tožeča stranka ni zahtevala izdaje izpodbijane odločbe. Zahtevo za postavitev objekta je vložila na pristojni občinski upravni organ, ki jo je nepravilno odstopil Ministrstvu za promet in zveze, le-to pa zopet nepravilno toženi stranki. Tožena stranka je nezakonito izdala izpodbijano odločbo, za izdajo katere sploh ni pristojna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da ji tožena stranka povrne stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je pristojni organ izdal odločbo s katero je razširil območje mejnega prehoda tako, da se parc. št. 2450/2, na kateri je tožeča stranka nameravala postaviti pisarniški kontejner, nahaja v območju mejnega prehoda. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi postavitev kontejnerja na predvideni lokaciji ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji, je tožena stranka utemeljeno odklonila izdajo dovoljenja.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je občinskemu upravnemu organu poslala vlogo, s katero je priglasila dela - postavitev pisarniškega kontejnerja. V vlogi je kot pravno podlago navedla 4. odstavek 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in 26/90 - ZUN) ter 46. člen zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84) - da gre za dela, za katera po predpisih ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Za odločanje o priglasitvi del je pristojen občinski upravni organ za urejanje prostora. Zato bi po mnenju sodišča ta organ o vlogi tožeče stranke moral odločati ter dovoliti priglašena dela, če so bili izpolnjeni zakonski pogoji, oziroma če teh pogojev ni bilo, izdati negativno odločbo. Občinski upravni organ ni imel zakonske podlage, da je (z dopisom) vlogo tožeče stranke odstopil toženi stranki (oziroma Ministrstvu za promet in zveze, le-to pa toženi stranki), saj ni šlo za vlogo, za katero občinski upravni organ ne bi bil pristojen (66. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Zakon o nadzoru državne meje, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, določa v 1. odstavku 12. člena, da "za gradnjo ali postavitev objektov in naprav na mejnem prehodu je potrebno dovoljenje republiškega organa za notranje zadeve". Po določbi 11. člena istega zakona vsakemu mejnemu prehodu pripada območje mejnega prehoda, ki ga določi pristojni upravni organ. Po mnenju sodišča predstavlja dovoljenje tožene stranke, izdano po 1. odstavku 12. člena citiranega zakona, samostojni upravni akt, ki ga tožena stranka izda na zahtevo zainteresirane stranke (investitorja). Tega dovoljenja tožene stranke torej ni mogoče šteti za poprejšnje soglasje oziroma dovoljenje drugega organa v smislu 1. in 3. odstavka 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ker gre za samostojni upravni akt, tega akta ni dolžan po uradni dolžnosti pribavljati organ pristojen za urejanje prostora, ampak ga je dolžna stranka priložiti k zahtevi za izdajo odločbe o priglasitvi del oziroma lokacijskega dovoljenja oziroma ga na zahtevo tega organa predložiti naknadno, če se v postopku ugotovi, da se nameravana gradnja nahaja na območju mejnega prehoda.

Iz podatkov v tej upravni zadevi izhaja, da se v času, ko je tožeča stranka priglasila dela, parcela št. 2450/2 ni nahajala v območju mejnega prehoda. Zato tožeča stranka ni bila dolžna svoji vlogi z dne 24.7.1992 priložiti dovoljenja tožene stranke, prav tako ni mogel občinski upravni organ od tožeče stranke zahtevati predložitve takega dovoljenja.

Po mnenju sodišča so tudi utemeljene tožbene navedbe, da je obrazložitev izpodbijane odločbe povsem v nasprotju z njenim izrekom. Z izrekom tožena stranka ne dovoljuje gradnje na mejnem prehodu na navedeni parceli, v obrazložitvi pa ugotavlja, da se ta parcela nahaja izven območja mejnega prehoda ter da bo pristojni organ sprožil postopek za povečanje območja mejnega prehoda.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na novo dejstvo in nove dokaze, da je bilo že 24.9.1992, torej še pred izdajo izpodbijane odločbe, povečano območje mejnega prehoda, tako da se navedena parcela nahaja v območju mejnega prehoda. Po določbi 4. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih lahko sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, le na obravnavi. Ta pa v konkretni zadevi ne bi bila smiselna glede na nezakoniti postopek ne samo tožene stranke ampak tudi pristojnega občinskega upravnega organa, ki bi moral odločiti o vlogi tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Glede zahteve tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne vse stroške, pa sodišče pripominja, da po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih, v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške.

Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).