Jedro

Izpodbijana odločitev obremenjena le z bistvenimi kršitvami določb postopka, ker tožnici kot pravni naslednici B. ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji (kršitev načela zaslišanja stranke).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 4903-17/2008-45 z dne 7. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom Občine Brezovica za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi tožnice in sklep Upravne enote Ljubljana, št. 362-32/1997-273 z dne 30. 9. 2011 odpravil (1. točka izreka); ter zahtevo tožnice za vračilo nepremičnin parc. št. 531/5 (...) in 3512/30 (...), obe k.o. … in za vračilo nepremičnin parc. št. 241 in 35/2 (...), obe k.o. ..., zavrnil (2. točka izreka); ter odločil, da tožnica sama nosi stroške postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je napačno razumevanje prvostopnega organa, da je vloge A. z dne 11. 3. 2011 in 16. 6. 2011 štel kot novo zahtevo za denacionalizacijo. Nesporno je, da je zahtevek za denacionalizacijo zadružnega premoženja dne 5. 3. 1993 vložila B. Ta se je dne 13. 12. 1994 izbrisala iz registra, ker se je preoblikovala v pet samostojnih zadrug, med njimi C. oziroma A. Navedeno potrjujejo izpiski iz sodnega registra, pa tudi listine spisa, iz katerih je razvidno, da sta od leta 1994 kot aktivni stranki na strani zadrug nastopali D. in A., ki je obe zastopala ista oseba A.A. (predsednik D.). Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da pravno nasledstvo med B. in D. v statusnem smislu ni bilo izkazano, kar je pomenilo, da D. ni bila upravičena uveljavljati vračila zadružnega premoženja (sodba Upravnega sodišča U 1819/2008 z dne 7. 7. 2009 in dopolnila odločba upravnega organa št. 362-32/97 z dne 3. 5. 2010). Ni pa še bilo odločeno o zahtevku C. oziroma zahtevku A. Pritožbeni organ nasprotno kot upravni organ prve stopnje ocenjuje, da izpisi iz sodnega registra dokazujejo, da je pravno nasledstvo med B. in A. izkazano, kar pomeni, da je A. upravičena nadaljevati in uveljavljati vračilo. To pa je A. tudi počela, saj to potrjujejo njena ravnanja oziroma listine spisa, iz katerih izhaja, da je v postopku poleg D. tudi ona sodelovala kot aktivna stranka. Ker pa je bilo v postopku s predloženimi listinami izkazano tudi, da B., ki je zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja vložila, ni pravna naslednica subjektov, to je E., C. in F., katerim so bile nepremičnine, ki v naravi predstavljajo ..., … in ..., dejansko podržavljene, drugostopni organ meni, da je potrebno zahtevek zavrniti in ne zavreči. V zvezi s tem pa se v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopnega organa, na strani 2. Pri tem dodaja, da iz predložene dokumentacije izhaja tudi, da je B. dokazovala pravno nasledstvo z zadrugami, katerim je premoženje bilo podržavljeno ter da je dokazovanje v tej smeri nadaljevala tudi A., kar pomeni, da je zahtevek za vrnitev zadružnega premoženja že bil presojan tudi po vsebini. Ob ugotovitvi, da pravno nasledstvo med subjekti ni izkazano, to narekuje zavrnitev. Ker je formalno pravna odločitev, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, utemeljena tudi z vsebinskimi razlogi, je zato podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo, kar je pritožbeni organ saniral s tem, da je izpodbijani sklep odpravil in sam rešil zadevo. Odločitev o stroških pa je oprl na 114. člen ZUP/86. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo A., kot prepozno.

