16. 4. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Iztoka Daria Šilca, Ljubljana, na seji 16. aprila 2009

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 191/2008 z dne 10. 4. 2008 in 1. točko izreka sodbe Upravnega sodišča št. U 186/2008 z dne 26. 3. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s 1. točko izreka sodbe odpravilo odločbo Sodnega sveta, s katero pritožnik ni bil izbran in predlagan v izvolitev Državnemu zboru na razpisano sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v Ljubljani, in v 2. točki izreka sodbe tožbo v preostalem delu zavrnilo. Zoper 1. točko izreka sodbe Upravnega sodišča je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo, ker pritožnik zanjo ni izkazal pravnega interesa.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena, 23. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave ter 6., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik meni, da Upravno sodišče ne bi smelo izpodbijane odločbe Sodnega sveta odpraviti in vrniti zadeve v novo odločanje, temveč bi moralo vsebinsko odločiti o njegovi pravici. Ker Upravno sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, naj bi kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave. Meni, da iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja pravica do meritorne odločitve pred sodiščem. Navaja, da je tako odločitev s tožbo izrecno zahteval. Ravnanje Upravnega sodišča naj bi bilo še posebej sporno, ker gre za primer, ki vključuje pravico do opravljanja poklica. Meni, da morajo sodišča v sporih, povezanih z zaposlitvijo, odločati nemudoma in vestno. V nadaljevanju ustavne pritožbe navaja, da naj bi mu bilo z odločitvijo Upravnega sodišča onemogočeno preživljanje. Upravno sodišče naj bi v sodbi ugotovilo, da ga Sodni svet neupravičeno ni izbral na razpisano mesto sodnika. Če bi Upravno sodišče vsebinsko odločilo (izbralo pritožnika za sodnika), bi pritožnik že lahko opravljal delo. Zato meni, da je tožba v upravnem sporu neučinkovito pravno sredstvo. Pritožnik tudi meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem nima pravnega interesa za vložitev revizije, napačno, ker bi se mu z vsebinsko odločitvijo Vrhovnega sodišča pravni položaj izboljšal.

3.Pritožnik je vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da je ZUS-1 v neskladju z 2. členom Ustave (neustavna pravna praznina), ker ne zapoveduje, da mora sodišče odločiti meritorno. Meni, da ureditev v ZUS-1 omogoča, da sodišče po prosti presoji odloča, ali bo o zadevi odločilo meritorno ali kasatorično, zato tožba ni učinkovito pravno sredstvo. S tem naj bi bili kršeni 23. in 25. člen Ustave ter 13. člen EKČP.

B. – I.

4.Pobudnik pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti ZUS-1 utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo (št. Up-1188/08). V tem postopku je Upravno sodišče v 1. točki izreka tožbi pritožnika ugodilo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče pa je revizijo zavrglo. Ker pobudnik zatrjuje neustavnost ZUS-1, ker ne določa obveznega odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije, z vložitvijo ustavne pritožbe št. Up-1188/08, v kateri je predmet presoje sodna odločba, s katero je sodišče pritožniku ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti ZUS-1. Ker je odločitev o ustavni pritožbi odvisna tudi od odločitve o pobudi, je moralo Ustavno sodišče najprej odločiti o njej.

5.Pobudnik zatrjuje, da je ZUS-1 v neskladju z 2., s 23. in s 25. členom Ustave, ker ne določa, da mora Upravno sodišče odločati v sporu polne jurisdikcije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98 in OdlUS VII, 140) navedlo, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Spor polne jurisdikcije pa je predviden kot izjema, kadar so zanj izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Zgolj pavšalno zatrjevanje pobudnika, da bi sodišča morala odločati v sporu polne jurisdikcije, ne zadošča za utemeljitev zatrjevanega neskladja izpodbijane določbe ZUS-1 z Ustavo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

