Jedro

Tožnik s podanimi trditvami zatrjuje ničnost poroštvenih pogodb zaradi nedopustnega nagiba ob sklepanju pogodb, kar ureja drugi odstavek 40. člena OZ, a mu ni uspelo dokazati takšnega nedopustnega ravnanja (uslužbencev) banke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih med prvo, drugo in tretjetoženo stranko ter tožnikom kot porokom, glede solidarnega poroštva tožnika za obveznosti drugotožene stranke. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zgrešeno presojalo veljavnost poroštva oziroma dejstva, s katerim je tožnik utemeljeval ničnost poroštvene zaveze, zgolj z vidika razmerja med kreditojemalcem (drugotoženo stranko) in banko (prvotoženo stranko), pri čemer se z ravnanjem prvotožene stranke v razmerju do poroka – tožnika sploh ni ukvarjalo. Razmerje med porokom in banko je neodvisno od razmerja med banko in kreditojemalcem, ko gre za presojo ničnosti poroštvene zaveze. Sodišče se do izvedenih dokazov (prič) ni konkretizirano opredelilo niti z enim stavkom. Pri presoji tožnikovih navedb o nepoštenem in nemoralnem ravnanju banke sploh ni presojalo izpovedi bančnih uslužbencev ter priče A. G., niti ni pojasnilo, iz katerih delov tožnikove izpovedi izpeljuje svoje zaključke (npr. o zavajanju oziroma prevari s strani banke). Sodba je pomanjkljiva do te mere, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1. Nadalje navaja, da se je sodišče izven trditvene podlage pravdnih strank ukvarjalo s tem, da naj bi bila odločitev tožnika nepremišljena, s čimer je kršilo razpravno načelo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zgrešeno je stališče izpodbijane sodbe, po katerem že sama pisnost poroštvene pogodbe oziroma izjave izključuje bodisi napake volje bodisi ničnost. Sodišče se ne opredeli do tožbenih navedb o tem, na kakšen način je bila tožniku večmilijonska poroštvena zaveza predstavljena s strani banke. Navaja, da med pravdnimi strankami nikoli ni bilo sporno, da je tožnik sporne kreditne pogodbe, iz katerih jasno izhaja, na katere obveznosti se poroštva nanašajo, podpisal. Poudarja, da nikoli ni zatrjeval ničnosti v smislu, da ne bi vedel, na katere obveznosti se poroštvo nanaša, temveč v smislu vsiljevanja takšne poroštvene zaveze s strani banke, pri čemer je ta njen pomen prikazovala izkrivljeno. Zgrešeno je tudi stališče sodišča, da je bil tožnik pri poslovanju dolžan nastopati s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj v podjetju ni imel nobenih vodstvenih funkcij in ni sprejemal nobenih odločitev, zaradi česar ga je pri delu vezala običajna skrbnost oziroma skrbnost povprečnega človeka. Takšna skrbnost ga je zavezovala tudi pri sklepanju poroštvene zaveze, saj kreditna pogodba ni bila sklenjena za njegov račun, temveč za račun podjetja M. d.o.o. Sodišče trditev tožnika o tem, da je bil v podjetju samo zaposlen, brez neke funkcije in brez neposrednega vpliva na odločanje poslovodstva podjetja, sploh ni presodilo z vidika ravnanja prvotožene stranke – banke, torej z vidika, ali je takšno ravnanje banke nemoralno, nepošteno in v nasprotju z dobro bančno prakso. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je pogojevanje financiranja določenega posla s strani banke s tem, da je povsem običajno, da se mora nekdo, ki je v podjetju samo zaposlen, zavezati kot porok, je po mnenju pritožnika pravno nevzdržno. Neutemeljeno sodba meni, da se tožnik ne more sklicevati na zagotavljanje uslužbencev banke v zvezi s poroštvom. Sodišče ne pojasni, kakšno pravno podlago bi moral imeti tožnik, da bi bančnim uslužbencem lahko zaupal. Dejstvo, da je tožnik zaupal prvotoženi stranki kot profesionalni osebi s področja bančništva, lahko vpliva na to, da je bila zmota zakrivljena. Tožnik je prava neuka oseba, ena izmed funkcij bančnih uslužbencev pa je posredovanje informacij, ki so točne