Tožnica v tožbi navaja kronološko zgodovino zadeve. V odločbi, št. 4903-17/08/34 z dne 25. 1. 2011 je drugostopni organ pritrdil tožnici, da ker D. v statusnem smislu ni pravni naslednik B., odločitev o njenih zahtevkih v predmetni zadevi nikakor ne more hkrati pomeniti tudi odločitve o zahtevku B., kar je tudi v celoti izkazano z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 3. 5. 2010 in sodbo Upravnega sodišča U 1819/2008 z dne 7. 7. 2009, ko je bilo tudi gramatikalno odločeno le o zahtevku D. in ne o zahtevku B., in odločbo prvostopnega organa z dne 3. 5. 2010 v 3. točki izreka odpravil. Prvostopnemu organu je naložil, da od zadrug, v katere se je razdelila B. (vključno s pritožnico) zahteva, da se izjavijo, ali kot pravne naslednice B. nadaljujejo denacionalizacijski postopek. Ob prejemu pritrdilne izjave od katere izmed njih, naj razpiše ustno obravnavo, na kateri naj strankam da možnost, da se izjavijo o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po končanem dopolnjenem ugotovitvenem postopku naj organ pripravi poročilo v skladu s 65. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in po prejemu pripomb izda odločbo. Ker od upravnega organa ni prejela zahteve skladne z navodili, je tožnica vložila vlogi z dne 14. 3. 2011 in 16. 6. 2011, v kateri je upravni organ pozvala k ravnanju, s pojasnilom, da želi nadaljevati postopek po zahtevi B. Glede na podano izjavo je pričakovala nadaljevanje postopka po navodilih MOP. Namesto tega pa je prvostopni organ vlogi zavrgel po 129. členu ZUP. Z izpodbijano odločitvijo pa je drugostopni organ zahtevo zavrnil. Kot ključni razlog je navedel, da ni podano pravno nasledstvo med zadrugami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in tožnico, kar je bilo tekom ugotovitvenega postopka že ugotovljeno ter da je imela tožnica v postopku možnost sodelovati in se izjavljati, kar je razvidno iz listin v spisu. V zadevi uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Kot prvo meni, da je podana kršitev, da osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka, ta možnost ni bila dana. Po B. so pravne naslednice razen tožnice še štiri zadruge. Da je treba tem pravnim naslednicam dati možnost, da v postopku sodelujejo, je bilo tudi izrecno navodilo pritožbenega organa v odločbi z dne 25. 1. 2011. Tega navodila pa prvostopni organ ni spoštoval, s čimer je kršil določbo 242. člena ZUP/86. V zvezi s to kršitvijo predlaga sodišču, da ostale štiri zadruge obvesti o poteku sodnega postopka, saj se odločitev v predmetni zadevi lahko sprejme samo enotno tudi zanje (tretji odstavek 19. člena ZUS-1). Poudarja pa, da je bila tudi njej kršena pravica udeleževati se postopka do vložitve pritožbe dne 19. 5. 2010, ko je prvič po vsebini zavzela stališče, da želi postopek nadaljevati kot pravna naslednica B. Dotlej je bila stranka postopka zgolj D., saj tožnica ni bila nikoli pozvana, da postopek prevzame kot pravna naslednica B. Dejstvo, da je imela tožnica nekaj časa istega zastopnika kot D., glede tega vprašanja ne spremeni ničesar, saj to ne pomeni, da se je postopka udeleževala, pri čemer so navedbe v izpodbijani odločbi, ki govorijo o nasprotnem, pavšalne in se jih ne da preizkusiti, saj ni navedeno, iz katerih listin spisa naj bi to izhajalo. Nadalje je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. ZUP/86 v 8. členu določa, da je potrebno stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi. Drugostopni organ je namreč odločil vsebinsko, pri čemer ne more biti dvoma, da v zvezi z dejstvi, ki so bila podlaga za izdajo odločitve (vprašanje pravnega nasledstva) tožnici ni bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Tožnica v predmetnem postopku (do vložitve pritožbe) ni imela aktivne vloge, niti k takšni vlogi ni bila pozvana. Po prejemu odločbe pritožbenega organa z dne 25. 1. 