6.Sklep Vrhovnega sodišča se nanaša na procesno vprašanje nedovoljenosti revizije zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Preizkus ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča se mora zato omejiti na vprašanje, ali je bila z zavrženjem revizije kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča nepravilno. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Ker kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper ta sklep ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih storilo Upravno sodišče. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali je pritožnik izčrpal vsa pravna sredstva v smislu 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS). Upravno sodišče je s sodbo odpravilo odločbo Sodnega sveta in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe pomeni vrnitev v stanje, ko o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni dokončno odločeno, zato bo lahko pritožnik novo odločbo Sodnega sveta izpodbijal v novem upravnem sporu in zoper odločitev sodišča vložil ustavno pritožbo. Zato Ustavno sodišče praviloma takšno ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrže zaradi neizčrpanja pravnih sredstev. Vendar pritožnik zatrjuje, da je Upravno sodišče kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine, ker ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Izčrpanje pravnih sredstev po 51. členu ZUstS se nanaša na pravna sredstva, ki so učinkovita za varstvo pritožnikove ustavne pravice ob vložitvi ustavne pritožbe. Takih sredstev pa pritožnik v obravnavanem primeru nima na razpolago, ker lahko očitke o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker Upravno sodišče v tem postopku ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, uveljavi samo v tem postopku. Zato je torej treba šteti, da so bila pravna sredstva izčrpana.

8.Vsebina pravic iz 6. člena EKČP je zajeta v 22. in 23. členu Ustave, iz 8. člena EKČP v 35. členu Ustave, iz 13. člena EKČP pa v 25. členu Ustave, zato je Ustavno sodišče navedene zatrjevane kršitve določb EKČP presojalo v okviru vsebinsko enakih ustavnih pravic.

9.V delu, kjer pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic iz prvega odstavka 23. in 25. člena Ustave in to utemeljuje z navedbo, da sodba Upravnega sodišča temelji na neustavnem ZUS-1, so te trditve neutemeljene iz enakih razlogov, iz katerih je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti ZUS-1.

10.Z očitki, da bi Upravno sodišče moralo v konkretnem primeru odločiti v sporu polne jurisdikcije, pritožnik zatrjuje kršitev procesnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za to pa v tem primeru ne gre. Upravno sodišče je pojasnilo, da ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka upoštevala vsa pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku, zato je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Sodnemu svetu v novo odločanje.[1] Stališče Upravnega sodišča temelji na pravilih razlage pravnih norm, zato ne more pomeniti, da gre za očitno napačno odločitev, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča in imela za posledico zatrjevano kršitev iz 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožnik s takšnim stališčem sodišča ne strinja, za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.

11.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, vendar njene kršitve z navedbami, s katerimi izraža le svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, ne izkaže. Zgolj dejstvo, da je bila predmet upravnega spora odločba Sodnega sveta, s katero pritožnik ni bil izbran in predlagan v izvolitev Državnemu zboru na razpisano sodniško mesto, samo po sebi še ne more pomeniti kršitve tretjega odstavka 49. člena Ustave. Kako naj bi Upravno sodišče kršilo četrti odstavek 15. člena in 35. člen Ustave, pritožnik ne pojasni, zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo preizkusiti.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1] Namen prostega preudarka je, da lahko upravni organ pri istem dejanskem stanju izbere več pravno enakih možnosti. Prosti preudarek ne more biti predmet presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta v upravnem sporu, tej presoji so podvrženi le pravno vezani deli tega akta. Predpogoj za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije je, da zakonodajalec upravnemu organu pri njegovem odločanju ni prepustil določenega polja lastne presoje, v katero sodišče ni pooblaščeno posegati. Zato pri sodni presoji odločb, izdanih po prostem preudarku, sodišču ni mogoče dopustiti, da poseže v zakonsko pooblastilo ter namesto uprave prevzame možnost sprejemanja odločitev, saj bi bilo to v nasprotju z načelom zakonitosti in z naravo same zadeve. V takem primeru se sodišče omeji zgolj na presojo, ali je uprava pravilno uporabila podeljeno pooblastilo, torej ali je bilo pooblastilo prekoračeno ali zlorabljeno (Povzeto po V. Androjna in E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Zbirka Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 391 in 673).