in zanesljive. Tožnik je vseskozi poudarjal, da mu je prvotožena stranka izkrivljala pomen njegove poroštvene zaveze, kar je nedopustno in nemoralno, saj mora že po splošnih bančnih pravilih (kodeks bančne etike) banka ravnati pošteno, moralno in etično. Sodišču očita, da ne loči ničnosti in izpodbojnosti kot dveh ločenih pravnih institutov. Okoliščina, da je bil tožnik seznanjen s posli podjetja M. d.o.o. in v tej zvezi s kreditnimi pogodbami, nima nobene povezave s presojo, ali je bilo ravnanje prvotožene stranke v konkretnem primeru takšno, da narekuje ničnost poroštvenih zavez. Ključno za pritožnika je, da je podpisoval nekaj, česar pomen mu je bil predstavljen popolnoma drugače. V zvezi s tem ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je prvotožena stranka nerazumno pogojevala financiranje projekta R. še z njegovim poroštvom in ga na ta način silila v podpis večmilijonskega poroštva, pri čemer je bila njegova zaposlitev v podjetju M. d.o.o. odvisna od uspešnosti oziroma izvajanja tega projekta. Poudarja, da nikoli ni zatrjeval izpodbojnosti poroštvene zaveze oziroma trdil, da bi bil pri sklepanju poroštva zaveden v smislu zmote oziroma napake volje, temveč je zatrjeval nedopustno in nemoralno ravnanje banke v smislu oderuške pogodbe, vendar le v delu kreditnih pogodb, ki se nanašajo na poroštvo, ne pa v razmerju med kreditojemalcem in banko, ter nesorazmernosti njunih pogodbenih prestacij, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Zato je povsem napačna tudi obrazložitev v 24. točki izpodbijane sodbe, saj tožnik ne zatrjuje nesorazmernosti med izpolnitvama prvo in drugotožene stranke. Tudi v zvezi s tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjevanega oderuštva sodišče sploh ni presojalo v razmerju med porokom in banko in sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Čeprav ni nična kreditna pogodba, to ne pomeni, da ne more biti nična pogodba med porokom in banko. Sodišče v zvezi s tem ni presojalo, ali si je prvotožena stranka izgovorila nesorazmerno korist v razmerju do poroka. Zatrjuje, da je banka vseskozi vedela, da je razmerje med pogodbenimi prestacijami poroka in banke nesorazmerno, saj se je zavedala slabega premoženjskega stanja tožnika in njegove stiske, pa ga je kljub obstoječim zadostnim zavarovanjem silila v sklenitev poroštva in jamstvo za večmilijonske zneske. Navedenega prvotožena stranka ni nikoli prerekala, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Navaja še, da je tožnik poleg oderuške obrestne mere nesorazmerje med izpolnitvama poroka in banke utemeljeval tudi z drugimi okoliščinami, do katerih se sodišče ni opredelilo (zapadlost milijonskih zneskov kredita v nerazumno kratkih rokih, poračunanje nadomestil za sklenitev pogodbe o sodelovanju in za vsakokratno podaljšanje črpanja kredita in za anekse oziroma za razna nadomestila za obdelavo poslov v nepoštenih in oderuških zneskih, dejstvo, da je imela banka še številna druga zadostna zavarovanja, da je bil tožnik brez premoženja, z nizkimi dohodki, da je bila njegova zaposlitev odvisna od izvedbe projekta R., ...). V nadaljevanju pritožnik ponovno izpostavlja vrsto navedb, do katerih naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo in navaja, da sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Pritožbeno sodišče njihove vsebine na tem mestu ne povzema, temveč nanje odgovarja v ožjem delu obrazložitve, kolikor je to pravno odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožniku ni uspelo izkazati elementov oderuštva oziroma neizkušenosti tožnika, ko se je zavezal kot porok za obveznosti drugotožene stranke, kakor tudi ne nepoštenih, nemoralnih ravnanj prvotožene stranke (banke), ki bi povzročile ničnost tožnikovih poroštvenih zavez.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

