Jedro

Določitev nadomestnega stika v primeru bolezni otroka ne ustvarja nikakršnega "dvojnega režima" izvajanja stikov, temveč predstavlja zgolj dopolnilno ureditev, katere namen je zagotoviti kontinuiteto in dejansko izvrševanje stikov, kadar ti iz objektivnih razlogov (bolezen otroka) odpadejo. Nadomestni stik ne pomeni avtomatičnega povečanja obsega stikov, temveč zgolj nadomestitev konkretnega, že določenega, a neizvedenega termina, pri čemer se njegov čas, trajanje in način izvedbe določi v sodelovanju s CSD glede na razpoložljivost terminov in največjo korist otroka.

Bistvo odločitve je v zagotavljanju rednih in stabilnih stikov z obema staršema kot ključnega elementa otrokove največje koristi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izterjavo denarne kazni in izrek nove, višje kazni (I. točka izreka). Deloma je ugodilo predlogu predlagateljice ter izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da stiki med nasprotnim udeležencem ter mld. A. A. začasno potekajo samo pod nadzorom strokovnih oseb Centra za socialno delo B. (CSD), in sicer v prostorih CSD, enkrat tedensko, ob sredah ob 16ʰ, največ eno uro, pri čemer se obseg izvede postopno, tako da stiki pod nadzorom prvi mesec potekajo v obsegu 15 minut, naslednji mesec pa na podlagi pozitivne ocene strokovne službe v obsegu 30 minut in tako naprej do največ ene ure, v primeru bolezni otroka mora predlagateljica to pravočasno sporočiti strokovnemu delavcu CSD ter se odpadli stik nadomesti, po predhodnem dogovoru CSD glede prostega termina. CSD je naložilo, da je dolžan spremljati potek stikov ter o poteku stikov pod nadzorom sodišču enkrat mesečno posredovati poročilo, skupaj z mnenjem (II/1. točka izreka). Za primer kršitve zgoraj navedene obveznosti je sklenilo, da se predlagateljici izreče denarna kazen v višini 500 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti na podlagi sklepov o izrečeni denarni kazni, hkrati pa bo sodišče v primeru kršitve izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bo nasprotna udeleženka ponovno ravnala z obveznostjo iz 1. točke te začasne odredbe (II/2. točka izreka). Veljavnost navedene začasne odredbe je določilo do drugačne odločitve sodišča oziroma do končne odločitve v tem postopku oziroma najdlje devet mesecev od njene izdaje (II/3. točka izreka). Kar je zahtevala predlagateljica več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je še, da pravno sredstvo zoper sklep ne zadrži njene izvršitve ter da se odločitev o stroških pridrži do končne odločitve v zadevi (IV. in V. točka izreka).

2.Zoper sklep sta se pritožila tako predlagateljica kot tudi nasprotni udeleženec.

3.Predlagateljica vlaga pritožbo zoper drugi odstavek in 2. alinejo II. točke ter v celoti zoper III. točko izreka sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep v izpodbijanem delu spremeni, podredno, da sklep razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Izpodbijana odločba, po kateri se v primeru bolezni mld. A. A. odpadli stik nadomesti (po predhodnem dogovoru s CSD glede prostega termina), je notranje protislovna, neobrazložena in nedoločna. Sodišče prve stopnje je namreč že v 1. podtočki II. točke izreka določilo, da se stiki izvajajo 1x tedensko, zato dodatna ureditev nadomeščanja ustvarja nejasen in dvojni režim izvajanja stikov, pri čemer iz obrazložitve sploh ne izhaja, zakaj naj bi bilo nadomeščanje potrebno. Hkrati so stiki pod nadzorom določeni le 1x tedensko na podlagi strokovnega predloga CSD in po sistemu postopnega uvajanja (od 15 minut do največ 1 ure), zato ni jasno, kako naj bi se nadomestni stik sploh izvajal, v kakšnem roku, obsegu in na kakšen način, niti ali to pomeni avtomatično povečanje tedenskega obsega nadzorovanih stikov. Sodišče bi pri določitvi nadzorovanih stikov moralo jasno določiti, da se ti ne izvajajo v času medletnih počitnic in v zadnjih 14 dneh julija ter avgusta. Izvajanje nadzorovanih stikov v tem času pomeni nesorazmeren poseg v otrokovo pravico do mirnega in neprekinjenega počitniškega obdobja, torej je v nasprotju z načelom največje koristi otroka.

