Jedro

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 111. člena ZDR mora imeti kršitev, ki se delavcu očita, vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker naj bi njena kršitev imela vse zanke kaznivega dejanja ponarejanja listin, je potrebno ugotoviti, ali je tožnica listino „opis dejanskega stanja“ dejansko ponaredila ali pa je to listino, za katero je vedela, da je ponarejena, uporabila kot pravo (ob izdaji odločbe o prekršku), njeno ravnanje pa mora biti naklepno. Od te ugotovitve je odvisna odločitev o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2008, aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 25. 8. 2008 in aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 4. 2009, z dne 30. 4. 2010 tožene stranke tožeči stranki in sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 7. 2010 in se ugotovi, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz dela za čas od 3. 5. 2010 do 18. 4. 2011 vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, t.j. od 15. dne v mesecu za pretekli mesec in ji povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki poleg prvostopenjskih pravdnih stroškov naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Navaja, da v zadevi ni spora o tem, da iz računalniške aplikacije „A“ v oddelku „B.“ izhaja, da je bilo v prekrškovni zadevi s številko ... (priloga A6) s šifro št. .., ki jo uporablja tožnica, dne 29. 3. 2010 spremenjeno datumsko polje aplikacije iz 17. 3. 2008 na 17. 6. 2008. Sodišče pri presoji očitka glede neupravičenega in nepooblaščenega spreminjanja povsem spregleda dejstvo, da takšna sprememba predstavlja izključno spremembo datumskega polja v računalniški aplikaciji, ki služi zgolj evidentiranju posameznih listin, ki so izdane v postopku o prekršku, za statistične ipd. namene, in ne spremembo kakršnekoli listine v fizični ali elektronski obliki. Sprememba datuma je v konkretnem primeru predstavljala zgolj uskladitev stanja podatkov vnesenih v računalniško aplikacijo z dejanskim stanjem listin, ki se nahajajo v fizično vodenem prekrškovnem spisu, zaradi česar ne gre za poseg, ki bi bil izveden neupravičeno ali nepooblaščeno, saj si je tožnica morala prizadevati, da je stanje aplikacije usklajeno s stanjem spisa v fizični obliki. Tožnica tako pri svojem posegu v aplikacijo ni spreminjala listine, še najmanj pa javne listine, saj se je sprememba odrazila le v aplikaciji, ne pa na listini v fizični obliki ali na listini v elektronski obliki, ki brez elektronskega ali njemu podobnega podpisa ne more imeti značaja listine v smislu določb Kazenskega zakonika. Kdo in kdaj pa je - če sploh - spreminjal listino „opis dejanskega stanja“ pa ostaja v celoti nepojasnjeno in nedokazano. Tako je povsem možno, da je listino v fizični obliki spremenil tudi kdorkoli drug, ki je imel dostop do obravnavanega prekrškovnega spisa v fizični obliki po tem, ko ga je tožnica pustila v mapi občinskega redarja C.C., ki se je nahajala v eni izmed železnih omar v hodniku, do katere so lahko dostopali vsi zaposleni v D. redarski službi.

Povsem je napačen zaključek sodišča, da listina z datumom 17. 6. 2008 ni mogla nastati pred datumom 29. 3. 2010, saj je bilo v postopku dokazano, da tožnica tega dne ni spreminjala listine v fizični ali elektronski obliki, in da je obravnavani prekrškovni spis dne 20. 3. 2008 izročila občinskemu redarju C.C., da pripravi dopolnjen opis dejanskega stanja. Do te prekrškovne zadeve je brez ustreznega pojasnila že v elektronski obliki večkrat dostopal E.E. (dne 29. 9. 2009 in dvakrat dne 17. 3. 2010), kdo vse pa je poleg tožnice, redarjev ter operativnega vodje (E.E.) fizično dostopal do spisa tožnici ni znano, pritožba pa poudarja, da se navedeni spis ob zasegu dokumentacije dne 31. 3. 2010 ni nahajal pri tožnici in ji tudi ni bil zasežen. Kje se je ta spis v fizični obliki dejansko nahajal v kritičnem času, tožena stranka v postopku ni pojasnila. E.E. je kot operativni vodja razpolagal z vsemi šiframi uporabnikov. Povsem je nesprejemljiv zaključek sodišča, da naj bi C.C. podpis ponaredila ravno tožnica, ker se je na to listino sklicevala v odločbi, ki jo je izdala dne 29. 3. 2010. Tožnica v okviru svojih delovnih nalog ter zaradi nezakonitega izvajanja prekrškovnega postopka mora upoštevati listino, ki jo je sestavil redar. Sama pristnost listin, ki so podlaga za njene odločitve, ne more presojati.

Pritožba izpostavlja še dejstvo, da obstaja tudi dvom glede tega, ali je domnevno ponarejena listina sploh iz prekrškovnega spisa št. ..., saj predložena listina vsebuje št. zadeve ... in bi se zato morala nahajati v tem spisu. Tožena stranka tako ni dokazala, da je tožnica to listino sploh uporabila pri izdaji odločbe o prekršku št. ... z dne 29. 3. 2010, zato posledično tudi ni dokazala namena uporabe te listine v samem postopku o prekršku. Pravnoformalno se tako tožnica v odločbi z dne 29. 3. 2010 sploh ni sklicevala na to (domnevno ponarejeno) listino, ampak na listino s številko .... Iz listin predloženih k tožbi je brez izvedeniškega mnenja grafologa mogoče zgolj laično oceniti podpise C.C. kot zelo različne (na plačilnem nalogu št. ... z dne 28. 8. 2007, pisni izjavi z dne 15. 4. 2010, opisu dejanskega stanja št. ... z dne 15. 4. 2008, opisu dejanskega stanja št. ... z dne 15. 4. 2008 in plačilnem nalogu št. ...z dne 25. 9. 2009), zato trditev, da na domnevno ponarejenem opisu dejanskega stanja št. ... z dne 17. 6. 2008 ni njegov podpis, ne vzdrži. Tudi pod predpostavko, da je sporna listina dejansko ponarejena, pa je v celoti nedokazana trditev tožene stranke, da je ravno tožnica ponaredila podpis C.C., ki je v sporni prekrškovni zadevi opravljal delo redarja, ki je zaznal prekršek. Tožnica se o pristnosti podpisa na opisu dejanskega stanja (priloga A10) ne more izjasniti, saj za oceno pristnosti podpisa nima potrebnih strokovnih znanj. C.C. je povedal, da podpis na sporni listini ni njegov. Tudi če bi sprejeli zaključek, da je C.C. podpis na sporni listini ponarejen, namreč ni prav nobene podlage za zaključek, da naj bi ta podpis ponaredila ravno tožnica. Dokazno breme je na toženi stranki, ki je pritegnitev izvedenca grafologa sicer predlagala, vendar je dokazni predlog nato umaknila. Sodišče se v potrditev pravilnosti svoje odločitve sklicuje na izpovedbe prič E.E., F.F. in G.G., ki so dejansko izpovedovale proti tožnici, kar je posledica dejstva, da se s tožnico niso dobro razumele. Vendar pa navedene priče niso potrdile nobenega izmed dejstev, ki so za odločitev v predmetni zadevi pomembne. Priča E.E. je bila na zaslišanju tako negativno nastrojena do tožnice, da na vprašanja tožeče stranke sploh ni želela odgovarjati niti po opozorilu pooblaščenca tožeče stranke, da je kot priča na vprašanja dolžna odgovarjati. Kljub temu, da so bila vprašanja povsem običajna in priča odgovora ni podala, pa sodišče priče k odgovoru ni pozvalo in je ni kaznovalo v smislu določbe drugega odstavka 241. člena ZPP ali v tej smeri vsaj opozorilo, posledično pa dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. K zgornjim navedbam tožeča stranka še dodaja, da je tožena stranka zoper tožnico podala tudi kazensko ovadbo, pri čemer do vložitve obtožnice ni prišlo.

Obrazložitev sodbe pa je tudi sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Na strani 8 (13. točka obrazložitve) sodišče tako navaja, da je bilo ugotovljeno, da je ponarejen podpis C.C. na plačilnem nalogu, čeravno je v predmetni zadevi sporen dokument „opis dejanskega stanja“. Glede na to, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki narekuje razveljavitev sodbe tudi iz tega razloga (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče na podlagi izpovedb prič nedvomno zaključuje, da je v konkretni prekrškovni zadevi (ravno) tožnica spremenila datum opisa dejanskega stanja (točka 21 obrazložitve), čeprav tega niti ena priča ni potrdila. Iz navedenega izhaja, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki (prepisi zvočnih posnetkov), zaradi česar je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka, in sicer po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka pa podredno opozarja še na zmotno materialno pravno stališče naslovnega sodišča glede dokaznega bremena, ko v 21. točki obrazložitve sodbe navaja, da tožeča stranka ni ponudila nobenih dokazov o nasprotnem, da torej ni predložila dokazov o tem, da datuma na sporni listini ni spreminjala ona. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), zaradi česar je sodišče materialno pravni predpis uporabilo napačno in je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki narekuje razveljavitev sodbe.

Tudi sam postopek izredne odpovedi ni bil izveden zakonito, saj tožeči stranki v postopku izdaje izredne odpovedi ni bil dan pravilni pravni pouk, s tem pa je bila tožnica zavedena v zmoto. Če bi tožnica sledila temu pouku in predhodno ne bi izkoristila možnosti pritožbe v skladu s petim odstavkom 24. člena ZJU, do sodnega varstva pred delovnim sodiščem sploh ne bi bila upravičena. Navedeno v skladu z novejšo sodno prakso pomeni nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi (Vrhovno sodišče RS, VIII Ips 462/2007, Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Pdp 1269/2008, z dne 17. 12. 2008). V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep VIII Ips 84/2007) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in je nezakonita, če delavcu pred tem ni bila dana možnost zagovora. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da pooblaščencu tožnice niso bile predane vse kopije spisa, kljub temu da je le-te zahteval, da je nekatere ključne kopije dokumentov prejel šele na samem zagovoru v sredo, dne 28. 4. 2010. Prav tako iz zapisnika o opravi zagovora izhaja, da je pooblaščena oseba, ki je za toženo stranko opravila zagovor, pred tožnico in njenim pooblaščencem raztrgala kopije listin, ki jih je še dodatno zahteval pooblaščenec. Zaradi navedenega in odnosa tožene stranke se tožnica ni mogla izjasniti o vseh dejstvih, zato je bil dne 26. 4. 2010 vložen tudi predlog za preložitev roka zagovora, ki pa je bil ob opravi zagovora zavrnjen. Tako ni mogoče šteti, da je bil v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovan zakonsko določen rok za opravo zagovora ter zagotovljena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo uspešne obrambe.

Ne glede na neustreznost pravnega pouka pa je naslovno sodišče v zvezi s postopkom izredne odpovedi materialnopravno zmotno določilo dan, od katerega je začel teči 30 -dnevni rok za podajo odpovedi, posledično pa je dejansko stanje v tej smeri raziskalo nepopolno. Sodišče začetek 30-dnevnega roka za podajo odpovedi veže na datum 15. 4. 2010, ko naj bi nastale izjave pri toženi stranki zaposlenih prič (E.E., F.F., C.C.), pri čemer je izkustveno povsem nesprejemljivo, da naj bi tožena stranka prvotno ne pridobila ustnih izjav. Tudi če bi se tožena stranka dejansko šele dne 15. 4. 2010 seznanila z izjavami prič, pa so navedene izjave za določitev dne začetka teka roka za podajo odpovedi povsem irelevantne, saj se delodajalec z odpovednim razlogom ne seznani, ko so mu znane čisto vse okoliščine domnevne kršitve, še posebej če gre za okoliščine, ki so postranskega pomena, tožena stranka pa je ves čas razpolagala z dostopom do aplikacije „spremljanje sprememb“ in bi se z domnevno kršitvijo lahko seznanila praktično takoj oz. najkasneje dne 30. 3. 2010, ko je v aplikacijo oz. zapis o prekršku vpogledala F.F.. Da je temu dejansko bilo tako, kaže tudi dejstvo, da je F.F. dne 29. 3. 2010 oz. najkasneje 30. 3. 2010 (ob upoštevanju preloženega zapisa „spremljanje sprememb“) razpolagala z zadevnim prekrškovnim spisom ter je bil že takrat tudi predan direktorici H. ge. G.G., s čimer je delodajalec tudi „ugotovil“ domnevne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je drugače povsem nerazumljivo dejstvo, da so bili tožnici ostali prekrškovni spisi zaseženi že 31. 3. 2010 in ne šele dne 15. 4. 2010. Tožnici je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 3. 5. 2010, kar je 34 dni po datumu, ko se je z domnevnimi nepravilnostmi seznanila F.F., ki je takoj obvestila direktorico občinske uprave G.G.. V tej zvezi je tožeča stranka v okviru postopka pred naslovnim sodiščem predlagala tudi zaslišanje I.I., ki je za toženo stranko dne 31. 3. 2010 opravil zaseg prekrškovnih spisov, ki so se nahajali pri tožnici. Slednji bi lahko pojasnil, koliko dni pred datumom dejanske oprave zasega spisa je s strani G.G. prejel navodilo, da naj zaseg opravi. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo, svoje odločitve pa ni argumentiralo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, naslovno sodišče pa je z neobrazloženo zavrnitvijo dokaza zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe. Glede na izjavo direktorice občinske uprave G.G., ki je povedala, da se točnega datuma, ko je bila seznanjena z domnevno kršitvijo ne spomni, ve pa, da je zaseg dokumentacije odredila še v istem tednu (str. 3 zvočnega posnetka z dne 27. 3. 2012), je mogoče z zanesljivostjo sklepati, da se je tožena stranka z domnevno kršitvijo seznanila najkasneje dne 30. 3. 2010, ko je predmetni prekrškovni spis F.F. zadržala in predočila direktorici občinske uprave, namesto da bi bila v tem spisu odpremljena odločba o prekršku. Da je bila tožena stranka že pred zasegom spisov (31. 3. 2010) seznanjena z domnevno kršitvijo pa izhaja tudi iz izpovedbe G.G., ko je povedala, da sta že v začetku leta 2010 k njej prišla E.E. in C.C., pri čemer ji je slednji takrat povedal, da na predmetni listini ni njegov podpis. Nedvomno je tako direktorica občinske uprave že pred domnevno kršitvijo iz predmetne zadeve bila seznanjena s problematiko D. službe in je nedvomno že pred opravo zasega bila seznanjena tudi s konkretno obravnavano zadevo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljanem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in da zaradi tega ni mogoče preveriti ali je v celoti pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožnici dne 30. 4. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njene kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (KZ- 1, Ur. l. RS, št. 91/2008 in naslednji). Dne 29. 3. 2010 naj bi kot pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa tožene stranke spremenila pravo (javno) listino „opis dejanskega stanja“, ki jo je sestavil in izdal kot pooblaščena uradna oseba občinski redar c.c. dne 17. 3. 2008 pod št. ..., z namenom da bi se uporabila kot prava in sicer tako, da je spremenila vsebino izjave na listini tako, da je predrugačila oziroma spremenila datum izdaje listine na datum 17. 6. 2008 in na tako spremenjeni listini ponaredila podpis redarja C.C. in tako listino uporabila kot pravo z namenom, da bi pretrgala relativno zastaranje pregona storilca, saj je postopek o prekršku glede na datum izdaje 17. 3. 2008 dejansko zastaral dne 17. 3. 2010, zaradi česar bi morala tožnica postopke ustaviti, ne pa izdati meritorne odločbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog, saj iz računalniške aplikacije „B “ v prekrškovnem spisu št. ... (priloga A16) izhaja, da je uporabnik s šifro ... (to je tožničina šifra) dne 29. 3. 2010 spremenil „odgovor na ugovor“, ki predstavlja opis dejanskega stanja in sicer datum 17. 3. 2008 v datum 17. 6. 2008. Na ta datum pa se je tožnica v odločbi o prekršku, ki jo je izdala dne 29. 3. 2010 tudi izrecno sklicevala. Na tej spremenjeni listini je bil ponarejen podpis redarja C.C. (A10), ki te listine 29. 3. 2010 ni mogel podpisati, saj tega dne na tem delovnem mestu ni bil več zaposlen, zaslišan kot priča pa je izpovedal, da podpis ni njegov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bile šifre uporabnikov tajne, tako da pod šifro posameznika ni mogel dostopati do aplikacije nihče drug, da pa je do spremembe opravilne številke prišlo zgolj pomotoma, ker je številka ostala od prejšnje zadeve, aplikacija pa takšnih sprememb ni zaznavala.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je za odločitev v tem postopku bistveno, kdo je spremenil listino „opis dejanskega stanja“, na kateri je bil ponarejen podpis redarja C.C., saj je ta, ko je bil zaslišan kot priča izpovedal, da podpis na tej listini ni njegov. V dokaznem postopku se ni ugotavljalo, ali je podpis ponaredila tožnica. Ta listina je bila namreč podlaga za spremembo, ki jo je dne 29. 3. 2010 v elektronskem popisu spisa izvedla tožnica. Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga je torej pomembna ugotovitev, ali je datum in podpis pooblaščene osebe na listini opis dejanskega stanja (A10) ponaredila tožnica, ki se je na to listino tudi sklicevala v odločbi o prekršku, ki jo je izdala dne 29. 3. 2010 v tej prekrškovni zadevi. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora imeti kršitev, ki se delavcu očita, vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker naj bi njena kršitev imela vse zanke kaznivega dejanja ponarejanja listin, je potrebno ugotoviti, ali je tožnica listino „opis dejanskega stanja“ dejansko ponaredila ali pa je to listino, za katero je vedela, da je ponarejena, uporabila kot pravo (ob izdaji odločbe o prekršku), njeno ravnanje pa mora biti naklepno. Od te ugotovitve je odvisna odločitev o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Dokazno breme, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je na toženi stranki. Tako bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka svoj dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa umaknila, zato bo moralo upoštevati le v postopku predlagane dokaze. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka še ne izhaja, da je ravno tožnica listino ponaredila, ali pa da je ponarejeno listino kot pravo tudi uporabila.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnici ni bila dana možnost zagovora, da ji ni bilo jasno predočeno, kakšne kršitve se ji očitajo in da njenemu pooblaščencu niso bile predane vse kopije spisa pred zagovorom. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljan skladno z določbami 83. člena ZDR, ki se nanašajo na izredno odpoved. Iz obdolžitve pred izredno odpovedjo (A3) so očitane ji kršitve jasno opisane in opredeljene. Obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor dne 28. 4. 2010 ji je bila vročena 21. 4. 2010, tako da je imela tožnica zagotovljen rok za pripravo na zagovor.

Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začetek tridesetdnevnega roka za podajo izredne odpovedi 15. 4. 2010, ko naj bi nastale izjave pri toženi stranki zaposlenih prič. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje strinja. Tožena stranka se je šele takrat, ko je prejela pisno izjavo priče C.C., da podpis na listini z dne 17. 6. 2008 ni njegov (A17), pa tudi z izjavi E.E. in F.F. lahko v celoti seznanila z obstojem odpovednega razloga, zato je šele po tem datumu začel teči rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Prej je direktorica občinske uprave lahko le sumila na obstoj kršitev, šele 15. 4. 2010 pa je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi napačnega pravnega pouka. Sodišče prve stopnje je svoje pravilno stališče natančno obrazložilo v točki 24. sodbe, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanj.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je pritožba utemeljena, zato je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera sklenilo, da dokaznega postopka samo ne bo dopolnjevalo. Pri tem je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dalj časa in bi bil dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek, saj bo šele po tem lahko ugotovilo ali je tožnica dejansko kršila pogodbene obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditev listin, zaradi česar ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, pojasniti pa bo moralo tudi, na katerih dokazih temelji zaključek, ki ga bo sprejelo. Zaradi tega bo moralo ponovno zaslišati priči C.C. in E.E. ter tožnico, po potrebi pa izvesti še druge izmed predlaganih dokazov. Upoštevati bo moralo tudi, da je dokazno breme, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita, na toženi stranki.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.