7. Prav tako tudi očitek protispisnosti ni utemeljen. Tovrstna kršitev je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov zapisano. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

8. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja vrsto razlogov, ki jih lahko opredelimo kot napake volje (zavajanje, zmota, nevednost, vsiljevanje poroštvene zaveze s strani prvotožene stranke - banke, izkrivljeno prikazovanje pomena poroštva), ki so lahko samo razlog za izpodbijanje pravnega posla, česar pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, za to pa tudi ni več odprtega materialnopravnega roka. Osrednje tožnikove navedbe, na katerih temelji tožbeni zahtevek, namreč temeljijo na domnevni tožnikovi neizkušenosti pri sklepanju poroštvenih pogodb, kar naj bi banka izkoristila in ga zavedla v podpis poroštvenih izjav na kreditnih pogodbah, sklenjenih med banko in drugotoženo stranko, ki naj ne bi bile posledica njegove prave in svobodne volje. Iz teh navedb tožnika torej ne izhaja sankcija ničnosti, ki jo vtožuje v tem postopku, četudi bi se izkazale za resnične. Z uveljavljanjem razlogov za izpodbojnost v tem pravdnem postopku tako ne more uspeti.

9. Tožnik poleg tega v pritožbi na več mestih poudarja, da nikoli ni zatrjeval izpodbojnosti poroštvenih zavez oziroma trdil, da bi bil pri sklepanju poroštva zaveden v smislu zmote oziroma napake volje,2 temveč je svoj zahtevek utemeljeval na nedopustnem in nemoralnem ravnanju banke oziroma njenih uslužbencev v razmerju do tožnika kot poroka pri sklepanju poroštvenih pogodb oziroma zatrjeval, da so poroštvene zaveze oderuške in zaradi tega nične.

10. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje o presoji (glavnega) kreditnega razmerja med prvo in drugotoženo stranko, in sicer da je prvotožena stranka drugotoženo stranko kreditirala po povsem običajni poslovni praksi bank, del katere je bilo tudi solidarno poroštvo kot oblika zavarovanja in zmanjševanja kreditnega tveganja banke, ki ga je sprejel tožnik, kar je zaslišan potrdil tudi takratni uslužbenec banke C. D. V točkah 21 in 24 razlogov sodbe se je sodišče opredelilo do tožnikovih navedb o nesorazmerno visokih obrestnih merah, zahtevanih dodatnih zavarovanjih in modalitetah pogodbe, dogovorjenih v aneksih, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je ta opredelitev izostala (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovitev o tem, da med obveznostmi strank glavnega razmerja ni obstajalo tako nesorazmerje, ki bi opravičevalo nastop pogojev za oderuštvo po 119. členu OZ3, oziroma ki bi pomenilo kršitev temeljnih obligacijskih načel, so pravilne, dovolj obrazložene in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

11. Bistvena kršitev določb postopka tudi ni podana, ker sodišče prve stopnje ni izrecno ocenilo izpovedi prič M. K. in A. G., na kar opozarja pritožba. Dejstvo je, da je v sodbi navedeno, da je sodišče v dokaznem postopku ti dve priči zaslišalo, v razlogih sodbe pa se sodišču ni treba opredeljevati do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno. Po prepričanju pritožbenega sodišča so v izpodbijani sodbi vsebovana vsa odločilna dejstva, iz katerih je tudi razvidno, na kakšen način jih je sodišče ugotovilo in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili. Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe in dokaze ter jih obravnavalo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. S tem je zadostilo standardu obrazložitve dokazne ocene, čeprav ni izrecno omenilo navedenih prič. Predvsem pa pritožba pri tem očitku niti ne pojasni, o katerih odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve, sta priči izpovedali (pritožniku v korist) in so njegove pritožbene navedbe nesubstancirane, na tovrstne navedbe pa pritožbenemu sodišču ni treba podrobneje odgovarjati. Sodišče prve stopnje ima namreč o vseh odločilnih dejstvih navedene razloge, ugotovljeno dejansko stanje pa je podprto tudi s sklenjeno dokazno oceno tistih dokazov, ki so bili bistvenega pomena. Pritožba ne pove, kaj so te priče izpovedale pritožniku v korist. 12. Pritožbeno naziranje, da za presojo ničnosti poroštvenih zavez tožnika h kreditnim pogodbam ni odločilno dejstvo, ali so same kreditne pogodbe oderuške, in da bi moralo sodišče ničnost poroštvenih zavez presojati z vidika razmerja med prvotoženo stranko (banko) in tožnikom (porokom) neodvisno od razmerja med drugotoženo stranko (kreditojemalcem) in banko ter se opredeliti do vprašanja, ali si je prvotožena stranka izgovorila nesorazmerno korist v razmerju do poroka, je materialnopravno zmotno. S poroštveno izjavo se porok upniku enostransko in neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost. Poroštvena pogodba tako obremenjuje samo poroka, ne pa tudi druge stranke (upnika), porok pa za svoje poroštvo ne prejme plačila. Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poroštvu ne vsebuje elementa odplačnosti.4 Ker je s poroštveno pogodbo samo porok zavezan k izpolnitvi, so vse pritožnikove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poroštvene izjave (oziroma poroštvenih izjav) sklenjena oderuška pogodba, neutemeljene. Sklicevanje na nesorazmerje med obveznostmi poroka in banke zaradi narave poroštva kot enostranskega obligacijskega razmerja ne pride v poštev. O oderuški poroštveni izjavi bi bilo tako mogoče govoriti samo v okviru razmerja med glavnim dolžnikom (drugotoženo stranko) in upnikom (prvotoženo stranko). Kot obrazloženo zgoraj pa pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi bile kreditne pogodbe med prvo in drugotoženo stranko oderuške. V tem oziru tudi niso relevantne navedbe pritožnika, da je bilo njegovo premoženjsko stanje ob sklepanju pogodb slabo, kar je banka vedela, saj veljavnost poroštvene izjave oziroma kavza poroštvene pogodbe ni odvisna od (trenutne) plačevitosti poroka. Samo dejstvo, da tožnik ni imel posebnega premoženja, še ne pomeni, da so nastopili pogoji za oderuštvo po 119. členu OZ.5