2001 pa je upravičeno pričakovala, da bo prvostopni organ ravnal po navodilih drugostopnega in razpisal ustno obravnavo. Ker pa tega ni storil prvostopni organ, bi moral to pred vsebinsko odločitvijo storiti drugostopni organ. Preizkusiti pa je tudi ni mogoče glede ključnega vprašanja pravnega nasledstva tožnice po zadrugah, ki jim je bilo premoženje podržavljeno. Glede tega vprašanja se pritožbeni organ sklicuje na določbo 245. člena ZUP/86, vendar v predmetnem primeru ne gre za takšen primer, saj je bila prvostopenjska odločba zgolj procesne narave. Organ se torej na to določbo ne bi mogel opreti pri sklicevanju na navedbe iz prvostopenjskega sklepa, temveč bi moral pojasniti, zakaj meni, da pravno nasledstvo ni podano. Res so v zadnjem odstavku 2. strani (ki se nadaljuje in konča na 3. strani) navedena določena dejstva v zvezi z obravnavanim vprašanjem, vendar je oceniti, da je obrazložitev v tem delu na več mestih v medsebojnem nasprotju, saj na enem mestu navaja „zaradi kasnejših spojitev, pripojitev in razdelitev... pravna kontinuiteta ne obstaja“, na drugem mestu spet, da „se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb“, nato „je bilo za B. pravnomočno ugotovljeno, da ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtevka za denacionalizacijo“ (kar glede na doslej navedeno očitno ni res) in nazadnje še „da A. ni pravna naslednica po B.“ (kar spet očitno ni res). Iz navedb je razvidno, da prvostopenjski organ ne razume vprašanja pravnega nasledstva, saj sicer ne bi enačil prenehanja zadruge s prenehanjem pravnega nasledstva, predvsem pa bi pojasnil kdaj (s katerim aktom) je bilo po njegovem mnenju prekinjeno pravno nasledstvo med zadrugami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in tožnico. V odločbi drugostopnega organa z dne 25. 1. 2011, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožnice, je podano tudi navodilo, da mora prvostopni organ pred izdajo odločbe izdelati poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju, česar pa ni storil, niti ni te pomanjkljivosti odpravil sam pred izdajo odločbe. V zadevi tudi niso bili podani pogoji za odločitev pritožbenega organa po 242. členu ZUP/86. Da bi to lahko storil, bi moral ustrezno dopolniti postopek, kot mu to veleva ta člen, ter šele po takšnem ravnanju bi lahko o zadevi odločil vsebinsko. Tudi zaradi tega ravnanja je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 8. člena ZUP/86. Izpodbijani odločitvi pa očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravni organi niso presojali utemeljenosti zahtevka po določbi 3. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o zadrugah (ZZad), zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Navedeno bi morala organa nedvomno presojati, saj je bilo stališče, da se je do navedenega vprašanja potrebno opredeliti, sprejeto že v sodbi sodišča opr. št. U 253/2004 z dne 12. 4. 2005, na katero sta upravna organa vezana. V tej sodbi je sodišče podalo navodilo, da je potrebno presoditi, ali je vlagateljica B. zahtevo za vrnitev vložila tudi kot zadružna zveza v smislu 3. točke prvega odstavka 66. člena ZZad, odgovor na navedeno vprašanje pa v predmetni zadevi ni bil podan nikoli, prav tako pa se tudi niso ugotavljala dejstva v zvezi s tem, saj se je po sprejemu navedene sodbe v predmetnem postopku presojalo zgolj, ali takšno zadružno zvezo predstavlja D., katere zahteva je bila pravnomočno presojana; nikoli pa ne, ali takšen subjekt predstavlja pravna prednica tožnice – B. Zaradi neuporabe navedenega določila ZZad in zaradi neupoštevanja navodil sodišča, je tako jasno, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prav tako pa tožnici in drugim pravnim naslednicam ni bilo nikoli omogočeno, da se do tega vprašanja opredelijo. Zmotna je tudi presoja vprašanja pravnega nasledstva po zadrugah, ki jim je bilo premoženje podržavljeno. Meni, da je ugotovitev, da tožnica ni pravna naslednica po zadrugah, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, napačno. Iz sodbe U 253/2004, kjer je sodišče do obravnavanega vprašanja zavzelo odklonilno stališče, je razvidno, da je po mnenju sodišča glede na v spis vložene listine pravno nasledstvo prekinjeno zaradi tega, ker je takratna C. pri ... (ki je bila nesporno pravna naslednica zadrug), ki jim je bilo premoženje podržavljeno, na podlagi odločbe Skupščine Občine Ljubljana Vič – Rudnik z dne 8. 