Jedro

S sklenitvijo pogodbe med banko in očetom tožnice, ob sodelovanju tožnice, za toženko ni nastala nikakršna obveznost v razmerju do tožnice, tudi ne po tem, ko je bila nanjo prenesena lastninska pravica na zastavljeni nepremičnini z darilno pogodbo s strani očeta tožnice. Zastavni upnik je upravičen do poplačila svoje terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati 73.075,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Štelo je, da tožba ni sklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženka ni pasivno legitimirana, zato odprava nesklepčnosti ne bi bila možna. Po sporazumu o zavarovanju kredita z dne 21. 7. 2003 je A.B. dolžnik in zastavitelj, tožnica pa zastaviteljica in hkrati porokinja in plačnica (solidarno poroštvo), toženka pa ni pogodbena stranka, zato zgolj sklenitev darilne pogodbe med A. B. in toženko, s katero je prvi prenesel s hipoteko obremenjeni nepremičnini na toženko, ne daje toženki pasivne legitimacije oziroma jo ne zavezuje za plačilo denarne terjatve.

2. Zoper to sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Z njo je kršilo veljavne določbe pravdnega postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da je A. B. 27. 5. 2005 z darilno pogodbo prenesel na toženko, ki je njegova izvenzakonska partnerica, s hipoteko obremenjeni nepremičnini parc. št. 163/7 in parc. št. 123, obe pripisani k vl. št. ... k.o. ..., toženka pa je bila seznanjena z dejstvom, da je na teh nepremičninah vpisana hipoteka na podlagi notarskega zapisa z dne 25. 7. 2003 zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve v znesku 120.000, 00 EUR s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi v korist R. B. Iz darilne pogodbe z dne 27. 5. 2005 izhaja, da je bila seznanjena s tem dejstvom, na to jo je v postopku overitve opozoril tudi notar. Po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) učinkuje zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa proti vsakemu poznejšemu pridobitelji lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini. Upnik v primeru nevračila kredita lahko vloži izvršilni predlog in se poplača iz nepremičnin, ki so zastavljene v zavarovanje njegove terjatve, zato ta zaznamba učinkuje tudi proti obdarjenki kot poznejši pridobiteljici oziroma lastnici navedenih nepremičnin. Zaradi tega je toženka pasivno legitimirana, sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo določbo 318. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilno in zakonitost odločitev. Odločitev pa je tudi v nasprotju z vsebino listin v spisu oziroma listinami, ki jih je dolžnica predložila k tožbi, prav tako pa je napačno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 1028. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predlaga spremembo zamudne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve na drugi stopnji pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo v postopku vsa pravnoodločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja, zaradi pritožbenih izvajanj pa navaja naslednje:

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v obravnavani zadevi nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe, vendar je bilo potrebno ob dejstvu, da tožba tožeče stranke ni bila sklepčna, kljub obstoju procesnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP, tožbeni zahtevek zavrniti in izdati zavrnilno sodbo. Tožba tožeče stranke je nesklepčna iz razloga, ker iz življenjskega primera v tožbi, torej iz dejanskih tožbenih trditev, ne izhaja pravna posledica zoper toženo stranko. Pravna posledica bi lahko glede na tožbene trditve izhajala le zoper nekoga tretjega, ki pa ni stranka v tem postopku. Ugotoviti torej je, da tožena stranka, kot je označena v tožbi v tej zadevi glede na tožbene trditve ni pasivno legitimirana. Tožeča stranka namreč s tožbo zahteva od toženke vrnitev denarnega zneska s pripadki, sklicujoč se pri tem na pravno podlago, to je kreditno pogodbo in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah, last tožeče stranke in njenega očeta. Kreditna pogodba je bila sklenjena med banko in tožničinim očetom, v kateri pa je kot porok in plačnik ter tudi kot zastavitelj sodelovala tožeča stranka. Slednja je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v namen preprečitve prodaje tako njenega premoženja, kot premoženja očeta tožeče stranke, upniku (banki) poravnala celotno terjatev. Ker je oče z darilno pogodbo prenesel zastavljene nepremičnine na tožene stranko, sedaj tožeča stranka od toženke zahteva plačilo oziroma povrnitev tega zneska.

7. Tako kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da s sklenitvijo pogodbe med banko in očetom tožnice, ob sodelovanju tožnice, za toženko ni nastala nikakršna obveznost v razmerju do tožnice, tudi ne po tem ko je bila nanjo prenesena lastninska pravica na zastavljeni nepremičnini z darilno pogodbo s strani očeta tožnice. Pri tem je tožena stranka prevzela zgolj riziko kreditnega poplačila iz zastavljene nepremičnine, ker zastavna pravica na nepremičnini ni vezana na osebo. Je pa zastavni upnik upravičen do poplačila svoje terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine.

8. Tožeča stranka tako do tožene stranke glede na tožbene trditve nima nikakršne pravne podlage za ugoditev zahtevku po vrnitvi ji denarnega zneska z v tožbi zahtevani višini. Tožena stranka ni stvarno legitimirana, saj ne more biti nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja na katerega se nanaša ta pravda oziroma na katerega se nanašajo trditve tožeče stranke, saj v tej posledici ni zavezanka iz materialnopravnega razmerja. Ni pasivno legitimirana. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženke, tožbeni zahtevek ni utemeljen, sodišče prve stopnje ga je zato pravilno zavrnilo.

9. V posledici navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena ter jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

10. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama nositi nastale ji stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.