Jedro

Tožena stranka za ugotovitev, da je delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ni bila dolžna spremljati uspešnosti poslovanja v daljšem časovnem obdobju, saj novi ZDR ne ločuje več med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po določenem delu in tudi ne določa, kakšno časovno obdobje mora obstajati prenehanje potreb po delu, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. I delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2004 ni prenehalo z 8.5.2004, temveč je trajalo do 7.6.2004. 2. Tožena stranka je dolžna tožnici vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi neupoštevanja odpovednega roka v delovno knjižico, vpisati čas od 9.5.2004 do 7.6.2004 kot delovno dobo ter ji za ta čas izplačati neto plačo v znesku 94.937,33 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.6.2004 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe;

3. Tožena stranka je dolžna za tožnici od bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati vse prispevke iz naslova zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati razliko med vtoževano odpravnino v znesku 727.852,87 SIT in odpravnino, ki je bila tožnici izplačana na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 38.718,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2005 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

6. Kar zahteva tožnica več, to je ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vpis delovne dobe v za čas po 7.6.2004 ter obračun, izplačilo plače za čas po 7.6.2004 in plačilo višje odpravnine, se zavrne kot neutemeljeno." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 8.377,00 SIT.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o plačilu plače, prispevkov in odpravnine se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2004 nezakonita (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 4.1.2005 vpiše v delovno knjižico kot delovno dobo ter ji za to obdobje izplača neto plače v višini 94.937,33 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila (tč. I/2 izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da za tožnico od njene bruto plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 4.1.2005 obračuna in plača vse prispevke iz naslova zdravstvenega, socialnega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tč. I/3 izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo odpravnine v višini 23- kratnika ene tretjine povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ki znaša glede na zatrjevano skupno delovno dobo 23 let, 727.852,87 SIT (tč. I/4 izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. I/5 izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica umaknila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala odpovedni rok 75 dni, vpis časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi neupoštevanja odpovednega roka v delovno knjižico, za ta čas izplačilo neto plač, obračun in plačilo vseh prispevkov ter izplačilo odpravnine v višini 23-kratnika ene tretjine mesečne plače ter je postopek ustavilo (tč. II izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica navaja, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na odstopanjih dejanskih naročil kupcev tožene stranke od planiranega obsega naročil, ni resen, razen tega pa tega razloga tožena stranka tudi ni zadosti utemeljila. Nerealno zastavljen plan ne more biti razlog, na podlagi katerega bi se lahko odločalo o prihodnosti obstoja pogodbe o zaposlitvi delavcev. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je imel upad dejanskih naročil kupcev v zvezi s postavljenim planom takšen učinek in vpliv, da se je tožena stranka morala odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Zgolj gole številke in matematični preračuni v tem primeru ne zadoščajo. Za toženo stranko zaslišani direktor I. Š. je celo izpovedal, da je bila prodaja v letu 2004 višja kot v letu 2003. Tožena stranka je tako ob nespremenjenem številu delavcev v času, ko je bila tožnici že odpovedana pogodba o zaposlitvi, dosegla celo boljše poslovne rezultate, kot v letu 2003. Tudi to dokazuje, da sklicevanje na planirani obseg naročil ni resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bil v tem, da je tožena stranka preko družb za posredovanje delavcev, na primer družbe A. najemala cenejše delavce, saj je že v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, na tak način nudila delo trem novim delavcem, v obdobju od julija do decembra 2004 pa kar 43 novim delavcem. V zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki ga tožnica v pritožbi pomotoma označuje kot podrednega, pa pritožba navaja, da je tožnica svoje delo dejansko opravljala v obratu homokinetike družbe U. d.d., ki je iz tega obrata, z izjemo stavbnih zemljišč, ustanovila novo družbo U. A. d.o.o., kasneje preimenovano v GKN D. d.o.o.. Sprememba pravne osebe delodajalca na delovno razmerje tožnice ni imela nobenega vpliva, saj je delo še naprej opravljala brez prekinitve. Tožnica je tako izkazala, da obstaja v njenem delavnopravnem razmerju tako imenovani institut prevzema delavca med družbo U. K. industrija Z. d.d. in toženo stranko, saj je bila slednja ustanovljena prav s sredstvi obrata homokinetike družbe U. d.d., v katerem je tožnica delala na dan ustanovitve nove družbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da listine v spisu kažejo, da so se naročila bistveno zmanjšala in da je delodajalec zato moral ravnati gospodarno. Zakoniti zastopnik tožene stranke je na zaslišanju jasno izpovedal, da se plan usklajuje in sprejema na nivoju celotnega koncerna, ob sodelovanju kupcev, ki sporočijo svoje planirane potrebe. Plan je bil zato realno sestavljen, s čemer je tudi izkazana resnost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede upoštevanja delovne dobe tožnice pred zaposlitvijo pri toženi stranki pa je pomembno, da na novo nastalo družbo niso bile prenesene nobene terjatve in obveznosti družbe U. d.d.. Ni šlo za pravni prenos podjetja, še manj za prenos dela podjetja na podlagi pravnega posla. V letu 1992 takšni posli s pozitivno zakonodajo niti niso bili predvideni. Pritožbeno zatrjevani prevzem dela podjetja bi bil izkazan, če bi tožena stranka prejela kakršnakoli plačila za prodajo ali prevzem dela podjetja, vendar se to ni zgodilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer zmotno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek, saj je podredni zahtevek sama umaknila. Res pa je, da je tisti del primarnega zahtevka, s katerim tožnica zahteva plačilo odpravnine ob upoštevanju celotne delovne dobe pri toženi stranki po svoji vsebini podredni zahtevek, saj mu sodišče lahko ugodi le, če zavrne reintegracijski zahtevek in zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prenehanjem potreb po opravljanju dela, ki ga je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati daljše časovno obdobje, ker naj bi šlo pri zmanjšanju naročil v začetnih treh mesecih leta 2004 le za neenakomerno razporeditev. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je pri toženi stranki v obdobju od januarja do marca 2004 zmanjšal planiran obseg proizvodnje, zaradi česar je tožena stranka bila prisiljena nekaterim delavcem odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri tem ugotavljala, ali obstaja možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati, vendar je ugotovila, da to ni možno.