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v 18. točki sodbe prekoračilo trditveno podlago strank, saj je s tem, ko je navedlo, da je namen zakonske določbe o pisnosti poroštvene izjave varovanje poroka pred nepremišljenostjo, zgolj podalo svojo razlago relevantne materialnopravne podlage v sporni zadevi. Ob tem pritožba zmotno razume, da je sodišče prve stopnje možnost napak volje oziroma ničnosti izključilo že zaradi same pisne oblike poroštvenih pogodb. Nasprotno, kaj takšnega iz obrazložitve sodbe ne izhaja, sodišče prve stopnje pa je vtoževano ničnost poroštvenih pogodb (izjav) presojalo z vidika vseh zatrjevanih okoliščin.

14. S tem ko pritožnik trdi, da je že v stipulativni fazi opominjal uslužbence na banki, da nima denarja oziroma premoženja in da takšna poroštvena zaveza nima pomena, ob zatrjevanih okoliščinah, da so uslužbenci vedeli, da tožnik nima nobenega premoženja in mu zagotavljali, da mu kot poroku tega ne bo treba plačati, smiselno zatrjuje ničnost poroštvenih pogodb zaradi nedopustnega nagiba ob sklepanju pogodb, kar ureja drugi odstavek 40. člena OZ. Vendar pa, kot izhaja iz (celotnega konteksta) izpodbijane sodbe, zlasti pa iz 21., 23. in 24. točke obrazložitve, tožniku ni uspelo dokazati takšnega nedopustnega ravnanja (uslužbencev) banke. Po oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, je bil tožnik zelo dobro seznanjen s posli drugotožene stranke in s projektom R., ki ga je prvotožena stranka kreditirala, kar je potrdil tudi v svoji izpovedbi. Iz tožnikovih navedb in izpovedbe jasno izhaja, da se je zavedal pravnih posledic poroštvenega razmerja in je vedel, kaj podpisuje, poleg tega je kontinuirano v daljšem časovnem obdobju (petih let) podpisal več kreditnih pogodb oziroma poroštvenih izjav, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka. Iz njegovih navedb je sicer razbrati, da naj bi bil njegov motiv za podpis spornih pogodb strah pred izgubo službe, če podjetje ne bi dobilo kredita, vendar pa na podlagi vseh navedenih okoliščin tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik kot porok, ki je bil zaposlen pri drugotoženi stranki, ki je vzela kredit, ne more uveljavljati ničnosti poroštvene izjave iz razloga, da so ga zavedli, da poroštvene obveznosti ne bo treba izpolniti. Ne drži pritožbeni očitek, da navedene okoliščine z vidika presoje ničnosti poroštvenih izjav (v smislu nedopustne podlage oziroma nagiba) niso relevantne, saj si ni mogoče predstavljati, da bi zaposleni v podjetju kontinuirano sklepal poroštvene pogodbe in nase prevzel breme večmilijonskega kredita samo zato, ker bi se bal izgube zaposlitve, in ker bi mu bančni uslužbenci zatrjevali, da gre zgolj za poslovno prakso banke ter da ne bo nosil nobenih posledic takšnega poroštva.

15. Odgovoriti je treba še na pritožbene očitke, da prvotožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev o zavedanju banke o njegovem slabem premoženjskem stanju, o tem, da ga je silila v sklenitev poroštva z zagotavljanjem, da gre zgolj za poslovno prakso banke, tožnik pa je na to pristal iz strahu pred izgubo zaposlitve ter o nesorazmerju med pogodbenimi obveznostmi prvo in drugotožene stranke. Te njegove navedbe je prvotožena stranka prerekala v odgovoru na tožbo z dne 16. 2. 2016 (navedbe pod točko 2 in 3).

16. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ključna pravno relevantna dejstva so pravilno ugotovljena, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št.26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Čeprav iz večine njegovih navedb, tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi, izhaja ravno to. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 Prim. sklep VS RS II Ips 186/2016, sodbo VSL II Cp 4504/2008, sodbo VIII Ips 197/2000. 5 Prim. sklep VSL I Cp 1336/2017.