4. 1969 prenehala z delom in se likvidirala, pri čemer se likvidacija ni izvedla, saj je vse pravice in obveznosti in vsa sredstva njene aktive in pasive prevzel G., navedena zadruga pa je bila izbrisana iz sodnega registra. Sodišče je zavzelo stališče, da se lastnost pravne osebe določa z njenim statusnim opredeljevanjem, saj šele z vpisom v sodni register pravne osebe pridobijo pravno sposobnost. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statusnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb ter je kot pravno nasledstvo pravnih oseb potrebno razumeti pravno nasledstvo v statusnem smislu, kot izhaja iz vpisov v ustrezni register. Po 7. členu ZZad pa zadruga pravno osebnost izgubi z izbrisom iz sodnega registra. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da glede na dejstvi likvidacije in izbrisa iz sodnega registra obravnavano pravno nasledstvo ni izkazano. S takšnim stališčem pa se tožnica ne strinja, ker meni, da je v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. G. je namreč na podlagi posebne pogodbe prevzel vse pravice in obveznosti, pri čemer je bilo v izreku odločbe izrecno navedeno, da je s tem postal pravni naslednik. Odločba je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o podjetjih, ki je to očitno omogočal in določal, da v takšnih primerih pride do pravnega nasledstva. Ker je prišlo do prehoda vseh pravic in obveznosti, je šlo nedvomno za univerzalno pravno nasledstvo, ki je glede na navedeno tudi v celoti izkazano. Ker je navedena zadruga prenehala poslovati in ker je bilo na pravnega naslednika preneseno vse njeno premoženje, je bila posledično tudi izbrisana iz sodnega registra, kar pa ne more predstavljati osnove za sklep, da je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. Glede na navedeno gre očitno za univerzalno pravno nasledstvo na podlagi pogodbe in odločbe državnega organa, ki ga je takratna zakonodaja dopuščala, pri čemer je bilo pri obravnavani zadrugi v zadružni register vpisano, da je G. prevzel vse njene pravice in obveznosti (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Zadr I 34/16 z dne 4. 6. 1969). Pravno nasledstvo je bilo torej izkazano tudi z ustreznim vpisom v relevantni register, izkazujejo pa ga tudi druge listine, iz katerih izhaja, da je premoženje, ki ni bilo podržavljeno, prešlo na B. oziroma njene pravne naslednice. Primerjalno gledano gre za povsem enako pravno nasledstvo, kot ga veljavna zakonodaja ureja pri pripojitvi ene gospodarske družbe k drugi ali pri prenosu podjetja samostojnega podjetnika posameznika na novoustanovljeno družbo z omejeno odgovornostjo, saj se tudi v teh primerih družba, ki se pripoji oziroma samostojni podjetnik izbrišeta iz poslovnega (sodnega) registra, pa v tem primeru ni mogoče govoriti o tem, da prevzemna družba ni univerzalni pravni naslednik subjektov. Povedano drugače, izbris iz registra ne pove prav nič o vprašanju pravnega nasledstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov oziroma podrejeno, da sodišče ugodi zahtevi tožnice za vračilo nepremičnin in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom H. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD v odgovoru na tožbo meni, da je pravilno stališče organa, da tožnica ni pravna naslednica subjektov, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom I. v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi prvostopnega sklepa ter se ne strinja z razlogi drugostopnega. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je toženka po vsebini odločila o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je pravočasno vložila B., ter jo zavrnila iz razloga, ker tožnica kot pravna naslednica vlagateljice ni izkazala pravnega nasledstva po zadrugah, ki so jim bile nepremičnine podržavljene. Tožnica ugovarja, navedeno pa je med strankama sporno, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, ker tožnici kot pravni naslednici B. ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji (kršitev načela zaslišanja stranke – 8. člen ZUP/86).