Sicer pa je iz spisa razvidno, da je do zmanjšanja planiranega obsega proizvodnje prišlo tudi v obdobju od marca do junija 2004. Tožnica sama ugotavlja, da novi ZDR ne loči več med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela, zato tudi več ne določa, kakšno časovno obdobje mora obstajati prenehanje potreb po opravljanju določenega dela. Celo nasprotno, ZDR postavlja prekluzivne roke, v katerih mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi takrat, kadar gre za poslovni razlog. Zaradi navedenega je brez zakonske osnove domneva tožnice, da bi tožena stranka pri ugotavljanju obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala upoštevati daljše obdobje. Res pa je, da zgolj kratkotrajnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela ne bi bilo mogoče opredeliti kot resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa v tej zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi šlo v resnici le za takšno kratkotrajno prenehanje potrebe po opravljanju dela.

Okoliščina, da je tožena stranka kasneje najemala delavce preko družbe A., sama po sebi ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kasnejše sklepanje pogodb o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki v skladu z določbami členov 57 - 62 ZDR opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku ne dokazuje tega, da je potreba po takšnem delu obstajala tudi takrat, ko je bila podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju dela kontrolorja FF, ki ga je opravljala, kjer je delala tožnica, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V skladu s prvim odstavkom 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zmanjšanje obsega naročil in posledično zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu kontrolor FF, je prav gotovo resen in utemeljen ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, na podlagi katerih bi se odločila, kateremu od večih delavcev, ki so imeli pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja FF, bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila iz poslovnega razloga podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B. L., za katerega tožnica niti ni predložila naslova, kam naj se ga vabi, saj gre pri vprašanjih, ki naj bi jih razčistili z njegovim zaslišanjem, za pravilno uporabo materialnega prava, kakor bo to razloženo v nadaljevanju. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi glede na izvedene dokaze moralo zaključiti, da je prišlo do pravnega prenosa dela podjetja U., K. industrija Z. d.d. na novo ustanovljeno družbo in s tem do prevzema tožnice, namreč v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj gre pri tem za pravno in ne dejansko vprašanje.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o preostalem delu tožbenega zahtevka, t.j. glede upoštevanja tožničine zaposlitvi v podjetju U., K. industrija Z. d.d. pri izračunu odpovednega roka in odpravnine. Res je sicer, da podjetje U., K. industrija Z. d.d., pri katerem je bila tožnica zaposlena od 4.3.1981 do 13.6.1994 v korporativno-pravnem pomenu besede ni pravni prednik tožene stranke. Vendar pa je to podjetje glede pravice do odpravnine in odpovednega roka potrebno obravnavati kot pravnega prednika tožene stranke v smislu določbe tretjega odstavka 109. člena ZDR. Bistveno je namreč, da tožnici ob prehodu iz podjetja U., K. industrija Z. d.d. v družbo U. A. d.o.o., Z., ki je nesporni pravni prednik tožene stranke, delovno razmerje ni prenehalo na podlagi njene volje. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica od 4.3.1981 zaposlena v podjetju U. d.d., K. industrija Z. v obratu homokinetike in da v vsem tem času ni dobila nobenega akta o razporeditvi ali pogodbe o zaposlitvi, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri tem ni šlo za prehod v smislu določbe 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je namreč določal, da je bil delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oz. pri delodajalcu pod pogojih in v primerih, določenih s splošnim aktom. Ta določba je bila osnova za razporejanje delavcev iz ene organizacijske oblike v drugo, tovrstnih razporejanj pa je bilo ravno v tistem času izredno veliko zaradi statusnih reorganizacij in ustanavljanja novih družb. V času prehoda tožnice iz podjetja U., K. industrija Z. d.d. v družbo U. A. d.o.o. sicer še ni veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v 15. členu izrecno predvidela, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delu k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Vendar je pravna praksa že pred uveljavitvijo SKPgd zavzela stališče, da se pri odpravnini, ki pripada trajno presežnemu delavcu, delovna doba delavca, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo, upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Navedeno pomeni, da je kot pridobljeno pravico potrebno obravnavati pravico delavca, ki je prešel v drugo organizacijo na podlagi 15. člena ZTPDR, da se mu pravice iz delovnega razmerja, ki so vezane na delovno dobo, odmerijo tako, kot da ni spremenil zaposlitve, ne glede na kasnejšo določbo tretjega odstavka 109. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek, da se pri odmeri odpovednega roka upošteva tudi delovna doba, dosežena pri družbi U., K. industrija Z. d.d.. Ob upoštevanju te delovne dobe je tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela 23 let delovne dobe pri delodajalcu, zato v skladu s 3. alineo drugega odstavka 92. člena ZDR minimalni odpovedni rok traja 75 dni. Zaradi navedenega je utemeljen tožničin zahtevek, da se ji v delovno knjižico vpiše delovna doba ob upoštevanju takšnega odpovednega roka, ki je dejansko iztekel 7.6.2004. Glede na navedeno je utemeljen tudi tožničin zahtevek za plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi napačno odmerjenega odpovednega roka ter za plačilo prispevkov od tako obračunane plače. Navedeno pomeni, da tožnica utemeljeno uveljavlja, da ji je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripadala odpravnina ob upoštevanju 23 let delovne dobe, kolikor znaša seštevek delovne dobe, ki je v delovni knjižice tožnice vpisana pri toženi stranki in družbi U., K. industrija Z d.d. Tožene stranka je tako ob upoštevanju določbe 3. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR tožnici bila dolžna izplačati odpravnino v višini ene tretjine tožničine povprečne mesečne plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu. Ob upoštevanju podatka, ki ga tožena stranka niti ni prerekala, da je povprečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih znašala 94.937,33 SIT, je tožnica izračunala, da bi odpravnina morala znašati 727.852,87 SIT in je iz tega naslova tudi vtoževala takšen znesek. Tožnica je pri tem spregledala, da ji je na podlagi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila izplačana odpravnina v višini ene četrtine povprečne mesečne plače za zadnje tri mesece dela za vsako leto dela pri toženi stranki. Zaradi navedenega je tožnica upravičena zgolj do razlike med že izplačano odpravnino in vtoževanim zneskom. Res je sicer, da bi tožnica odpravnino lahko vtoževala glede na povprečno bruto plačo, vendar je pritožbeno sodišče vezano na zahtevek in tožnici ne more dosoditi več kot je zahtevala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 7.6.2004, ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje, izplačilo plače in obračun davkov in prispevkov za navedeno obdobje ter za plačilo razlike med že prejeto odpravnino in vtoževanim zneskom iz tega naslova. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka za čas od 7.6.2004 do 4.1.2005 ter glede višjega zahtevka za plačilo odpravnine, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšni odločitvi je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnica z delom tožbenega zahtevka uspela. Tožnica je s pritožbo zahtevala priznanje delovne dobe za šest mesecev, pritožbeno sodišče pa ji je dosodilo delovno dobo za en mesec in s tem povezane pravice, kar pomeni, da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 16,6%, kar pomeni, da je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje znašajo 1695 točk (300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, po 150 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku, 550 točk za čas, porabljen med zastopanjem in 20 točk za materialne stroške), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 186.450,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še 20% DDV v višini 37.290,00 SIT, takso za tožbo v višini 4.750,00 SIT in takso za sodbo v višini 4.750,00 SIT, kar pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 233.240,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha tožnice v višini 16,6% je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 38.718,00 SIT. Pritožbeno sodišče ni moglo priznati priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne ter potnih stroškov odvetnika. Tožnica si je odvetnika sicer lahko izbrala izven območja sodišča, ki je odločalo v tem sporu, vendar ji tožena stranka ni dolžna povrniti višjih stroškov postopka, ki so ji nastali zaradi tega. Tudi za prvi pripravljalni spis pritožbeno sodišče ni moglo priznati nagrade v priglašeni višini 300 točk, saj je takšno posebno plačevanje prve obrazložene pripravljalne vloge predvideno samo v pravdnem postopku, ne pa tudi v delovnih sporih.

Uspeh tožnice v pritožbenem postopku prav tako znaša 16,6%, zato je upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Nagrada odvetniku za pritožbo znaša 375 točk, k temu je potrebno prišteti materialne stroške v višini 7 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 42.020,00 SIT, skupaj z 20% DDV pa 50.424,00 SIT. Tožena stranka je dolžna povrniti 16,6% tega zneska, kar znaša 8.377,00 SIT.

Pretežni del tožbenega zahtevka pomeni premoženjski individualni delovni spor, pri katerem višina zahtevka ne presega 1.000.000,00 SIT, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) moralo odločiti, ali bo dopustilo revizijo. Pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Glede na to, da nobeden od navedenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.