Jedro

Tudi če sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe v skrajšanem postopku v svoji odločbi ne navede razlogov, zakaj navzočnost zagovornika in obsojenca na seji ni potrebna oziroma koristna, kot je to zagovornik predlagal v pritožbi, pa je bila z vročitvijo pisnega predloga višjega državnega tožilca obrambi zagotovljena pravica, da se seznani s stališčem državnega tožilca, ter se do njega opredeli.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je obsojenega V.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 29.12.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave in kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je pod točko I. po vsebini povsem enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da so bile obsojencu v postopku kršene pravice do poštenega dokaznega postopka z zahtevo po argumentirani sodbi; da je sodišče zavrnilo dokazni predlog o poizvedbah o bolezni oškodovanke pri zdravnici; da sodišče ni ugotavljalo, ali gre za iste vzroke strahu pred bivšim možem in obsojencem; da so poizvedbe pri psihiatru bistvenega pomena, ker po mnenju zagovornika oškodovanka izkazuje pretiran strah glede na dogodek, gre za sum preganjavice, ki lahko vsebuje tudi privide in prisluhe; da sodišče ni posvečalo pozornosti besedam v srbohrvaškem jeziku, saj je obsojenec v zagovoru poudaril, da ne razume in ne obvlada srbohrvaškega jezika; da se je sodišče neupravičeno oprlo na spis okrožnega državnega tožilstva; da je obsojenec predlagal sklic javne pritožbene seje, vendar se višje sodišče na predlog ni ozrlo; meni, da dejansko stanje v izpodbijani pravnomočni odločbi je tako pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno, da so zelo resno kršene ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27.2.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 29.3.2007 in njegov zagovornik dne 31.3.2007 seznanjena.

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah presodilo (npr. opr. št. I Ips 375/2001 z dne 4.4.2001), da se v primeru obsodilne sodbe, v zvezi s samim kaznivim dejanjem, kot odločilna dejstva štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) ter da niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravnorelevantne za odločitev o posamezni stvari.

B.-2 6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ne navaja, katero določbo kazenskega zakona naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovornik v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah zakona ni moglo presojati.

7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni opravilo poizvedb o oškodovanki pri psihiatrinji, čeprav gre po oceni vložnika za odločilno dejstvo in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje zdravnice dr. M.D. o bolezni oškodovanke, ker oškodovanka po mnenju zagovornika izkazuje pretiran strah glede na dogodek, gre za sum preganjavice, ki lahko vsebuje tudi privide in prisluhe.

8. Iz meril oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca (3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče tako ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga obrambe in ga zavrnilo (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje). Ocenilo je, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni potrebna. Čeprav oškodovanka občasno obiskuje psihiatrinjo in dobiva ustrezna pomirjevala, kar je nekaj povsem normalnega, pa sodišče prve stopnje ni našlo nobenega podatka, da bi bila oškodovanka duševno bolna ali motena oseba. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje), nenazadnje pa tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavnosodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist kot bistvenega elementa pravice do poštenega sojenja. Kolikor pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem v zvezi izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da je oškodovanka psihiatrinjo obiskala po ločitvi od moža, da bi se sodišče moralo prepričati, ali oškodovanka jemlje le pomirjevala, ter da ni ugotavljalo, ali gre pri oškodovanki za iste vzroke strahu pred bivšimi možem in obdolžencem, pa vložnik s takšnimi navedbami in zatrjevanjem, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki sta jih v pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zagovornik ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo.

9. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v pritožbi zahteval sklic javne pritožbene seje v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, vendar se sodišče druge stopnje na predlog ni ozrlo, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Določbe, ki urejajo pritožbeni postopek v rednem postopku se smiselno uporabljajo tudi v skrajšanem postopku, če ni v 445. členu ZKP izrecno določeno drugače. Po določbi prvega odstavka 445. člena ZKP (ki pomeni izjemo od določbe prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP), kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku (kot je bilo to v konkretnem primeru), obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Višje sodišče je očitno ocenilo, da v konkretnem primeru navzočnost strank na seji pritožbenega senata ni potrebno. Čeprav v svoji odločbi ni navedlo razlogov, zakaj zagovornika ni obvestilo o seji pritožbenega senata, kot je to predlagal v pritožbi, pa je spoštovalo načelo kontradiktornosti v pritožbenem postopku. Obsojencu in njegovemu zagovorniku je bila v pritožbenem postopku z vročitvijo pisnega predloga višjega državnega tožilca zagotovljena pravica, da se pred odločanjem pritožbenega senata seznanita tudi s stališčem državnega tožilca, ter se do njega opredelita, vendar obramba te svoje pravice ni izkoristila, zato se vložnik zahteve ne more uspešno sklicevati na kršitev ustave. V zahtevi vložnik tudi z ničemer ni izkazal, da bi bila prisotnost obsojenca in zagovornika na seji senata koristna za odločanje pritožbenega sodišča. Razlogi, ki jih s tem v zvezi navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo ponavljanje argumentov v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, s katerimi zavrača obsojenčevo kazensko odgovornost za storjeno kaznivo dejanje, ki jih je uveljavljal v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku, ki pa jih je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene. Zato zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče pritrditi, kolikor smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 445. člena ZKP oziroma, da bi bila v konkretnem primeru prisotnost obsojenca in zagovornika na seji senata nujna za razjasnitev stvari in da je opustitev obveščanja strank vplivala na zakonitost sodbe.

11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so bila obsojencu kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave in privilegij zoper samoobtožbo iz 5. člena ZKP, ker je sodišče neupravičeno sodbo oprlo na spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, Zunanji oddelek v Postojni, saj je zoper obsojenca bil kaznovalni predlog zavrnjen pod pogojem, da plača prispevek v dobrodelne namene in bi zato obsojenec moral biti opozorjen pred podpisom, da se lahko omenjeni spis uporabi proti njemu v drugih postopkih.

12. Zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal kršitev privilegija zoper samo obtožbo. Pravilno je sodišče druge stopnje, ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe, presodilo, da v konkretnem primeru (ko je sodišče vpogledalo v spis državnega tožilstva in ugotovitve iz tega spisa navedlo v razlogih sodbe) ni prišlo do kršitve privilegija zoper samo obtožbo ter, da ne gre za nedovoljen dokaz, temveč za dokaz katerega je sodišče presojalo skladno z določbo 18. člena ZKP.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala; zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter oče enega mladoletnega otroka) ter trajanja in zamotanosti postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.