5.Izrek o denarni kazni je notranje protisloven in se ga ne da preizkusiti. Iz izreka izhaja, da se predlagateljici za primer kršitve obveznosti iz 1. točke izreka izreče denarna kazen v višini 500 EUR, hkrati pa je določeno, da bo sodišče o ponovni kršitvi izdalo nov sklep in izreklo novo, višjo kazen, če bo nasprotna udeleženka ponovno ravnala z obveznostjo iz 1. točke. Takšna formulacija je nerazumljiva in protislovna, saj iz nje ni jasno, ali se kazen izreka v primeru spoštovanja obveznosti ali v primeru njene kršitve, prav tako pa ni jasno, na koga se posamezni del izreka sploh nanaša. Izrek tako ustvarja položaj, ko je predlagateljica dejansko sankcionirana tako v primeru ravnanja skladno z II. točko izreka sklepa, kot tudi v primeru njenega domnevnega nespoštovanja.

6.Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do sistematičnega in dolgotrajnega prikrivanja informacij in pošte s strani nasprotnega udeleženca. Predlagateljica že ves čas tega postopka z dokazi izkazuje, da je nasprotni udeleženec o pomembnih zadevah, ki se nanašajo na mladoletnega otroka, ne obvešča, saj ji ne posreduje izvidov ter je ne obvešča o pregledih niti je ne seznanja s pošiljkami glede šolanja ali zdravljenja.

7.Sodišče se v izpodbijanem sklepu vsebinsko ni opredelilo do vprašanja, na podlagi katerih konkretnih dejstev naj mld. C. A. pri očetu ne bi bil ogrožen. Enako velja za mnenje CSD, ki ga je sodišče povzelo, ne da bi bilo razvidno, na kakšni strokovni podlagi, z uporabo katerih metod ali na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je bil sprejet zaključek, da ogroženosti ni. Predlagateljica je predlagala konkretne zaščitne ukrepe glede režima prevzema in vračanja otroka v vrtec.

10.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano začasno odredbo pravilno upoštevalo načelo največje koristi otroka ter v danih okoliščinah utemeljeno določilo stike med nasprotnim udeležencem in mld. A. A. pod nadzorom strokovne osebe, ob upoštevanju mnenja pristojnega CSD, ki takšno ureditev podpira. Takšna ureditev predstavlja primeren in sorazmeren ukrep, katerega namen je postopna ponovna vzpostavitev odnosa med mld. A. A. in očetom v varnem in za njo manj obremenjujočem okolju.

11.Pritožbene navedbe očeta, da stiki pod nadzorom ne bodo učinkoviti zaradi domnevnega odtujevanja otroka pod vplivom matere, zaenkrat ne predstavljajo zadostne podlage za drugačno odločitev v tej fazi postopka. Gre za vprašanje, ki zahteva poglobljeno strokovno presojo, zlasti z izvedbo dokaza z izvedencem s področja klinične psihologije, ki ga je sodišče prve stopnje že postavilo. Če bo ugotovljeno, da prihaja do odtujevanja mld. A. A. od očeta in da obstoječa ureditev ne zagotavlja varstva njenih koristi, niso izključeni niti bolj intenzivni ukrepi, vključno s spremembo varstva in vzgoje ali z začasno nadomestitvijo otroka k tretji osebi.

12.Ker uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP)