Jedro

Pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 400,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime tožeče stranke v deležu do 125/6731 na nepremičnini parc. št. 0/1 k.o. 0000 ..., kar v naravi predstavlja pet parkirnih mest, vsako v izmeri 25 m2. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.709,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da nobena od pogodb, na katere se je sklicevala tožeča stranka, ne predstavlja pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah tožene stranke v svojo korist. 5. Odločitev sodišča prve stopnje je bila pravilna, in je pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1. obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost odsvojitelja prenesti lastninsko pravico na pridobitelja, 2. razpolagalna sposobnost odsvojitelja, 3. obstoj razpolagalnega pravnega posla in 4. vpis v zemljiško knjigo (40. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V tej zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva izpolnitev razpolagalnega pravnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo) je bil sporen obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, ki ga po pritožbenih trditvah predstavlja kupoprodajna pogodba z dne 18.04.2012, oziroma navedena pogodba skupaj s kupoprodajno pogodbo z dne 29. 12. 2005, ki skupaj predstavljata celoto. Pritožba meni, da je tožeča stranka s sklenitvijo navedenih pogodb, s katero je od tožene stranke med drugim kupila tudi 20 parkirnih mest na nepremičnini parc. št. 0/2 k.o. ..., pridobila obligacijsko pravico od tožene stranke zahtevati izpolnitveno ravnanje vpisa v zemljiško knjigo.

6. Temu pritožbenemu stališču bi sicer bilo mogoče slediti, vkolikor bi se nanašalo le na kupoprodajno pogodbo z dne 29. 12. 2005 (A2), oziroma natančneje, vkolikor bi stranki sklenili zgolj pogodbo z dne 29.12.2005. V tej pogodbi sta se pogodbeni stranki strinjali, da je v kupnini za kupljene poslovne in skladiščne prostore zajeta tudi cena za 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kar pomeni, da je bila predmet te pogodbe tudi že nepremičnina, ki jo v naravi predstavlja zemljišče za 20 parkirnih mest, takrat na parc. št. 0/1 k.o. ... Vendar pa pogodbeni stranki razpolagalnega pravnega posla (vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo) ob sklenitvi te pogodbe nista mogli izpeljati zaradi tega, ker je bila parcela št. 0/1 k.o. ... (na kateri je imela tožena stranka kot prodajalka le idealen solastniški delež) v postopku razparcelacije, in sta vedeli, da se bo preoblikovala v več samostojnih parcel (od katerih bo najmanj ta, na katerih so parkirna mesta, v celoti pripadla toženi stranki). Navedeno situacijo sta rešili z dogovorom, da bosta po opravljeni parcelaciji sklenili novo kupoprodajno pogodbo za teh 20 parkirnih prostorov. Pritrditi bi torej bilo mogoče pritožbenemu stališču, da pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana. Zavezovalni posel (prodaje 20 parkirnih mest) je bil torej sklenjen že s podpisom te pogodbe. Sklenitev nove pogodbe pa je bila predvidena le v funkciji izvedbe razpolagalnega pravnega posla, ki ga stranki v času sklenitve pogodbe nista mogli izvesti, saj v zemljiškoknjižnem dovolilu nepremičnine nista mogli označiti s pravilnimi zemljiškoknjižnimi podatki. Ni pa bil namen pogodbenih strank ponovno skleniti zavezovalen pravni posel, t.j. sprejeti zavezo, da bo tožena stranka tožeči stranki prodala 20 parkirnih mest in, da jih bo tožeča stranka toženi plačala.

7. Vendar pa sta pogodbeni stranki s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 4. 2012 (A3) pogodbeno razmerje, izvirajoče iz prejšnje kupoprodajne pogodbe, uredili drugače. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se izrecno strinjali, da kupoprodajna pogodba z dne 29. 12. 2005 po svoji naravi predstavlja predpogodbo za 20 parkirnih mest na bivši parceli št. 0/1 (ki se je preoblikovala v parcelno številko 0/2). Kar je še pomembnejše, strinjali sta se, da se obveznost prodajalca iz kupoprodajne pogodbe z dne 29. 12. 2005 preoblikuje v obveznost prenesti lastninsko pravico na parc. št. 0/2 k.o. ... le še za 15 parkirnih mest, ker sta soglasno ugotovili, da ima kupec že zagotovljenih 5 parkirnih mest, ki bi jih bil dolžan prodajalec izročiti na podlagi pogodbe z dne 29. 12. 2005. Pravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 18. 4. 2012 v celoti in popolnoma uredili vsa še odprta razmerja iz pogodbe z dne 29. 12. 2005, kot tudi, da je tožena stranka vse obveznosti iz pogodbe z dne 18. 4. 2012 izpolnila. Iz pogodbe z dne 29. 12. 2005 pa tožena stranka do tožeče stranke nima nobenih obveznosti več. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pogodba z dne 18. 4. 2012 novacijo pogodbe z dne 29. 12. 2005 (323. člen OZ), zato je z njeno sklenitvijo ugasnila obveznost tožene stranke iz prejšnje pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki naj bi izpovedal, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama. Pravilno se je sklicevalo na določilo 82. člena OZ, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Skupen namen pogodbenikov je treba iskati le pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil, takšna pa v obravnavanem primeru niso. Končno pa tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj je podpisala pogodbo z drugačno vsebino, kot jo ima pogodba z dne 18. 4. 2012, zakaj ni tudi glede na stališče, ki ga zastopa v tem sporu, zahtevala izročitve vseh 20 parkirnih mest na parc. št. 0/2, kot je bilo predvideno v pogodbi z dne 29. 12. 2005. 9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v višini 700 OT po tarifni številki OT 21, 2 % materialnih stroškov + 22 % DDV.