Jedro

Toženec ni imel pravice do izključne uporabe stanovanja, zato je dolžan plačati tožnici uporabnino (kot stvarnopravno reparacijo), sorazmerno njenemu takratnemu polovičnemu deležu na stanovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom dovolilo razširitev tožbe. Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 2.105,12 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 860,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da tožnici ni onemogočal, da bi stanovanje uporabljala. Tožnica ni uporabljala stanovanja pred 15. 10. 2010, saj živi v K. Prikrajšanje tožnice mora biti konkretno, prav tako tudi neupravičena obogatitev. Tožnica ni navajala, da je od toženca zahtevala souporabo stanovanja od 15. 10. 2010 dalje. Stanovanje je imela ves čas na voljo za uporabo sorazmerno svojemu solastniškemu deležu. Manipulativni poziv v elektronskem sporočilu ni dovolj, potrebno je izkazati resen namen souporabe stanovanja. Tožnica ni bila izključena iz uporabe stanovanja, ampak se je tako odločila prostovoljno. Pred toženčevo vselitvijo je bilo stanovanje prazno. Prikrajšanje mora biti vedno konkretno in realno. Dejstvo, da solastnik ne uporablja stvari, od drugega solastnika pa ne zahteva dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnica ni izkazala, da je zahtevala ključe od toženca. Toženec ne more biti z ničemer neupravičeno obogaten, ker je uporabljal stanovanje, ki ga pred tem tožnica ni uporabljala. Tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja in toženčeve neupravičene obogatitve. Njen zahtevek je zato neutemeljen. Podobna stališča so zavzeta v številnih sodnih odločbah, pri čemer toženec posamezne odločbe iz baze sodnih odločb izpostavlja v pritožbi. Tožnica ni aktivno poskusila preprečiti svojega prikrajšanja. Poleg tega je toženec ni izključil iz rabe stanovanja. Kot solastnik je toženec imel pravico souporabljati stanovanje. Prvo sodišče je priznalo tožnici tržno najemnino, kot jo je izračunal sodni izvedenec, vendar pa ta ni realna za to stanovanje glede na starost, funkcionalnost, lokacijo in vse ostalo. Izvedenec je upošteval podatek povprečne prodajne cene na površino enote – aritmetično sredino, v dopolnilnem mnenju pa je navedel, da naj ne bi bila ustrezna povprečna prodajna cena na površinsko enoto (mediana), kjer gre za nižje vrednosti cen po kvadratnem metru, ki so sicer realnejše, kot je to upošteval izvedenec, vendar pa svojega stališča ni ustrezno pojasnil. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zoper sklep je neobrazložena, zato terja le uradni preizkus v pomenu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ta je pokazal, da je bil sklep o dovolitvi spremembe tožbe sprejet v skladu z določili ZPP.

6. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo v zadevi. Pravdni stranki sta bili solastnika enosobnega stanovanja v obravnavanem obdobju. Vanj se je toženec nasilno vselil 15. 10. 2010, čemur je tožnica takoj nasprotovala in med drugim zahtevala tudi plačilo uporabnine (dopis v prilogi A 11). Toženec je bil ves čas nedobroverni posestnik (kolikor je uporabljal stanovanje tudi v obsegu tožničinega solastniškega deleža do polovice) in tej ugotovitvi v pritožbi ne ugovarja.

7. Kot nedobroverni posestnik je toženec dolžan povrniti tožnici polovico plodov oziroma koristi od uporabe stanovanja (prvi odstavek 96. člena SPZ). Toženčevo obveznost, da kot nedobroverni posestnik plača za uporabo stanovanja v obsegu tožničinega solastniškega deleža, izhaja tudi iz drugega odstavka 95. člena SPZ. Ker dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo tuje stvari, to po nasprotnem razlogovanju pomeni, da je nedobroverni posestnik dolžan plačati za uporabo tuje stvari. Toženec ni imel pravice do izključne uporabe stanovanja, zato je dolžan plačati tožnici uporabnino (kot stvarnopravno reparacijo), sorazmerno njenemu takratnemu polovičnemu deležu na stanovanju.

8. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da med pravdnima strankama po toženčevi nasilni vselitvi v stanovanje ni prišlo do dogovora o načinu uporabe solastne stvari, čeprav je tožnica toženca k temu pozvala (dopis v prilogi A 11). Toženčeva trditev, da tožnici ni onemogočal souporabe stanovanja, da tožnica te souporabe ni zahtevala in da je tožnica prostovoljno opustila uporabo stanovanja (tožnica živi z možem in otrokom na drugem naslovu), je neupoštevna že zato, ker bi bila souporaba enosobnega stanovanja že po naravi stvari objektivno nemogoča. Bistveno je, da toženec ni imel nobene podlage za uporabo stanovanja v obsegu tožničinega solastniškega deleža, da je v tem obsegu imel korist od uporabe stanovanja, ki se zrcalno odraža v tožničinem prikrajšanju (tožnica je zahtevala uporabnino v obsegu svojega solastniškega deleža na stanovanju) ter da sta toženčeva korist in tožničino prikrajšanje vzročno povezana. Zato je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da so podane tudi vse predpostavke neupravičene pridobitve po pravilih obligacijskega prava (190. člen v zvezi s 198. členom OZ). Toženčevo sklicevanje na posamezne judikate iz baze sodne prakse, ki se nanašajo na bolj ali manj drugačna dejanska stanja, kot je podano v tej zadevi, ni relevantno.

9. Toženec ne konkretizira trditve, da tržna najemnina, kot jo je izračunal sodni izvedenec, ni realna. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da povprečni podatki bolj sledijo dogajanju na trgu nepremičnin kot mediana, kjer so pomembne srednje vrednosti v nekem obdobju. Toženec na dopolnitev izvedenskega mnenja ni imel pripomb, zato so pritožbene navedbe v zvezi z nepopolnostjo dopolnitve izvedenskega mnenja nedovoljene in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je seštevek posameznih prisojenih zneskov uporabnine v 1. točki izreka sodbe 2.105,12 EUR, ne pa 1.946,37 EUR (kot polovica zneska 3.892,75 EUR), kar je navedeno v 14. točki obrazložitve. Gre za očitno računsko napako, ki jo bo prvo sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.

11. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).