Na podlagi upravnega spisa in navedb v izpodbijani odločbi sodišče ugotavlja, da je toženka v odločbi št. 4903-17/08/34 z dne 25. 11. 2011, v zvezi s sodelovanjem tožnice v upravnem postopku, izrazila stališče, da tožnica do pritožbe zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-32/97-251 z dne 3. 5. 2010, v upravnem postopku ni sodelovala. Stališče toženke o tožničinem nesodelovanju v upravnem postopku je bilo podlaga za odpravo 3. točke prvostopne odločbe z dne 3. 5. 2010 (da je s to odločbo o zahtevku za denacionalizacijo odločeno v celoti) ter navodila prvostopnemu organu v zvezi z nadaljnjim vodenjem upravnega postopka. Pred izdajo izpodbijane odločbe, ob pritožbenih ugovorih tožnice, da ji organ prve stopnje ni omogočil sodelovati v postopku kot ga je toženka napotila v odločbi z dne 25. 1. 2011, pa toženka ugotovitvenega postopka ni izvedla, pač pa se je postavila na diametralno nasprotno stališče, da iz listin v upravnem spisu izhaja, da sta od leta 1994 kot aktivni stranki na strani zadrug (kot upravičencev do denacionalizacije) nastopali D. in A., ki je obe zastopala ista oseba, torej da je tudi tožnica sodelovala v postopku kot aktivna stranka (stran 8 in 9 izpodbijane odločbe). Ob takem stanju zadeve pa sodišče ne more mimo ugovora tožnice, da toženka pavšalno navaja, da iz listin v spisu izhaja njeno sodelovanje v postopku, saj ni navedeno iz katerih. Sodišče v zvezi s tem dodaja, da dejstvo, da je za tožnico kot za D. podpisala pooblastilo odvetniku ista oseba – A.A. (pritožbi zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-42/97-251 z dne 3. 5. 2010 – za tožnico ta kot direktor; za D. pa kot predsednik D.), ne pomeni, da je ta oseba tudi za tožnico v postopku pred vložitvijo pritožb nastopala kot njen pooblaščenec, kolikor tako pooblastilno razmerje iz listin ne izhaja oziroma iz listin ne izhaja, da jih je A.A. podajal v imenu tožnice kot njen zakoniti zastopnik – direktor.

Ker je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve – 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), jo je sodišče moralo odpraviti in zadevo vrniti toženki v nov postopek. V primeru, da bo toženka na podlagi listin upravnega spisa lahko utemeljila svoje stališče v izpodbijani odločbi o aktivnem sodelovanju tožnice v upravnem postopku, bo ponovno vsebinsko odločila o zahtevi za denacionalizacijo, zato se sodišče v tej fazi postopka ne spušča v vsebinske ugovore, ki se nanašajo na pravno nasledstvo tožnice z zadrugami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno oziroma kolikor bo glede sodelovanja tožnice kot aktivne stranke menila kot v odločbi z dne 25. 1. 2001, bo izpeljala ugotovitveni postopek, v katerem pa bo tožnica glede vsebinske pravilnosti odločitve lahko navedla dejstva in okoliščine, kar pa pomeni, da je tudi v tem primeru preuranjeno odgovarjati na ugotovitve, ki se nanašajo na vsebinsko pravilnost odločitve.

Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 20 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbi ugodi, ugodi tudi stroškovnemu zahtevku tožnika. ZUS-1 pa ne predvideva povrnitve stroškov postopka strankam z interesom. Na podlagi navedenega je sodišče zahtevo stranke z interesom – H. zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.