Jedro

O kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena URS ni mogoče sklepati samo na podlagi primerjave dveh sodb. Da bi bila odločitev sodišča arbitrarna, bi morala biti v očitnem nasprotju z odločitvami sodišč, ki jih ta sprejemajo v vsebinsko enakih zadevah.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene E.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 12.12.2001 pod točko I/1-7 obsojeno E.F. spoznalo za krivo sedmih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pod točko II. kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ in pod točko III. kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazni, za kaznivi dejanji pod točko I/1 in I/5 po štiri mesece zapora, pod točko I/2 pet mesecev zapora, pod točko I/3, 6 in 7 tri mesece zapora in pod točko I/4 dva meseca zapora, za kaznivo dejanja pod točko II. po 3. odstavku 256. člena KZ dva meseca zapora, enako kazen pa ji je na podlagi 1. odstavka 256. člena KZ določilo tudi za kaznivo dejanje pod točko III. sodbe. Nato je obsojenki po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če ta v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Določilo ji je tudi posebni pogoj, da je dolžna v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovanim gospodarskim družbam vrniti škodo, Z.S. d.o.o. S.G. v znesku 424.582,40 SIT, S.h. in p. p.o. K. v višini 1.163.000 SIT, A.R. d.d. K. v znesku 346.904,20 SIT, M. d.o.o. L. v višini 172.068,70 SIT, P. d.o.o. L. v znesku 686.774 SIT, B. centru E. L. v višini 576.075 SIT in L.m. d.d. L. v znesku 345.741,80 SIT. Na podlagi 69. člena KZ je obsojenki odvzelo prometno dovoljenje, izdano dne 29.08.1996 na Upravni enoti K. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovane gospodarske družbe Z.S. d.o.o., S.h. in p. p.o. K., A.R. d.d. K., M. d.o.o. L., P. d.o.o. L., B. center d.d. L. ter L.m. d.d. L. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 106.652 SIT in na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano pravnomočno sodbo ob reševanju pritožb obsojene E.F. in njene zagovornice sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obsojenko po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje pod točko I/2 prvostopenjske sodbe, ki naj bi ga storila v škodo S.h. in p. p.o. K., s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, ki jih ni pobližje opredelilo, bremenijo proračun. Na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ je nato obsojeni E.F. določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Iz določenega posebnega pogoja pa je izpustilo, da mora obsojenka povrniti S.h. in p. p.o. K. škodo v višini 1.163.000 SIT. V ostalem je pritožbi obsojenke in njene zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojene E.F. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da obsojenka ni imela namena ogoljufati svojih strank in posojilodajalcev in da je prišla v zamudo le zaradi prepočasnih prilivov, ki jih je neenakomerno razporejala. Enako kot v tem postopku se je obsojenka zagovarjala zaradi vsebinsko enakih očitkov pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, kjer pa ji je bila izrečena oprostilna sodba. Vložnica meni, da je nedopustno, da sta dve različni sodišči v Republiki Sloveniji pri enaki dejanski in pravni problematiki, različno uporabili kazensko pravo. Na to da je opozorila že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pa se do te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je zahteva utemeljena, ter izda sodbo, s katero naj v celoti razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje, ali pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni utemeljena. Ali je pri obsojenki obstajal goljufivi namen oziroma namen ogoljufati oškodovance, je dejansko vprašanje. Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču napačen zaključek, ko je to ugotovilo, da je pri obsojenki takšen namen obstajal v času, ko je spravljala oškodovance v zmoto. Na ta način vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da obsojenka ni ravnala z goljufivim namenom, podaja zagovornica obsojene E.F. lastno dokazno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojenki dokazana tudi subjektivna plat kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Ta presoja pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga, ki bi omogočala vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnica ne more biti uspešna niti ko zatrjuje, da se Višje sodišče v Ljubljani glede njene navedbe v pritožbi, da je bila obsojenka za enako ravnanje, ki ga je obravnavalo sodišče v Novi Gorici, oproščena obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ, ni opredelilo.

V pritožbi se je obsojenkina zagovornica sklicevala na spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici kot na dokaz, ki vsebuje novo dejstvo, in predlagala naj sodišče z izvedbo tega dokaza dopolni dokazni postopek. Višje sodišče je v pravnomočni odločbi pritrdilo prvostopenjskemu sodišču in navedlo okoliščine, ki tudi po njegovi presoji kažejo, da je obsojenki subjektivna plat kaznivega dejanja dokazana. Prav tako je povedalo, da odločitev v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, ne predstavlja nobenega novega dokaza, ki bi lahko privedel do drugačne razsodbe v konkretni zadevi. To navedbo pritožbe je presodilo, zato ne drži, da je prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP.

Vložnica v zahtevi ne pojasni, katero kršitev kazenskega zakona ali procesno določbo je po njeni presoji storilo sodišče. Kljub pomanjkljivi artikulaciji zahteve v tem delu pa je mogoče sklepati, da vložnica meri na kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic). Ta določba narekuje sodiščem, da uporabijo zakon v konkretnih zadevah tako, da enake situacije obravnavajo enako in da ob povsem enakem dejanskem stanju ne sme priti do različne odločitve.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik(ca) v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik(ca) svoje trditve dovolj določno obrazložiti, sicer utemeljenosti takih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Obsojenkina zagovornica navedeno kršitev zatrjuje na splošni ravni, ne da bi svoje navedbe v zadostni meri konkretizirala. Tudi sicer je njeno izhodišče napačno, kajti samo na podlagi primerjave dveh sodb o obstoju zatrjevane kršitve ni mogoče sklepati. Da bi bila odločitev sodišča arbitrarna, bi morala biti v očitnem nasprotju z odločitvami sodišč, ki jih ta sprejemajo v vsebinsko enakih zadevah. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in okoliščine, na podlagi katerih je sodišče v pravnomočni sodbi sklepalo o obsojenkinem goljufivem namenu, pa česa takega ni mogoče trditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojene E.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojena E.F. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnina v znesku 120.000 SIT.